Slovita filozofinja Martha Nussbaum je nedavno v intervjuju za The New Yorker komentirala svojo novo knjigo z naslovom »Zatočišča ponosa: spolna zloraba, odgovornost in sprava«, v kateri se v kontekstu svojega dobro znanega teoretskega zanimanja, analize čustev in še zlasti enega med njimi, jeze, ukvarja tudi z družbenimi učinki in dilemami gibanja #MeToo.
Na predstavnike tega gibanja se celo obrača s svarilom, naj ženske jeze ne kanalizirajo na način sledenja užitku, ki ga poganjata kazen in maščevanje, ampak raje skozi izražanje (pravnih) zahtev po spoštovanju spolne enakosti in ženskega dostojanstva.
V knjigi pridejo na vrsto nekateri najbolj znani primeri spolnega nadlegovanja in nasilja zadnjih let, še zlasti v ZDA, izjemno velikokrat pa omenja tudi primer slovitega španskega opernega zvezdnika Plácida Dominga, ki je pred dnevi gostoval v Ljubljani na Kongresnem trgu, tokrat s koncertom italijanskih opernih arij in španskih zarzuel.
Presenetljivo njegov prihod v Sloveniji ni sprožil nobenih javnih diskusij o primernosti takšnega gostovanja, če odmislimo osamljeni poziv stranke Levica, kjer so koncertu odločno nasprotovali in pozvali Festival Ljubljana ter MOL, da dogodek odpovesta. Kot vemo, je Domingo leta 2019 zaradi hudih obtožb o spolnem nadlegovanju odstopil s položaja generalnega direktorja operne hiše v Los Angelesu.
Odziv direktorja festivala
Še slabše so se v tem oziru odzvali mediji. Eden redkih kritičnih zapisov v Mladini je bil pospremljen s popravkom Festivala Ljubljana, podpisal ga je direktor Darko Brlek. Njegova pojasnila zvenijo kot sicer uglajena šarada sprenevedanja in so napisana v duhu, kakor da na slovenskih tleh nismo niti za milimeter zakorakali v globino družbenega fenomena spolnega predatorstva.
Direktor se velikem loku izogne vprašanjem njegove družbene sprejemljivosti in tolerance, impliticno navzočim v njegovem povabilu Domingu, v spretno sestavljenem odgovoru pa se predvsem skrije za pravniški žargon. Med drugim trdi, da »navedbe avtorja (sc. zapisa v Mladini) o domnevni temačnejši strani pevca Placida Dominga in njegovem neprimernemu vedenju do mlajših žensk, predvsem opernih pevk, nikoli niso bile predmet kakršnekoli kazenske obtožbe in/ali kazenske obsodbe. Tako ne držijo navedbe v prispevku (oziroma citati gospoda Milana Jakopovića) o tem, da je pevec Placido Domingo spolni nadlegovalec oziroma nasilnež.«
Sklepanje je zvijačno, saj se mora pretvarjati, da velja zgolj tisto, kar je dokazano de iure. V čem je razlika med tovrstnim žargonom in faktičnostjo nam posredno pojasni kar pevec sam, kajti na obtožbe 20 žensk je v intervjuju za AFP namignil, da »ne more spremeniti svoje preteklosti«, hkrati pa verjame, da smemo imeti možnost, da »ga kritiziramo, in to celo močno«. Placido se je sicer za svoja ravnanja že opravičil, vendar je zanikal sleherno zlorabo. Manever je sicer pričakovan, sloviti pevec je z njim, in temu nato sledi Brlek, vzpostavil neko nevidno mejo med zlorabo, za katero se ne želi opravičiti, ker je ni bilo, in nečim, kar po njegovem še ni zloraba, a je vredno opravičila.
Nezaželen v Španiji
Direktor festivala se ob pravniški argumentaciji (omenja domnevo nedolžnosti, očitki niso prišli do faze kazenske ovadbe in še manj obsodilne sodbe) sklicuje tudi na nekakšno prakso drugih:
Po drugi strani iz spletnih virov izhaja, da se letošnje poletje Placido Domingo vrača na španske odre, ter da je vse očitke ves čas tudi ostro zanikal.
Toda prav včeraj so mediji poročali, da španske oblasti svojemu orkestru prepovedujejo nastop z Domingom zaradi domnev o njegovem spolnem nadlegovanju. Že res, da je novica bolj sveža od izjave direktorja, toda sklicevanje na prakso drugod je še enkrat več padlo v vodo kot docela neprepričljivo, saj so se pevcu v preteklih dveh letih marsikje zahvalili za sodelovanje.
Vsi, ki so doslej pevca bojkotirali, so očitno živeli v zmoti, kajti po njegovem »smo po našem trdnem prepričanju v dvomu ne zgolj upravičeni, ampak celo zavezani slediti domnevi nedolžnosti«, kar lahko pomeni zgolj, da bi po njegovem Domingu nikjer ne smeli zapreti vrat. Če to ne dokazuje hudega omalovaževanja osnovne intence gibanja #MeToo, kaj ga?
Priskočili so na pomoč
Brlekovo zaklinjanje, da »v izogib kakršnemukoli dvomu poudarjamo: ne podpiramo spolnega nasilja oziroma spolnega predatorstva«, je zato zgolj prazna floskula, saj začetni očitek Festivalu Ljubljana ni bil, da se navdušuje nad njim, temveč nekaj čisto drugega, da s povabilom pevcu krši pričakovane standarde etično in družbeno odgovornega ravnanja. Jasno je sicer, da si Domingo na vse kriplje prizadeva očediti svoje ime in povrniti zaupanje ob očitkih o zlorabi svoje moči in nadlegovanja, Festival Ljubljana pa mu je pri tem pač priskočil na pomoč.
Martha Nussbaum ima zagotovo prav, ko izjemno poudarja, da naše zahteve po pravičnosti in kazni za storilce ne smejo tičati v revanšizmu in jezi. Po njenem bi v svojih reakcijah morali vsakič pri presoji upoštevati številne faktorje. Nekaj jih tudi našteje: je oseba na koncu kariere ali sredi nje? Se je za svoja dejanja opravičila? Tudi Dominga obravnava temu ustrezno zelo prijazno, kajti po njenem je »v precej drugačni kategoriji od ostalih, o katerih govorim, ker se je opravičil.« K temu dodaja, da to ni bilo »popolno opravičilo«, vendar je po njenem s svojim vedenjem pokazal resnično spoštovanje žensk, razen tega prihaja iz drugačnega kulturnega okolja, kot pravi, zaradi česar se ji to zdi precej drugačen primer.
Dve smeri
Pomembno je izpostaviti, da odpoved revanšizmu in jezi ne more že kar predstavljati pripravljenosti na nekakšno polno »spravo«, s tem pa tudi ne odprave bojkota kot ene od možnih družbenih kazni. Znašli smo se na terenu ne ravno enostavnega tehtanja, kakšna naj bo pravično odmerjena definicija odgovornosti, ki jo vsakič znova razvijamo v dveh zelo različnih smereh, ožje pravni in širše družbeni. Obe sta enako pomembni in nobena ne bi more v celoti izgubiti svoje vrednosti: pravna zaščita dostojanstva in varnosti je nujna in izhodiščna, pozitivni učinki gibanja #MeToo pa nas ob opolnomočenju žensk pripeljejo tudi do razprave o legitimnosti družbene stigmatizacije in javnega zavračanja storilcev. Videti zgolj eno od teh smeri je napaka.
Zakaj se medijem in angažirani javnosti v Sloveniji zgodba ni zdela dovolj intrigantna, ni preprosto ugotoviti. Zanesljivo pa se presoja, če je do nje sploh prišlo, ni odvila na podlagi upoštevanja različnih »kategorij« spolnih prestopnikov, ki jih omenja Nussbaum. Prej gre motive iskati v neskončno servilni mentaliteti naroda, ki prijazno pozdravi čisto vsako veličino, ki pride na obisk.