Jezikovno prekletstvo inšpektorja Vrenka

Zakaj so se režiser in ustvarjalci odločili, da glavni liki nadaljevanke, ki se v celoti dogaja sredi Maribora, nikakor ne uporabljajo prepoznavnega mariborskega narečja ali »štajerščine«, kar smo lahko opazili po prvem predvajanem delu Primeri inšpektorja Vrenka? Ne le zaznali, ampak se tudi čudili, če izvzamemo npr. lik, ki ga v prvem delu igra Jure Ivanušič, sicer rojeni Mariborčan?

V Mariboru ne govorijo mariborsko

Da bo Dario Varga skupaj s kolegi zapletene kriminalne zgodbe v šestih nadaljevanjih reševal v bolj ali manj nevtralnem, morda celo ljubljanskem dialektu, v najboljšem primeru nečem, kar nikakor ne zveni kot približek klene mariborščine, ima verjetno kak dober razlog, ki ga bo potrebno, podobno kot v kriminalkah Avgusta Demšarja alias Tomaža Zupančiča, šele detektirati. Ni namreč dvoma, da je dogajanje v njegovih romanih prepoznavno postavljeno v štajersko metropolo.

No, ob ponudbi za ekranizacijo na eni izmed komercialnih TV postaj je avtor sam povedal: »Moje sodelovanje so že od začetka pogojevali s tem, da bi moral dogajanje prestaviti kamor koli drugam, samo v Maribor ne.« Včasih je torej dogajanje zunaj štajerske prestolnice že skoraj ultimat. So potemtakem omenjeni odločitvi, tudi za odpoved dialektu v nadaljevanki z Vrenkom, botrovali kakšni komercialni ali zelo banalni razlogi? In to ob dejstvu, da je eden od dveh režiserjev, Boris Jurjaševič, prav tako Mariborčan?

Bi štajerščina uničila žanr?

Morda bi dovolj banalen razlog lahko bil, da nemariborski igralec ne zveni dovolj prepričljivo, ko govori štajersko. Ampak potem bi lahko našli mariborskega. Lahko da se je kdo ustrašil prevelike lokalne obarvanosti nadaljevanke, s tem pa ne bi bila dovolj uspešna v nacionalnem prostoru. No, ob vseh tovrstnih pomislekih se ne morem znebiti še enega, potrditev zanj pa bo potrebno najti pri filmskih ustvarjalcih in producentih.

Štajerski akcent bi kajpak povsem uničil »resnost« krimiča, seveda predvsem zaradi žanrskega značaja, ki mu pripada. Zakaj? Rad bi spomnil na to, čemur dr. Tina Lengar Verovnik pravi stereotipna podoba geografske in družbene govorice v medijih. Če kdo v naši domačiji v tej disciplini prednjači, je to prav štajerski govor, stereotipno nenehno uporabljan za označevanja komičnih, zabavnih in mentalno omejenih likov, na podoben način kot naj bi se primorski povezoval z mediteransko ležernostjo ali na način, kot stereotipiziramo priseljence iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Mar ni nedavno celo Borut Pahor, ta zabavljaški kralj instagrama, občasno tudi predsednik republike, v video posnetku duhovičil v čisti štajerščini in demonstriral, kako si moramo v boju proti koroni umivati »tote roke« in kjer potem »toto milo dobro speremo«, kar je sicer ostalo nezapaženo ob vseh domačih novinarskih elitah?

Predstavljajmo si razne Javšnike, Toše, Ipše, Našo malo kliniko, stand-up komike, sinhronizirane animirane filme, končno še Franca Kanglerja, prištejmo desetletja učinkovanja in potem pomislimo na učinek, ki bi ga štajerščina imela na resnobnost s krvjo oblitih trenutkov v ekranizaciji Demšarjevih romanov? Celo vloga Jurija Drevenška, ki se je znašel v nadaljevanki ob Vargi, v tem oziru takoj deluje moteče.

Mariborska veduta iz nadaljevanke

Preprosti liki za krepanje od smeha

In smo pri prisili bežanja od sociolektalne zaznamovanosti, v katero so se zatekli odgovorni. Če imam prav in če sledim ugotovitvam drugih, recimo korpusu Gigafida, potem je štajerščina pač preveč »komercializirana v zabavljaške in marketinške namene«, končno je namenjena »preprostim likom«, zato v zapleteno »whodunit« zgradbo Demšarjeve kriminalke, zabasano s suspenzi, sodi še manj. Ljudi bi ob ogledu navzlic vsem truplom preveč »krepavali od smeha«. Ja, Maribor je tudi jezikovno preklet.

No, morda pa zato v Primeri inšpektorja Vrenka ne smejo govoriti štajersko.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: