Site icon ::: IN MEDIA RES :::

Toksični pozdravi s Triglava: zakaj se protestnikom očita nedostojna komunikacija?

Več kot evidentno povsem naključno srečanje med Janezom Janšo, njegovim ministrom Alešom Hojsom in njegovimi sodelavci na Kredarici s protestniki, takisto na poti na Triglav, ti ga imajo vrisanega tudi v svoj protestniški logotip v kombinaciji s kolesom, je razprlo žgočo razpravo o primernosti in dostojnosti komuniciranja na podlagi objave okoli osem minut dolgega pogovora, v katerem premier, razen z začetnim cinizmom, dejansko ni želel sodelovati.

Sedel je na klopi in se branil z molkom s pomočjo prijaznih nasmeškov, kakršne običajno vadi ob snemanju za pomembne medije. So potemtakem protestniki v naslovitvi na predsednika vlade res stopili čez mejo spodobnosti?

Trije tabori

Ob presoji nenavadnega dogodka na s simboliko nabiti lokaciji, daleč proč od urbanega okolja, sta se takoj oblikovala dva tabora v javnosti: prvi je ugotavljal, da so se protestniki ob srečanju vedli neustrezno, žaljivo, primitivno in grobo v besedah, kar so potem predvsem v Janšu naklonjenih političnih krogih takoj zlorabili za novo diskreditacijo državljank in državljanov, ki so prav včeraj že neverjetni sedemdeseti petek zapored znova mirno protestirali in zahtevali odstop vlade, njihov vzpon na Triglav pa je bil del obeležitve tega jubileja.

V drugem so se znašli zagovorniki, ki v verbalnem nagovoru Janši in Hojsu niso videli nobene posebnosti v opisanem smislu. Zelo veliko nasprotnikov oblasti pa je, če lahko definiramo še tretji tabor, pohitel z očitkom, da so protestniki prestopili mejo dobrega okusa in dostojnosti, ki se jim bo morda tudi politična maščevala. No, ta pozicija je za analizo tudi daleč najbolj zanimiva. S kakšnimi argumenti so nemaloštevilni podprli svoje neodobravajoče stališče do protestnikov?

Nadlegovanje, nedostojnost, zasebnost

Morda je najbolj indikativen opis takšnega stališča podal dr. Dan Podjed, ko je dogajanje označil za (a) nadlegovanje predsednika vlade, (b) nedostojno komuniciranje in (c) poseg v zasebnost. Ob tem pa moralizirajoče dvignil prst ter ošvrknil pristop kot kontraproduktiven:

Nadlegovanje predsednika vlade na Kredarici je bil nov nepotreben pljunek v lastno skledo in dokaz več, da sta se nedostojno komuniciranje in poseganje v zasebnost iz digitalnega preselila v fizični svet. S takšnim pristopom vlada ne bo padla in glasov na volitvah ne bo več.

Opis z izrazom »nadlegovanje« odpira najmanj dve dilemi. Prva je definicijska: so protestniki premierja res nadlegovali? Pomislimo: po letu in pol so naleteli na prvo nepričakovano priložnost neposrednega srečanja z osebo, ki jo vsak petek obtožujejo rušenja demokracije, avtoritarnosti, korupcije in terjajo odstop njegove vlade. Ki jo enako dolgo obdobje čakajo pred vladno stavbo.

Kaj je tisto, kar je bilo »nadležnega« v tem srečanju? Morda vklopljena kamera z lučko, morda iniciirani pogovor Teje Jarc, na katerega naslovnik, sodeč po govorici telesa, ni ravno pristal? Način izrekanja besed, vsebina povedanega? Že samo dejstvo, da sta ob soočenju Hojs in Janša prejkone zgolj srepo strmela, se nasilno smehljala in kazala svoje nelagodje, da torej komunikacije nista sprejemala?

Skrb za prijetne občutke

Po definiciji je nadlegovanje, tvegajmo z eno od njih, času in položaju neprimerno podajanje zahtev, ki nekomu povzročajo neprijetnost. Toda če želimo opisati neprimernost podajanja zahtev, te so letele na Janševo odgovornost za državo, bi se težko strinjali, da je bilo v gesti kaj izvorno nadležnega. Druga dilema zadeva moralne in psihološke implikacije nadlegovanja – da se oseba počuti napadeno in neprijetno. Toda mar ni tako, da nam etična načela res ne morejo narekovati posebne skrbi za občutke neprijetnosti pri osebi, za katero je velik del državljanov prepričan, da nas sili v avtoritarno smer, kjer si oblast podreja medije, pravosodje in vse vitalne dele države?

Enkrat za spremembo molčeči minister Hojs v trenutku, ko ga ujame kamera

Mar ni potem vsaka kritika na račun vladajočih neka oblika proizvajanja neprijetnosti? Zelo nenavadna in zelo neprepričljiva tenkočutnost! Ali kot je komentiral novinar Boris Vasev: »Ljudem, ki širijo nacistično retoriko in aktivno podpirajo neonaciste, ne sme biti nikjer v državi prijetno, neodvisno od nadmorske višine.«

So protestniki nedostojno komunicirali, kot se glasi naslednji očitek? Na predsednika vlade so se naslovili z izrazi »zdrahar« in »nedolžnež« in vprašanjem »kakšen osebek je to?«. So to nedostojni izrazi? V pogovoru, ki se je nanašal predvsem na žaljivo in grobo komunikacijo navzočega Janše in Hojsa, so jim protestniki med drugim zabrusili opazke, kot so »Pravi biseri slovenske politike, Tonin, Hojs in Janša«, »To so ljudje brez sramu«, »Povejte zdaj ljudem, ki jih tako veselo žalite na tviterju, a smo svinje, a so policaji lenuhi?«, »Da je Hitler heroj, to je vaša ideologija«, »Sram naj vas bo«.

»Vsi so isti«

Vse naštete izjave imajo podlago v ravnanju oblasti in so ponovitve številnih parol iz ulic. Vsi jih poznamo. V čem so presegale siceršnjo protestniško govorico, ki je tretji tabor, torej nasprotniki vlade, ki zavračajo »incident« na Kredarici, običajno ne razumejo kot nedostojno, temveč obravnavajo kot izraze upravičene jeze protestnikov? Čemu zdaj nenadna sprememba v kriterijih? Se narava povedanega kaj spremeni, če besede nekomu zabrusiš v obraz in ne zgolj na ulici v njegovi odsotnosti? Najbrž ne.

Najbolj nenavaden je Podjedov očitek o posegu v zasebnost. Kakšno obliko zasebnosti predstavlja postajanka na Kredarici? Je zasebna lastnina predsednika vlade, do katere navadni državljani ne smejo? Če zasebnost ni topološka kategorija, kaj bi vanjo še sploh sodilo? Nagovarjanje v situaciji, na katero ni bil pripravljen in ko si tega nagovora očitno ni želel, takšnega dejanja še ne kategorizira za kak poseben vdor v zasebnost. Demokracije navajeni predsednik bi vendar moral poslušati državljane tudi takrat, ko so do njega kritični in nič manj v situaciji, ko terjajo njegov odstop.

Mnenje tretjega tabora je bilo deležno kar nekaj simpatij pri podpornikih, ki so v dogajanju znova odkrivali načelo »Vsi so isti«. Ker v temi so menda vse krave črne. Ta poceni moralizem predpostavlja, da so se s svojim besednjakom protestniki izenačili s toksično in sovražno govorico, ki jo širi oblast. Toda mar ne vidimo, da je razlika še vedno drastično velika, ne zgolj motivirana s pravičnim uporom? Da ena stran reagira na drugo? So protestniki uporabili izraze »lenuhi«, »svinje«, so govorili o »buzerantih«, »prostitutkah«? Da so se temu približali? Ne ravno.

Ob predpostavki, da so uporabili svojo vsakodnevno govorico pravičniške jeze, ne da bi prestopili mejo spodobnega, bi kvečjemu smeli sklepati, da se kritiki njihovega ravnanja nikoli niso poistovetili z njihovimi protesti. Toda če se niso, jim zdaj »incident« na Triglavu pač pride prav za posredno izrekanje nezadovoljstva z njimi, skrito za kritiko domnevne toksičnosti?

Mediji o žaljivosti, toda protestnikov

Na soroden način so tudi slovenski mediji v svojih poročili zavzeli spontano moralizatorsko pozicijo. Slovenska tiskovna agencija je poročala, da so protestniki »Janši in Hojsu namenili več kritičnih, nekateri pa tudi žaljivih besed« in da so »besedno spravili nad premierja«. So pa k sreči poročali, da je bila žaljivost tudi na drugi strani, vendar na kak način? Janšev prvi komentar ob stiku s protestniki je bil ultimativno ciničen in nesramen: »Nisem vedel, da ima Polje danes dan odprtih vrat.« Toda navedene domislice, po stari navadi, domači novinarji niso opremili s pridevnikom žaljivosti. Nedostojen je potemtakem le tisti, ki se na takšno toksičnost odziva?

RTV Slovenija je uporabila frazo »so se zapletli v incident«, skoraj pohvalila pa je tudi Janšo: »premier je ostal redkobeseden«. Toda v enako strupeni maniri, vsem dobro znani, je premier kasneje tvitnil, da so »osvojili vrh Triglava v čudovitem vremenu, razkužili skale in Aljažev stolp po včerajšnji kontaminaciji ter opravili gorniški triglavski krst z našimi prijatelji iz Madžarske«. Čudovita retorična bravura, ko mojster toksičnosti poskuša sebe prikazati še kot strokovnjaka za detoksikacijo!

Njegov notranji minister je ob tem na soroden način potožil, da so za pot z vrha Triglava do Kredarice tokrat potrebovali nekaj dlje, »saj je bilo potrebno odstraniti na novo prineseno plastično nesnago, ki v gore ne sodi«. Ob tem je svoj strupen jezik, zavit v pozo ekologa, opremil s fotografijo logotipa protestnikov, ki jo je našel nekje na poti. No, vsi ti opisi v rokah medijev nenadoma niso bili žaljivi, v najboljšem primeru le »zbadljivi«, če uporabim izraz Žana Dolajša v dnevniku nacionalke.

O udarcih raje ne

Mar ni popoln absurd, da v do konca zastrupljenem ozračju vladajoče sovražnosti protestnikom očitamo nedostojnost, ker so na stanje opozorili, čeprav te ni mogoče najti ne v kvantitativnem in ne kvalitativnem smislu? Sploh če pomislimo, da so protestniki na Triglavu v pogovoru dejansko problematizirali žaljivost oblasti in imitirali norčavost politikov, kar je element, ki ga tisti, ki obsojajo njihovo reakcijsko ravnanje, radi spregledajo. Na podoben način, kot nimajo veliko povedati o tem, da je eden Janševih pristašev Teo Jarc rahlo udaril, kar v posnetku tudi neposredno komentira.

Janša s samohvalo o lastni detoksikaciji

»S tem nas je hotel užaliti, kot da smo pacienti ali bolniki zato, ker smo tam,« je kasneje pojasnila začetno žaljivo stališče, edino premierjevo repliko v tem zanj mučnem srečanju. »Če si Janez Janša ne upa pogovarjati z lastnimi prebivalkami in prebivalci, potem mogoče to ni nikakršen profil za predsednika vlade,« je še povedala. Ocena je preveč benigna, kajti njegovo stališče implicira nekaj več – da ima državljane za paciente.

Seveda drži in ne more biti dvoma, da bo vladajoča propaganda storila vse in dogodek na Triglavu izkoristila sebi v prid. Kar je storil tudi Zdravko Počivalšek, dober učenec propagandizmov s Trstenjakove in pohitel z zvito obrambo vladavine toksičnosti: »Očitki o sovražnem govoru od ljudi s takšnim odnosom do sočloveka so brezpredmetni.« Drža, po kateri se svojim lastnim dejanjem izogibamo v skladu s kalkulacijo, da bomo morda zlorabljeni, hitro postane zgrešena v razmerah, kjer je zloraba že dolgo maksima neke politike in zdaj tudi oblasti.

Zdi se, da se kritiki ravnanja protestnikov borijo prav s to možnostjo. Kar ponujajoča se moralizirajoča pasivnost spregleda, je njeno lastno mesto, s katerega s svojo vzvišeno arbitražo ne ponuja ničesar.

Dogajanje pod Triglavom analizirava v podkastu s Tadejem Štrokom