Je RTV Slovenija partijski medij? Za že po sebi neprecenljivo dejstvo mora šteti, če vam v izbranem terminu ob najboljšem času skozi usta svojega gosta dr. Petra Jambreka, dolgoletnega podpornika Janeza Janše skozi številne intelektualne druščine od Zbora za republiko do Katedrale svobode, javni servis to pojasni kar sam. Kar najbrž pomeni, da je odgovorna urednica informativnega programa in oddaje zelo prijazna partijska komisarka, ki je v imenu svobode izražanja in uravnoteženosti na javnem servisu dovolila povedati kakšno resnico več.
Da je gostitelj oddaje Intervju tisti, ki želi s svojimi izbirami gostov streči ne le osebnim političnonazorskim predstavam, ki ga na podoben način uvrščajo k stranki SDS in njenemu šefu, ampak predvsem kontrirati politiki hiše, ki ga zaposluje, je prav tako že dolgo jasno. Povedano drugače, da je partijska komisarka, Manici J. Ambrožič posredno ne sporoča le Jambrek, ampak predvsem dr. Jože Možina, še zlasti v nizu svojih javnih objav na socialnih omrežjih.
Samorazkritje in zadoščenje
Zato res ni bilo presenečenje nič od obojega: da so nam ob Dnevu zmage postregli z gostovim enournim paberkovanjem o grozotah partije in komunizma, kot tudi ne dan po intervjuju na MMC RTV Slovenija objavljen povzetek pogovora. Podpisuje ga prav Možina in pričakovan je že naslov: »O tranzicijskem lomu in partijskih medijih«, ob nekakšnem samorazkritju servisa v zapisu tudi enem osnovnih poudarkov. Včasih je voditelj takšna vabila za svojo oddajo ekskluzivno objavljal v Demokraciji, seveda ob očitnem tihem soglasju vodstva. A tukaj ima celo prav: napovedniki in povzetki res sodijo le na javni servis, težava je vse drugo, kar spremlja njegove oddaje.
V nedeljskem pogovoru se je Jambreku ob naštevanju »petih partijskih medijev« sicer zataknilo: ob Delu, Dnevniku, Večeru in javni radioteleviziji bi skoraj smeli domnevati, da je želel omeniti še POP TV, kjer je zaposlena njegova hčera. Svetovnonazorsko zadoščenje voditelja oddaje vseeno ni izostalo: delodajalca uspešno razglasiti za partijsko trobilo ni kar tako.
Gost se je sicer moral nekaj malega popravljati, češ ne me narobe razumeti, »ker RTV je poln nekih pridnih ljudi, ki te spremljajo do studia, ki poročajo o športu in kulturi«. No, toda po tem kratkem seznamu osebja pa se pridnost javnega radiotelevizije evidentno hitro neha.
Janša prikimal
S tem, da imajo v programih RTV Slovenija nazorsko drugačne goste, zanesljivo ni nič narobe. Vprašanje je zgolj, ali pri tem sledijo poklicnim in novinarskim standardom in recimo v svojih programih dovoljujejo prepoznavni diskreditacijski žargon aktualne oblasti. Možini in Jambreku je kajpada takoj prikimal predsednik vlade. Zato bi rad spomnil na nekaj navodil iz »Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija«.
Pri Možini ni izpolnjena že začetna zahteva: »Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.«
Komunisti, ki kradejo kure
Pristranskost zadeva samo predstavitev in vsebino, zato bom oporekal naslednjemu: ker je bil gost v uvodni predstavitvi vpeljan kot »eden najbolj pronicljivih intelektualcev«, novinar Boštjan Veselič pa je v svojem uvodnem portretu predvidljivo povabil pred kamere kar dva rektorja njegove zasebne Nove univerze, dr. Dimitrija Rupla in dr. Mateja Avblja, tudi velika zagovornika oblasti in člana Katedrale svobode, si seveda nismo mogli obetati česa drugega kot izjemno enostranskega prikaza. In je tudi bil.
Če bi se ta omejil na lavdacije gostove osebnosti, bi še razumeli. Toda Jambrek je nato z odporom govoril o sodobnih poskusih »restavriranega komunizma« ali »nekem socializmu s človeškim obrazom pod partijsko kontrolo«, pa o partijsko-likvidacijskih službah«. Omenjal je tudi »komuniste, ki so po Trbovljah kradli kure, denimo Miha Marinko«.
Zanj so bili vodilni slovenski komunisti »likvidatorji, teroristi, primerljivi z današnjimi islamskimi teroristi.« Opisi so bili dolgi in natančni, jemali so sapo in vzbujali radovednost glede antikomunističnega resentimenta kolosalnih dimenzij.
Partijec o partiji
Vendar Možina v oddaji, ki je tolikanj govorila o partijskosti in komunizmu, niti enkrat ni omenil, da je Jambrek nekoč bil ravno to: bleščeči partijec. S tem smo pri prvem odstopanju od profesionalnih načel; voditelj bi moral ohranjati svojo verodostojnost in se izogibati »izražanju svojih osebnih stališč pri vodenju pogovorov ali okroglih miz in pristranskosti pri izbiri vprašanj«, kar se pri Možini res ne dogaja.
Zato lahko očitamo omenjeni disharmonični prikaz, kajti »uravnoteženo je treba sporočati ali predstavljati bistvena dejstva in stališča ter ohranjati nepristransko in etično razmerje do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov.«
Prikaz gosta, sicer tudi visokošolskega podjetnika, ki se nenehno naslavlja na državo, da mu sofinancira njegove zasebne fakultete, ni bil popoln in ni predstavil bistvenih dejstev, ker nam o partijski preteklosti gosta na TV Slovenija niso privoščil nobene besedice. Skozi tak podatek bi njegovo mnenje šele dobilo končni smisel.
Hribar o Janševem Mefistu
Zgoščen prikaz Jambrekove tovrstne preteklosti najdemo v Dnevniku leta 2008:
»Sploh pa je imel današnji disident Jambrek včasih več kot spodobno in nekonfliktno kariero v partiji, katere duh ga danes preganja. Kot sledi iz portreta v Delu (11. marca 2000), je po tem, ko se je (oportuno ali iz prepričanja?) včlanil v partijo, bil v naslednjih letih član univerzitetne konference ZK, pa sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete, ustanovitelj in prvi predsednik marksističnega centra PF ter tudi član partijskega komiteja občine Ljubljana Center. Leta 1967 je prosil za novo partijsko izkaznico, ker so mu staro ukradli, kar je prijavil policiji. Iz ZK je izstopil šele leta 1989… K temu ni kaj dosti dodati. Tipični človek za vse režime. A v vseh režimih je igral specifično, ne vedno simpatično vlogo. Dr. Tine Hribar ga je v nekem intervjuju pred časom (SP Dela, aprila 2000) z razlogom imenoval kot Janševega Mefista.«
Partijskost je bila torej predvsem v pogledu partijca, a nam oddaja o tem ni namenila pojasnila. Še več, Jambrekova predanost je trajala res do konca, kajti Ciril Ribičič se živo spominja, kako je Jambrek »leta 1989 prišel k meni in mi rekel, da je demokratska stranka sprejela statut, s katerim so prepovedali članstvo v drugih strankah; šele zato je tedaj izstopil iz partije«.
Da bi stvar bila še hujša, je celo sama RTV Slovenija poročala o Jambreku kot sodelavcu Udbe s tajnim imenom Vito, o čemer pričajo predstavljeni dokazi, kar je sicer sam zanikal. Če torej Jambrek javno radiotelevizijo označuje za partijsko, k čemur sama nima nobene pripombe, je res bistveno dodati kontekst, kdo takšno označbo izreka. Kar nam je oddaja nepošteno zamolčala, je s tem zavajala svoje gledalce, kar je jasna kršitev načela nepristranskosti.
Zli duhovi protestništva
Pojdimo k naslednji kršitvi načel. Možina je z veliko navdušenjem spodbujal svojega gosta, da se čim bolj pikantno izreče o protestih zoper njemu ljubo Janševo vlado. Motivacije ni manjkalo, Jambrek je protestnike pričakovano interpretiral kar z zaničevalno anekdoto o svojem profesorju iz časa, ko je še študiral v Čikagu:
»Vsake nekaj časa ljudstvo zajamejo zli duhovi. In potem se nekaj časa naselijo v ljudstvo in potem po nekem času spet izginejo. Nihče ne ve, zakaj so prišli, kako dolgo ostanejo in ne vemo, zakaj izginejo. To se je zgodilo tudi na čikaški univerzi.«
Nekaj takega se bo zgodilo tudi pri nas, duhovi bodo odšli, je preroško napovedal zanj obskuren fenomen; zli duhovi kot bizaren družbeni fenomen občasno vzniknejo, a si z njimi ni treba beliti glave. A to je bilo šele ogrevanje v temo, svoj uvod v demonizacijo protestov, takrat kar dobesedno, je končal z nespodobno analogijo z rjavosrajčniki; mimogrede, ti najbrž niso bili kakšen nerealističen zli duh.
Kolesarjenje kot nacistična metoda
Če so za Ernesta Petriča protestniki banda, ki se mora sramovati svojega nasprotovanja vladi, je za Jambreka siceršnja pravica do zbiranja nekaj, kar ga spomni na nacistično preteklost. Omenjal je, po pomoti, »profesorja Kalana«, češ da so aktualni biciklisti že bili nacistično »sredstvo zastraševanja, v bistvu terorja z namenom ustrahovanja«.
Pri tem se je zmotil, kajti avtor zapisa v Družini in na Nova24TV je akademik dr. Kajetan Gantar, ki je med drugim ugotavljal: »Takšno provokativno kolesarjenje tudi ni naš izvirni domislek, ampak imitacija tega, s čimer so se nacisti povzpeli na oblast.«
Takole je Jambrek povzel svoj odpor do ljudi na ulici:
»Mi smo v dobri kondiciji. Če pa se 1–2 odstotka prebivalstva Ljubljane pojavi na cestah z nekimi neumnimi slogani ‘ubite Janšo’ in podobno, potem je to dokaz slabega okusa in antiintelektualne drže … Na teh demonstracijah, ki jih zdaj gledam na televiziji, saj televizija nenehno poudarja te dogodke, pa ne vidim drugega kot transparente, z rdečo barvo prelite stole, metanje kock. Vse tisto, kar spominja na rjave srajce, preden je Hitler prevzel oblast. Pojav biciklov na ulicah, tudi so bili sredstvo zastraševanja, terorja, ne intelektualnega diskurza, ampak fizične prisotnosti z namenom ustrahovanja.«
Po Jambreku mora slediti vabilo Jenullu
Po njegovem je pri protestih, kjer sicer državljani zahtevajo odstop vlade, na delu obupen in zadnji poskus »prepričati še enega ali dva poslanca, da prestopita v drug tabor. In se za to angažira 10.000 ljudi. Mislim, da je to farsično.« Ne more biti dvoma, da je bil s tem vulgarno žaljiv do protestnikov, ki se nimajo nobene možnosti braniti. V Poklicnih merilih in načelih lahko preberemo naslednje navodilo:
»Kadar se uredniki odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, so dolžni v naslednjo enako oddajo povabiti k intervjuju tudi osebo ali osebe, ki izražajo nasprotna stališča.«
Ker ni mogoče zanikati, da je Jambrekova žaljivost dosegla vrhunec v izrekanju skrajnega in povsem neprimernega stališča o nekaj tisoč protestnikih, ob čemer je Možina kazal »vidno čustveno navezanost«, kar ista merila prav tako odsvetujejo kot nesprejemljivo znamenje pristranosti, bi moral naslednji korak vodstva RTV Slovenija biti logično tale: da naslednjič v oddajo povabijo predstavnika protestnikov, morda kar Jašo Jenulla, ki bi lahko odgovoril na hude očitke in žalitve, s katerimi streže javni zavod.
Povabilu Jenullu ali komu iz kroga tistih, ki že več kot leto dni vztrajajo na ulici, bi zadostilo pričakovani možnosti izražanja nasprotnega mnenja, do katerega ima druga stran po grobih obtožbah vso pravico, zapisano v standardih poročanja javnega servisa.
Za likvidacijo vojaške organizacije
Jambrek se sicer ni ustavil le pri označbi o partijskosti RTV Slovenija. Ogreval se je za model rešitve, ki jo vidi v likvidaciji (»BBC likvidirajo, pa vzpostavijo na novo«), navrgel je idejo, da bi morali ustanoviti »levo in desno uredništvo«. Partijski mediji, ki so zanj »vojaško urejena organizacija«, kjer so potem »izbrani uredniki in od urednikov izbrani in z ukazi in navodili usmerjeni novinarji«, nas pripeljejo do njegovega spoznanja:
»Tu ni nobene svobode. Tu je strogo vojaška organizacija. Vsi mediji po celem svetu tako delujejo.«
No, po tem globokem, po Možini pronicljivem intelektualnem razkritju o porazni medijski sceni, kjer so vsi mediji po svetu partijski, smo se znašli sredi nujnega občutka univerzalne, torej svetovne komunistične medijske zarote. Nekako nam je odleglo, ker morda le nismo nič posebnega. Voditelj se je v rahli zadregi poskušal braniti, češ midva »tu imava nekaj svobode«, a ga je gost ustavil:
»V resnici, jaz se čudim, kako da jo še imava, kako da jo vi imate.«
Marca 2020 je zmagal na volitvah
Potem je pohvalil svojega gostitelja in izjemno vlogo, ki jo s svojo skrbno agendo opravlja na RTV Sloveniji. Na koncu je še dostavil, da je Kučan morda »zmagal« (!) na volitvah 2018, toda on je »morebiti, z zamikom, zmagal marca lansko leto.« Res je, kot zmagovalec je tudi že izstavljen račun v obliki zahtevkov po sofinanciranju njegovih fakultet ali reševanje stisk z akreditacijami.
Na koncu se je Možina gostu iskreno zahvalil za »nazorsko obogatitev našega programa« – kar v prevodu pomeni, da sta v tandemu uspešno prebijala partijske uroke. In ker je Jambrek k sreči priznal, da so vsi mediji na svetu partijski, je njun nastop v studiu strogo vojaške organizacije spet bila na las podoben vožnji po avtocesti, na kateri voznik ugotavlja, da vsi drugi vozijo v napačno smer, le on ne.
Gledalcem je ostalo le še trpko spoznanje, da je svetovna komunistična medijska zarota resnično obširna, zaradi česar se bo, dokler RTV Slovenija ne bo spet padla v roke pravovernih, v programih še kar naprej prikazovala.
Več:
Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija
You must be logged in to post a comment.