Državna proslava hipokrizije: spet smo najboljši, sploh v zavezništvu z Orbánom

Čeprav se v Evropi krepi mnenje, da Madžarska ne spoštuje temeljnih vrednot, zaradi česar ne more biti v EU, kot meni nizozemski premier Mark Rutte in kar v zadnjem času leti predvsem na nov madžarski zakon, s katerim mlajšim od 18 let preprečujejo dostop do vsebin o homoseksualnosti in spremembe spola, sta se včeraj na državni proslavi ob dnevu državnosti v Ljubljani ob 30. obletnici osamosvojitve Viktor Orbán in Janez Janša obnašala ne le kot velika zaveznika, ampak vsaj deklarativno tudi kot privržena pričakovanim vrednotam.

Svoja govora sta sicer končala z isto frazo, kakor da bi bila dogovorjena: »Bog živi Slovenijo«. Najbrž ne naključno z vidika političnih namer, kajti madžarski premier se že dolgo trudi igrati na viže krščanske demokracije in kulture, zato mu nekakšna demokrščanska politika predstavlja dobro populistično kamuflažo za skrivanje svojih avtokratskih ambicij, kar velja tudi za njegovega slovenskega občudovalca.

Z Madžari smo krščanski bratje

»Madžari na vas gledamo kot na prijatelje in krščanske brate,« je včeraj pihal na dušo Slovencem, del takšne krščanske sosedske koalicije, kjer je še zlasti omenjal sosedske povezave, pa je očitno tudi novo slovensko zavezništvo glede cenzure LGBTQ skupnosti, ki ga je Ursula von der Leyen označila za sramoto.

Naj spomnim, ob začetku vrha je 16 voditeljev držav članic, kasneje ga je sopodpisal še avstrijski kancler Sebastian Kurz, objavilo skupno pismo, v katerem »v luči groženj temeljnim svoboščinam in zlasti načelu nediskriminacije na podlagi spolne usmeritve izražamo pripadnost našim temeljnim vrednotam iz 2. člena Pogodbe o EU«.

Da se po novem pri nas več ne ločuje Cerkve od države, je otipljivo demonstriral še blagoslov osamosvojitvene lipe ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, izpeljan nemudoma po govoru predsednika republike, medtem ko se je sama državna proslava, kajpada delo Igorja Pirkoviča, začela z zvonjenjem zvonov ljubljanskih cerkva. Povedano z enim stavkom: skupaj z madžarskim premierjem smo bili deležni manjše prisvojitve 30. obletnice, tokrat za potrebe demokrščanske nacionalistične agende v režiji tandema Orbán-Janša.

Barve v mavrici

K tej navezi bi lahko dodali še predsednika republike. Borut Pahor je, po stari navadi, utrujal s praznimi in hitro pozabljivimi floskulami, med katerimi je najbolj stavil na metaforo z mavrico, s katero je želel afirmirati našo pripadnost različnosti, ki nas skozi zastavljanje skupnih ciljev, sodelovanje in premagovanje razlik mora poenotiti, ko si prizadevamo za gradnjo boljše skupne prihodnosti: 

Vsi smo različni, na nek način vsak svoje barve. Katero barvo smemo izločiti iz mavrice, da naj to še vedno ostane mavrica? Nobene.

Ironično Pahor ni opazil, da kot močan zaveznik te vlade podpira ne zgolj ukinjanje različnosti v barvah, ne da bi temu v bistvenem oporekal, ampak še k čemu hujšemu. Če je zastava v mavričnih barvah simbol raznolikosti in obenem parade ponosa v boju za pravice LGBTQ skupnosti, potem lahko žal ugotovimo, da deklarativno predsednik sicer moralizira o pomenu vseh barv v mavrici, v praksi pa meče v koš kar celotno mavrično zastavo, ne zgolj posamične barve.

Žal ga slovensko novinarstvo ni zmožno vprašati po stališču glede madžarskega zakona in slovenski podpori Orbánu, sploh pa je to nerodno, ker sta njegova privrženost in podpora Janševi vladi obče znana.

Znova za dialog in različnost

Skrajno hipokritično je bilo poslušati Janševo poslanico, v kateri je kot mojster razdiralnosti in izključevanja pozival k dialogu in sprejemanju iste različnosti. Pahorjev maskirni dialogizem kot politična taktika je nekaj, pri čemer si z veliko hvaležnostjo pač sposojajo vsi. In tudi tokrat mu je uspelo izustiti nekaj, za kar zavezanih oči najbrž nihče ne bi ugotovil, komu lahko pripišemo avtorstvo, Janši ali Pahorju:

A če bomo našo prihodnost gradili na spoštovanju drug drugega, sprejemanju naše različnosti in pomembnosti dialoga med različno mislečimi ter predvsem spoštovanju vrednot, na katerih je nastala samostojna Slovenija, se nimamo česa bati.

V isti poslanici je premier apeliral še proti ustvarjanju napetosti, širjenju sovraštva, nestrpnosti ali izključevanja – seveda je vse, kar zveni tako zelo domače, nemudoma pripisal političnim nasprotnikom, kajti ti in ne on sovraštvo spodbujajo in celo namerno netijo, pri čemer je omenil politične stranke in posameznike, ki da ravnajo sila neodgovorno in nevarno«. Psihopropagandna tehnika zrcalnega pripisa, ki jo uspešno uporablja že desetletja.

Toda vrnimo se za hip še k omenjeni zrcalni hipokriziji v njegovem govoru na osrednji proslavi ob dnevu državnosti. V njem mu je celo uspelo laskati, češ v Sloveniji »vidimo Evropo visokega standarda spoštovanja človekovih pravic ter vladavine prava« – kakor da bi ravno Evropska unija ne bila zaskrbljena nad Slovenijo ravno zaradi naštetega. Še več, apeliral je k nekakšni resnicoljubnosti, kakor da prav tega ne bi pri njem najbolj pogrešali, kajti »besede, ki jih izgovarjamo, morajo biti resnične«.

Na začetku je bila beseda. Blairova.

In ko smo že pri obojem, resničnosti besed in resnicoljubnosti, je zaključil z nič manj kot bibličnim »na začetku je bila beseda in iz nje je vse nastalo«. Nerodno, kajti v govoru se je znova zatekel h kopiranju lastnega plagiata, sicer ne prvič, kar je doslej vedno zanikal. Naj spomnim na njegovo krajo Blairovega govora in to, da je v slavnostnem nagovoru pred dnevom samostojnosti in enotnosti lanskega decembra že ponosno znova zlorabil tisti »Nikoli ne bomo največji, lahko pa smo najboljši«. V novem govoru je zgodbo kopiranja lastnega plagiata znova ponovil:

Nikoli ne bomo največji, lahko pa smo marsikje najboljši.

Svetilništvo Slovenije in našo »najboljšost« je potem utemeljeval s samozavestjo in pogumom, ki sta najbrž res potrebna ravno za to, kar je znova drzno storil – kajti na začetku je bila Blairova beseda. Kompulzivno obnašanje, kakor da bi s ponavljanjem kopiranja želel začetno gesto normalizirati.

Rumena najboljšost: Bog živi neonacizem

Sicer se je »najboljšost« osrednje proslave znova ironično odvijala na Prešernovem trgu, kjer so neonacistični rumeni jopiči, sicer favoriti in morda ideološka kvintesenca Janševe vlade, poskušali ustavljati protivladne protestnike in jih prestrašiti. In to na »alternativni proslavi«, kjer se je sredi zabarikadirane Ljubljane, v ožjem centru okoli Trga republike obdane v ograjo, znašlo okoli devet tisoč protestnikov, skupaj s sindikalisti in predstavniki civilne družbe.

Na neki točki je Janša Jenull v svojem govoru izzval policijo: »Ali jih boste odstranili mi ali vi.« Neonacistično inspirirani domoljubi in vladoljubi so, dokler jih ni nato res odstranila policija, s svojo navzočnostjo zelo jasno dali vedeti, kam nas vodi nacionalizem po meri tandema Orbán-Janša.

Več:

Janša v govoru citiral lasten plagiat: spet smo lahko najboljši

Politična mimikrija in maskirni dialogizem

Račji test, Hitlergruß in načini opravičevanja rumene mimikrije neonacistov

Mahnič skupaj z neonacisti apelira k aktivaciji v »domoljubnih skupinah«Pahor v obrambo Janševi politiki: vlade so različne in fino je, da lahko izbiramo