Za Periča bi razprava o prepovedi Levice bila koristna: o kolaborativnosti v slovenski politiki

Je predlog Janševe SDS in Toninove NSI, da morajo poslanci obravnavati program stranke Levica, ker je ta protiustaven, že oblika protidemokratičnega delovanja, s katero se v Sloveniji zelo neposredno in nič manj brutalno onemogoča politično opozicijo?

Protiustavnost so zdaj, zelo pričakovano, trenutni oblastniki ugledali v »omejitvi kapitalizma«, »uvedbi socializma« in »zaplembi premoženja«, če omenim tri opise, s kateri je postregel Branko Grims. Predsednik državnega zbora Igor Zorčič bo za mnenje o dopustnosti zahteve zaprosil zakonodajno-pravno službo v parlamentu, saj je vprašanje ugotavljanja protiustavnosti v pristojnosti ustavnega sodišča. Levica pa je napovedala, da bo uporabila vsa pravna sredstva, ker razume predlog sklica izredne seje kot dejanje načrtovane manipulacije in širjenja laži.

Kolaborativnost in sokrivda

Vzemimo nastalo situacijo kot izhodišče za analizo ravnanja stranke SMC, kjer bo moja poanta preprosta: opozoriti na politično retoriko in dejanja, v katera se je stranka zatekla po tistem, ko je pristala na svojo držo, ki sem jo že večkrat opisal kot kolaborativno. Poskušal bom nakazati nekatere zadrege, ki iz takšne politične kolaborativnosti sledijo v luči razmerja med moralo in politiko, ko se nam zastavljajo predvsem vprašanja sokrivde in soodgovornosti.

Reakcija SMC je prišla skozi usta nadobudnega Janševega podpornika Gregorja Periča, vodje poslancev Počivalškove stranke. Njihovo stališče so na MMC RTV Slovenija povzeli v mednaslovu: »SMC se zahtevi formalno ni pridružil, kljub temu pa morebitno razpravo o programih političnih strank podpirajo«.

Takšno naslovje je karseda natančno in obenem zelo indikativno za njihovo kolaborativno politiko, zato nas mora zanimati predvsem, kakšne poti »sodelovanja« s tem ubira. Svojo držo so, če navedem prej imenovani medijski vir, pojasnili takole:

Od koalicijskih strank se zahtevi za izredno sejo ni pridružil SMC, saj si po besedah vodje poslancev SMC-ja Gregorja Periča v stranki prizadevajo za sodelovanje in stremijo k iskanju skupnih točk. Zato poteze, ki vodijo v nadaljnjo radikalizacijo političnega prostora, z njihovega stališča niso koristne za skupno delo, je pojasnil Perič. Kljub temu pa v SMC-ju ocenjujejo morebitno razpravo kot koristno predvsem zato, da “ugotovimo, ali so v posameznih programih političnih strank odstopanja ali rešitve, ki gredo onkraj tistega, kar nam zapoveduje ustava”. “To je priložnost za poglobljeno razpravo. Bi si pa želel, da se naš politični prostor ne radikalizira, ampak da se umirja in da se usmerimo v to, da sodelujemo,” je še dejal Perič.

Perič ugotavlja koristi razprave

Inventivnost Peričevega diskurza, ki bi moral po napovedih državnega sekretarja Vinka Gorenaka dejansko pripeljati do »prepovedi Levice«, torej do delovanja opozicijske stranke, zveni v svoji intenci vedno znova pahorjansko, kot temu pravim, namreč v želji po priklanjanju vsem stranem. Toda tokrat se kolaborativnost kaže v močnejši luči, kajti v dilemi med formalno podporo ali nepodporo v SMC niso zmogli koraka, da bi predlogu nasprotovali, ampak so ga dejansko podprli.

Pod skrajno bizarno pretvezo, da bo razprava o prepovedi neke opozicijske stranke pripeljala do nekakšne normalizacije političnega prostora, kjer bomo vsi sodelovali, so de facto pristali na predlog Janševih in Toninovih in v razpravi o potencialni prepovedi neke stranke ugledali »koristnost«, kot se je izrazil Perič. Da so se v SMC ob vstopu v Janševo koalicijo pretvarjali, da ne želijo odpirati ideoloških tem, nima več smisla obujati v spomin, kajti Počivalškova stranka je že postala sinonim za neverodostojnost.

Vzemimo ilustrativen, četudi skrajen primer, ki odpira vprašanje etične odgovornosti v politiki že na ravni besed. Alice Kaplan v svoji odmevni knjigi »Kolaborant« (Collaborator) iz leta 2001 opisuje zgodbo znanega pisatelja in novinarja Roberta Brasillacha, v letih druge svetovne vojne na višku svojega ustvarjanja, ki je brez zadržkov podpiral fašizem in urejal profašistično revijo »Je suis partout«. Kot močan zagovornik višijske Francije s Petainom na čelu pa je postal kritičen do režima, vendar ne zaradi njegove kolaboracije, temveč presoje, da je režim premalo radikalen in nacističen. Februarja 1945 je bil usmrčen po tritedenskem sojenju, toda spoznan za krivega »intelektualnih zločinov«. V zgodovino je odšel kot nekdo, ki je bil obsojen na smrt zaradi kolaboracije v besedah, sostorilstva v jezikovnih formulacijah in ne zaradi vojaških dejanj.

Potrojena odgovornost

Soodgovornost se v kolaborativnosti vzpostavlja ne zgolj na ravni političnega simpatizerstva in sodelovanja, ampak tudi izbire jezikovnih formulacij. In prav zato se v njej zahteva pretvarjanje, tolikokrat videno pri Borutu Pahorju, ker se akterji zavedajo sokrivde in modusov samoprevare, v katere so se pripravljeni ujeti. S tem se razpirajo vprašanja resnice in laganja v politiki, politična kolaborativnost terja prevaro, laganje in manipuliranje, zadrega pa se potroji, če prihajaš iz stranke SMC, v začetku deklarativno nadvse etične stranke, kakršno je zastavil Miro Cerar, in če potem navzlic moralnim zaobljubam sodeluješ še pri lažeh in manipulacijah.

Kolaborativnost SMC zato ni še ena v vrsti, ampak je potrojeno ojačana – in že zato moramo nujno govoriti o potrojeni intenziteti sokrivde Počivalška, Kustečeve, Koritnika, Kozlovičeve, Periča in vseh poslank in poslancev iz vrst te stranke in stranke DeSUS. Igra previdnega distanciranja, kot so jo tudi tokrat ubrali in se skrije za perfidni korak, ko se formalno ne podpiše, sicer pa z veseljem in zanimanjem sodeluje pri projektu rušenja opozicijske stranke, je podobna potencialnemu manipuliranju ob razpravi o čemerkoli, tudi o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah. Predstavljajmo si torej Periča in cvetober kolaborativnih poslancev, ko prejmejo na mizo formalni predlog za ukinitev pravice do splava ali sklepanja istospolnih porok.

Če bi postopali po ubranem receptu, njihovo končno pojasnilo že poznamo: ugotoviti moramo, če človekove pravice res gredo onstran ustave, zato so lahko razprave o ukinitvi pravic zgolj koristne. Ja, kolaborativnost je drugo ime za perverznost.

Več:

Poslanski heroji in izdajalci: kje je po novem meja svobode izražanja?

Usoda države, položena v roke trinajstih poslank in poslancev

Skesanost, morala in politika: Janja Sluga bi še sodelovala s SDS

Komaj je odstopila ministrica Kozlovič, že sledi Janševa grožnja