Kako ne obsoditi občudovalcev Hitlerja: argumentacijsko izmikanje vladajočih

Stranka SDS in predsednik vlade po pričakovanjih in napovedih nista uspela obsoditi poveličevanja Adolfa Hitlerja v izjavi ene od vodij rumenih jopičev, Urbana Purgarja. Podobno se po poročanju POP TV na dogajanje ni želelo odzvati Ministrstvo za kulturo, ki je društvu častilca vodje Tretjega rajha podelilo privilegirani status in s tem bonitete. Dobra novica je bil vsaj odločen odziv politične opozicije.

Najbrž se ne zavedamo dovolj, v kako globok rasizem je zabredla država Slovenija pod vlado Janeza Janše, ki jo afnanje ljubiteljev Hitlerja niti malo ne moti, ampak lahko glede na čisto sveže sankcije proti policistom celo vidimo, da jih na vsakem koraku poskuša ščititi.

Ne bi obsodili, pogovarjali bi se o Kidriču

Med jasno obsodbo in enako čisto neobsodbo se je vrinila še tretja, argumentacijsko najbolj problematična reakcija. Številni zagreti podporniki vlade, ki jih ni sram opravičevati niti čaščenja neonacističnih idej, so se zatekli v priljubljeno varanje s pomočjo tehnike »kajpajevstva«. Taktika tovrstne retorične izbire, v njej bomo vedno videli odsev »tudi ti«, ni posebej zahtevna, je pa učinkovita pri delu občinstva in neverjetno modna. Med drugimi sta jo uporabila urednik Peter Jančič in svetovalec Andrej Drapal, oba navdušena zagovornika vlade. Prvi je udaril Jančič in z njo napadel bivšega ministra za pravosodje:

Zalar je na Twitterju navedel, da je poveličevanje Hitlerja kot simbola nacizma kaznivo dejanje in dodal: “Na potezi je državno tožilstvo.” Fajonova se je nedavno klanjala Kidriču, kar je poveličevane komunizma. Tožilstvo ni s prstom mignilo. Zalar molčal.

Takoj vidimo, da Jančič spreminja razpravo o poveličevanju Hitlerja v neko drugo in očita hipokrizijo – menda se je predsednica SD klanjala Kidriču, kar naj bi po njegovem bilo enakovredno zavržno ravnanje, na katerega bi moralo reagirati državno tožilstvo. Vidimo, da taktika kajpajevstva služi relativizaciji, pri njej želi govorec razpravo od načete teme A preusmeriti drugam (k problemom B, C, D, E…) ali v širše polje (k upoštevanju A, B, C, D, E). Namesto jasne obsodbe neonacističnih lavdacij bi se o raje pogovarjal o kakšnem drugem problemu, ki ga je največkrat kar sam insceniral.

Tonin je za Purgarja frajer

Jančičevo taktiko je uporabil tudi Matej Tonin, ko je ob pričakovanju obsodbe raje zapisal: »Preteklo stoletje smo narodi Evrope trpeli zaradi treh totalitarnih režimov. Poveličevanje voditeljev, ki so krivi za smrt milijonov ljudi, je zavržno in nima mesta v sodobni družbi.« Znova takoj opazimo podobno zvitost, šef krščanskih demokratov je na podlagi Purgarjeve intence svoje distanciranje izpeljal, z omembo in v kontekstu poprejšnje izenačitve treh totalitarizmov. Zato najbrž rumeni jopiči pred dnevi niso zaman zapisali, da je Tonin frajer. Jasno, saj uporabljajo identično retoriko zavajanja.

Ob Jančiču je sorodno manipulacijo s kajpajevstvom uporabil tudi svetovalec Andrej Drapal. Zapisal je:

@PovratnikUrba glede Hitlerja je kukavičje jajce v gnezdu tistih, ki imajo na ustih liberalne vrednote, dejansko pa ne morejo obsoditi stalinizma in titoizma, saj je komunizem edino, kar jih še drži skupaj.

Avtor na soroden način problematizira komunizem in titoizem: ne bi se pogovarjal o obsodbi poveličevanja Hitlerja, ampak tistim, ki jo zahtevajo, raje očita hinavščino, ker ne obsodijo titoizma. Spet vidimo značilen premik teme drugam, proč od neonacističnih lavdacij, začinjen s protiočitkom, da nasprotna stran počne nekaj povsem enakega.

Vsem manevrom je torej skupna ena poteza: akterji se ne bi pogovarjali o obsodbi malikovanja firerja, ampak raje o čem drugem. Pač srhljiva podoba Slovenije leta 2021, kjer se namesto zelo neposrednega in jasnega zavračanja iščejo načini zaščite in relativizacije dejanj poveličevalcev Hitlerja.