Dočakali smo prvo politično tihožitje s česnom v samostojni Sloveniji, odganjanje zlih duhov iz stranke SMC. Zdaj le upamo, da ne sledi prijava proti kolesarskim protestnikom zaradi česnove grožnje s smrtjo, nekako po zgledu Gregorja Periča.
Odkar zaradi epidemske situacije in ukrepov protesti več niso možni in se ne dogajajo več množično, so se kolesarski protestniki omejili na posamične akcije upora zoper oblast, oboroženi z duhovitostjo in domišljijo. Tokratno tihožitje z netopirji in česnom sodi v tak okvir tradicionalnega petkovega dogajanja. Na drugi strani se nagovorjeni politiki pritožujejo nad pritiski.
Dilema je v bistvu realna: ni toliko v tem, kaj bi državljanke in državljani smeli pustiti pred vrati svojih političnih strank, da to ne bi štelo za kaznivo dejanje, grožnjo ali obliko pritiska, temveč zgolj za izraz njihovega mnenja o politikih, ampak bolj, česa vse volivke in volivci ne bi smeli storiti, da tega naslovniki s kartoteko moralne korupcije ne bi interpretirali na tak način.
Kolesarska akcija je, skratka, poskrbela tudi za zanimivo dinamiko v razpravah, kaj še šteje za svobodo izražanja in kaj za njegovo mejo, hkrati pa še bolj, kakšne načine ubira v tem primeru vladajoča politika, da bi se ubranila v begu pred vsemi očitki o svojem paktaštvu in izdajstvu – tokrat v vrstah strank SMC in Desus.
Povedano drugače: ker kritiziranim zborom poslank in poslancev ostane zgolj victim playing, bo v medijski naraciji soočenj ene in druge trditve (da gre za svobodo izražanja protestirajočih ali da gre za nespodobno ali celo kaznivo dejanje) ogromno vlogo odigralo novinarsko uokvirjanje. Pasivnost, spolitiziranost in anemičnost naše medijske krajine so pri tem slaba popotnica.