Aleš Hojs, nesporno prvak v prostaštvu med vsemi ministri samostojne Slovenije, neutrudni diseminator osebnih žaljivk in sovraštva, ki ležerno protestnike in mimogrede tudi evropske komisarje razglaša za svinje, rumenojopične neonaciste za bisere in po novem policiste za lenuhe, najbrž ni primerek osebe, od katere bi smeli pričakovati trohico argumentacijske tenkočutnosti. Prej nasprotno, naša pričakovanja so lahko pri njem vedno znova minimalna, pa še pri tem smo optimistični, če jih sploh imamo.
Zadnji Hojsov zgled pa je z vidika analize trikov politične retorike nekaj, kar se zdi šolsko uporabno za potrebe ilustracije: kot notranji minister je komentiral reakcijo informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik, ki je začela inšpekcijski postopek o NIJZ za preverjanje izpolnjevanja pogojev PCT, nato pa napovedala preverjanje ustreznosti odloka vlade skozi presojo Ustavnega sodišča. Njegov komentar pooblaščenke je zmerjaški po motivaciji in zamisli, menda kruti pooblaščenki je poočital, da ji ni mar za življenja, medtem ko jih njegova vlada kajpak rešuje:
Prelesnikova zopet dokazuje, da ji ni mar za življenja. Tako kot sem že povedal: četudi so zaradi političnega Ustavnega sodišča nekateri odloki bili razglašeni za neustavne, smo zaradi njih rešili mnoga življenja. In eno je vredno več kot »neustavnost«.
Tri komponente v Hojsovi manipulaciji
Če smo natančnejši, lahko opazimo, da Hojs svojo argumentacijo gradi celo na sklicevanju na dragocenost enega življenja, ki se ga splača rešiti pred smrtjo. Smo ganjeni, mu nikakor ne želimo verjeti? Pokazal bom, da imamo dobre razloge za svojo skepso do nečesa, kar je videti kot sumljivo argumentacijsko varanje.
Enostaven postopek bom zato poimenoval za »zmoto reševanja enega življenja«, v javni razpravi še zdaleč ne redko prisotno. Še več, Janševa vlada svojo hojo po pravnem robu zadnje mesece zelo rada razglaša za požrtvovalno delo reševanja človeških življenj, se ob tem še dodatno žaljivo zaletava v ustavne sodnike, nekdanjo in sedanjo informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar in Mojco Prelesnik, občasno pa vsem naštetim pripisuje odgovornost za prihodnje smrti in to, da bo »lahko zmanjkalo krst v državi«.
Seveda za čustveno igro te vrste ni težko ugledati preproste manipulacije, češ mi rešujejo življenja, vi jih jemljete. Toda v opisani maniri so spretno združene kar tri različne propagandne komponente, argumentacijska, diskreditacijska in politična, vse po vrsti značilne za aktualno oblast: retorično in čustveno varanje, osebna diskvalifikacija drugih (ustavnih sodnikov, informacijske pooblaščenke, kritične odvetnice) in na koncu še napad na ustavo in s tem pravno državo.
Tehnika rešiteljev enega življenja
Sklicevanje na reševanje enega življenja, kar je videti kot Hojsova domislica, ni nekaj novega in ni slovenska posebnost. Demokratski guverner New Yorka Andrew Cuomo, ki je pravkar napovedal odstop s položaja, je nedavno uporabil isto frazo: »In če vse, kar počnemo, reši samo eno življenje, bom vesel.« K podobnemu sklicevanju se je zatekel že ameriški predsednik Barrack Obama v primeru množičnega streljanja, iste besede je uporabil tudi njegov tedanji podpredsednik Joe Biden. Zlahka si predstavljamo, da je čustveni naboj tovrstne retorike velik in posledično potencialno v politiki zelo učinkovit, sploh tedaj, ko so zunanje okoliščine dogajanja dovolj dramatične in tragične, da mobilizirajo javnost.
Toda težava »reševanja enega življenja« je preprosto v implicirani zahtevi, da rešujemo eno življenje za vsako ceno. Takšna cena pa je največkrat previsoka – in to na različne načine. V praksi bi, če bi sklicevanje štelo za veljavno, morali popolnoma spremeniti naša družbena pravila življenja, splošne norme ravnanja in kulturo. V prometu bi recimo morali omejili hitrost vožnje na 5 kilometrov na uro ali manj – saj vendar rešujemo eno življenje. Vendar tega ne storimo. Pitju alkohola, kajenju in uživanju mesa bi se morali odpovedati takoj. Ukinili bi lahko nepotrebno in ne preveč koristno univerzitetno izobraževanje in ga namenili za zdravila – no, morda bi ohranili le Medicinsko fakulteto. Proračun države bi moral biti za omenjene cilje vsaj potrojen. S tem bi res reševali življenja!
V naših gorah in tudi na Triglavu, kamor vladajoča stranka rada zahaja na foto termine, vsako leto v nesrečah umre preveč ljudi. Če želimo reševati življenja, bi morali plezalne ture prepovedati ali pa investirati v dodatno, popolno varnost, ki pa je težko dosegljiva. Zakaj ne rešujemo enega življenja? Čisto mimogrede: gorski reševalci se nenehno pritožujejo, da imajo na voljo premalo reševalnih helikopterjev. Je vladi kaj mar za življenja, bo pomagala kupiti nove?
Le kaj bi z ustavnostjo?
Če bi nekatere ukrepe še lahko izpeljala, pa večkrat zaradi višine stroškov in drugih družbenih omejitev reševanje enega življenja ali več njih preprosto ni nekaj, čemur se odpoveduje ne le ta, ampak v resnici kar katerakoli vlada. In tudi nikoli ne bo. Pri tem zato sploh ne gre za načelnost, ampak za postavitev meje in ceno, ki smo jo pripravljeni plačati, da bi se spustili v reševanje. Ker minister ne more misliti resno s svojo obljubo, pripravljen pa je žrtvovati tudi ustavnost, preostane le še ena razlaga za njegovo skrb: čustveno manipuliranje z množicami. Hojs in Janševa vlada se na življenja ne sklicujeta zaradi resnične skrbi, ampak z namenom doseganja drugih, bolj perfidnih ciljev, ki sem jih že naštel: kompromitirati politične nasprotnike in kritike, v tem primeru tudi sodnike. Pri tem sta pod krinko humanosti pripravljena iti zelo daleč, predaleč.
Covid-19 je resna nevarnost in ni dvoma, da se moramo virusu zoperstaviti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, toda ne na način politične zlorabe. Kaj bi z ustavnostjo, kaj bi s temeljni načeli pravne države, kaj bi z Evropsko unijo, ki temelji na vladavini prava! K vragu z vsem tem, avtokrati vendar rešujejo eno življenje!
Več:
Hojs o neonacističnih biserih in »svinjskem« ljudstvu
Zdaj ni več dvoma, kdo bi lahko bil svinja: za ministra Hojsa je to komisar Lenarčič
You must be logged in to post a comment.