Tea Jarc, »tok histerična pupa«: o seksizmu kot elementu diskreditacije protestnic

Kaj pomeni izjaviti ali misliti, da je Tea Jarc vreščala na Janeza Janšo tam nekje pod Triglavom, kaj pomeni zapisati ali razlagati, da je bila pri tem histerična? Od kod se je vzela neznosna potreba po oceni intonacije ali barve govora, in to protestnice, ki sicer vsakič govori na enak način, pravičniško, energično in vehementno? Poskušal bom pokazati, da so se je tokrat v svoji diskreditaciji ali zavračanju lotili tudi kot ženske.

V dogodku, ki sem ga podrobno opisal, nas bi morala res fascinirati nepričakovana inverzija v vrednotenju dogajanja, pri katerem se je v celoti opustilo razpravo o tem, kaj so protestniki povedali predsedniku vlade, nenadoma pa je namesto tega postala silno pomembna intonacija glasu. Menda nekultivirano kričanje, vreščanje, vpitje. Od kod ta nenavaden, a tudi nevaren obrat? Poskusil bom pokazati, da je uporabljen diskurz o histeričnem vreščanju služil ne zgolj osebni in politični diskreditaciji, ampak je v osnovi seksističen, mizogin in mačističen, zato je velik del očitkov, uperjenih proti Tei Jarc in protestnikom, utemeljen na slabo prikritem mačizmu, še eni od lastnosti vladajoče politike, dela medijev in volilnega telesa.

Zato sploh ni bilo naključje, da se je že v tistem trenutku našel nekdo v bližini Janše, ki je bil pripravljen omenjeno oklofutati, kasneje pa so takšno obliko nasilja predlagali še drugi.

Prezira vredna histerija proti domnevni stoičnosti

Teze, da je bila protestnica označena za histerično, si nismo izmislili. Naj v ilustracijo navedem nekaj javnih zapisov. Novinar Nenad Glücks je v Reporterju že v naslovu dokazoval, da si je privoščila »histerični izpad«:

Najbolj se je s histeričnim kričečim izpadom, ki je trajal kar nekaj minut, »izkazala« ravno Tea Jarc. Janša je večinoma tiho prenašal verbalni napad, zgolj na začetku se je odzval, »nisem vedel, da ima Polje (psihiatrična bolnišnica) danes dan odprtih vrat«.

V besedilu je nato nadaljeval in pohvalil političarko iz opozicije, kajti »škodljivost tovrstne histerije je zaznala tudi predsednica SD Tanja Fajon, ki je po twitterju sporočila, da je ona dnevno deležna žaljivosti in nesramnosti od vladajoče stranke in njenih satelitov.«

Podobno izrazje so uporabili tudi na portalu Domovina blizu stranki Nova Slovenija in odkrivali še nevarnost preveč revolucionarnega navdiha v svetih gorah: »Histerična agresivnost v kombinaciji s primitivizmom tudi ne dajeta nobene dodane vrednosti ‘boju proti Janši’. Uravnoteženi in zmerni ljudje pač ne bodo sledili gnevu revolucionarnega zanosa Jarčeve, ki je prostaški pristop ponesla v slovenske gore, dosedanji prostor razumevanja in spoštovanja.«

Enega od Janši naklonjenih portalov je vznemirilo psihično nasilje, menda uperjeno v premierja: »Včerajšnje dogajanje na Kredarici je milo rečeno psihično nasilje nad predsednikom vlade Janezom Janšo in ministrom za notranje zadeve Alešem Hojsom. Mladi bi takemu nasilju v njihovih vrstah rekli bulizem.« Podpornik stranke SDS Davorin Kopše je odkrival podobne simptome: »Do kdaj bomo še prenašali histerična nadlegovanja primitivcev, ki se izdajajo za ljudstvo.«

»Histerična Sorošova kuzla«

Ni dvoma, da je bila označba »histeričnosti« izjemno pogosta etiketa, s katero so se številni lotili protestnice. Sama je na svojem Facebook profilu objavila cvetober primitivnih žalitev, ki jih je bila deležna v dveh dnevih s strani množice, naklonjene oblastnikov. Med njimi so opisi »zafrustrirano babše«, »rdeča vreščeča nesnaga«, »usrane babji«, »tok histerična pupa«, »pičkurina nablojena pokvarjena smrdljiva nesposobna levičarska«, »baba ogabna«, »pokvarjeno komunistično pizdovje«, »histerična Sorošova kuzla«, »kurba«, »gnoj babji«, »pička zabita« in podobno.

Toda kaj pomeni v natančnejšem smislu označevati žensko, v tem primeru politično aktivistko, za histerično? Kot izmišljena bolezen je v zgodovini evropske medicine histerija stara dve tisočletji. Dolgo nazaj so jo zgrešeno povezali z ženskami in verjeli, da je njen somatski vzrok v maternici, kar naj bi že po predstavah iz antike pomenilo, da so ženske zaradi »potujoče maternice« bolj čustveno razvnete in nezadovoljne v spolnosti.

Sigmund Freud se je želel znotraj psihoanalize približati histeriji skozi psihoterapevtsko in manj nevrološko perspektivo, vzrok zanjo je našel v nerazrešeni spolnosti in sprevrnitvi afekta: kar naj bi bil povod za običajno spolno vzburjenje, kot v primeru Dore skozi poljub starejšega gospoda, je lahko po njegovem pri ženski vzpodbudilo njen neustrezen odpor, gnus in neugodje. Poljube starejših gospodov se vendar sprejema!

Diskvalifikacija ženske kot ženske

S seksualnimi konotacijami nabiti predsodki do žensk so, tudi s pomočjo očeta psihoanalize, pripeljali do stereotipiziranja o njihovih temperamentalnih in drugih lastnostih, kot je ekscesivnost, vzdražljivost, izumetničenost, spogledljivost, teatralnost. Ker za tezo o histeričnih simptomih ni prav nobene psihološke ali znanstvene podlage, ker zelo natančno vemo, da je zgodovina te fiktivne motnje ali bolezni pregnetena z mizoginimi predstavami in predsodki o ženskah, lahkotno etiketiranje o »histeričnem napadu« služi le enemu namenu: šibkemu dokazovanju, da je tisto, kar je povedala predsedniku vlade, nedostojno in neokusno, toda takšno je le zato, ker je to izrekla kot šibka, inferiorna in čustveno labilna ženska.

Seveda zgolj v seksistični predstavi nasprotnikov njenega energičnega nagovora Janši pod Triglavom.

Več:

Toksični pozdravi s Triglava: zakaj se protestnikom očita nedostojna komunikacija?