Pred začetkom tretjega vala premalo cepljenih, ker nismo nabavili skoraj milijon odmerkov

Janša se ni odrekel le cepivu Pfizer, ampak tudi Moderni, poročata Primož Cirman in Vesna Vuković na portalu Necenzurirano.

Ministrstvo za zdravje se je v času, ko ga je vodil Janez Janša, odreklo naročilu skoraj milijon dodatnih odmerkov cepiv, ki so takrat že dobila soglasje Evropske agencije za zdravila (EMA) ali pa so bila tik pred odobritvijo. Po včerajšnjem prispevku Irene Ulčar Cvelbar v dnevniku TV Slovenija je sicer skupna številka »več kot 800.000«.

Vprašajmo se, kakšen je zdaj učinek medijskih poročil na dinamiko političnega dogajanja. Se ob takšnih odkritjih sploh kaj zgodi? Ali še pred tem, ali naši mediji sploh še učinkovito opravljajo svojo nalogo? Kaj bi lahko bil večji izziv zanje kot poigravanje s človeškimi življenji? Kaj?

Bolj je videti, da se nič ne zgodi in da se zgodi vedno manj – ni sicer mogoče očitati, da poročil ni, odlično je npr. poročal Dnevnik, toda fokus medijskih tematizacij se nenehno izgublja, ker poročila na dobijo statusa prvovrstne teme ali »afere«, ker ni dovolj velike zgoščenosti in udarnosti poročil. Do zgoščenosti ne prihaja zaradi uredniških presoj, za njimi pa ne vemo, kaj točno stoji: brezbrižnost, oportunost, neznanje, anemičnost?

Le redki si drznejo govoriti o laganju. Irena Ulčar Cvelbar je v Janševem iskanju načinov, kako bi se izzvil iz nastale zanj nerodne situacije, povedala tole:

Predsednika vlade je ministrstvo za zdravje že v sredo postavilo na laž s priznanjem, da Slovenija vendarle ni izkoristila dveh začetnih opcijskih naročil, ne pri Pfizerju in ne pri Moderni. Včeraj so dodali, da zaradi poznih dobav, kar po naših podatkih ne drži.

Izraz laganje je pripisala dogajanju in tistemu, ki je premierja postavil na laž. Zakaj so posledice nedobav usodne? Ker je v tem trenutku v Sloveniji cepljenih manj kot 9 odstotkov ljudi, ker se je začel tretji val in ker je po objavljenem grafu (zgoraj) občutno premalo cepljenih v zelo rizični skupini med 65 in 74 letom starosti. Nedvomno torej posledica neizkoriščenih dobav.

K anemičnosti medijev dodajmo še servilnost stroke, v tem primeru predvsem epidemiološke in vseh strokovnjakov, resda politično nabranih, ki delujejo na NIJZ in po ministrstvih ali drugod. Z njihovim molkom in izostalo javno izrečeno kritičnostjo se desenzibilizacija za problematičnost političnih odločitev, njeno spornost ali moralno oporečnost, lahko le še poglablja. Predstavljajmo si zdaj to nevzdržnosti na vseh nivojih: molk stroke, molk medijev in končno molk opozicije?

Zgodba o »pozabljeni« in izpuščeni nabavi cepiv v višini od 800.000 do 1.000.000 odmerkov bi v luči hudih zdravstvenih, socialnih in tudi gospodarskih posledic epidemije ob začetku tretjega vala morala biti prvovrstna medijska in politična tema. Tako je vsaj v normalnih medijskih demokracijah. Zakaj je ne bo, bi bilo vredno posebno izčrpne analize.