Predsednika Pahorja ne prepriča niti popolna razklanost parlamenta, ki se je pokazala po volitvah za novega predsednika državnega zbora, na katerih vladni strani ni uspelo odstaviti Igorja Zorčiča.
Razklanost se aritmetično natančno riše v nezmožnosti koalicije in opozicije, da bi v parlamentu dosegli potrebnih 46 poslanskih glasov. Čeprav se je kasneje pokazalo, da so bili v Janševi garnituri že dogovorjeni s policijo za takojšnji začetek posebnega varovanja njihovega novega izbranca iz vrst Nove Slovenije, poslanca Jožefa Horvata, kar dokazuje njihovo popolno prepričanost v uspeh in obenem nevarno vpletanje vlade v delo parlamenta, se predsednik republike po novem požvižga na svoja stara načela o nujni stabilnosti vlade:
Na vprašanje o možnostih za predčasne volitve je odvrnil, da je bil pred dobrim letom zaradi spopadanja s krizo zadovoljen, ker smo dobili vlado, v tej krizi pa smo še vedno. »Vsak, ki poskuša nepristransko gledati na politični prostor, razume, da je dobro, če imamo v času krize operativno vlado. To je boljše kot razpis volitev in odlašanje z vzpostavitvijo nove oblasti,« je dejal Pahor.
Se pravi: od visoke zahteve o trdnosti je mimogrede prešel na minimalno, zdaj je nedefinirana »operativna vlada« tisto, s čimer je zadovoljen – seveda le v izsiljeni izbiri med predčasnimi volitvami in možnostjo preživetja Janše na oblasti, pri čemer več kot očitno daje prednost zadnjemu.
Kaj pomeni Pahorjev apel k »nepristranosti«? Da so vsi tisti, ki bi si želeli predčasne volitve, avtomatično tudi pristranski? Če je kaj takšno, je ravno dajati prednost neki politični opciji – tisti, ki ji trenutno ugaja ostati na oblasti za vsako ceno. Predsednikov apel k nepristranosti je zgolj perfidna krinka za javnost, da ne bi sama pomislila, kako zelo pristransko razmišlja on, ne drugi.
In čeprav je nedavno dobil manjšo košarico, je danes znova dopustil možnost sestanka s predsedniki parlamentarnih strank, »saj je sam ves čas zelo naklonjen dialogu«. Le čemu drugemu, če ne svojemu maskirnemu dialogizmu.
Več: