Pahor je za intenzivnejše povezave z Višegrajsko skupino

Borut Pahor podpira približevanje Višegrajski skupini, o tem ni dvoma. V intervjuju za Odmeve je svoje poglede neposredno delil z javnostjo, žal brez posebnega odmeva:

»Še vedno mislim, da ni nič narobe, če se Slovenija povezuje, morda tudi bolj intenzivno, z državami Višegrajske skupine, navsezadnje sem bil jaz tisti, ki je vedno poudarjal pomen štirih držav Višegrada, vendar pa mislim, da moramo glede naše identitete v evropskem in svetovnem prostoru ostati kot tista država, ki poleg sodelovanja z Višegradom želi ohraniti tudi sijajno sodelovanje s Sredozemljem, ki želi ohraniti vse druge dimenzije svojega geopolitičnega statusa, predvsem pa želi biti skupaj s Francijo in Nemčijo kot dvema poglavitnima silama združene Evrope pri najpomembnejših odločitvah, ne storiti ničesar, kar bi lahko delilo to Evropo. Pri čemer lahko danes vidimo pri nekaterih višegrajskih državah, ne vseh, morda pri Poljski in Madžarski, da sem in tja tvegata dejanja, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot nevarnost za razdelitev Evrope.«

Kontekstomija, njegova stara zadrega

Kajpak predsednik ni neumen in zelo dobro ve, da s svojo podporo izreka podporo prizadevanjem predsednika vlade in s tem stopa na spolzka tla, zato mora, kot vsakič, svojo pozicijo interpretirati zelo varno. Najraje skozi patentirano sklicevanje na nujnost povezovanja in dialoga z vsakim – torej ne zgolj z eno izbiro. Tudi tokrat je podporo Višegrajski skupini v tem smislu niveliziral.

Toda že v svojem prvem koraku mora znova odmisliti vse kontekste, skozi kontekstomijo kot nekakšen kontekstualni »red herring«. Se pravi: odmisliti mora težnje Janševe koalicije, da se slovenska zunanja politika približuje višegrajski četverici (Madžarski, Poljski, Slovaški in Češki) zato, ker vladajočim to ustreza strateško in politično v njihovi ozki strankarski perspektivi, da taka gesta pomeni odmik od jedrnih držav Evropske unije, ki tvorijo gospodarski in vrednostni sistem Evrope, spregledati mora koketiranje z iliberalnim blokom in politiko Viktorja Orbana, pa tudi naše koketiranje z Madžarsko in Poljsko, ki se odmikata v spoštovanju vladavine prava, demokracije in človekovih pravic, tako kot se odmika tudi Slovenija. Vse to je moral Pahor tokrat spregledati v tej izjavi in tudi sicer v svojem delovanju, da je lahko podprl povezave s to skupino in žal ga novinarka Tanja Starič na to ni znala opozoriti.

Še ena jezikovna posebnost. Ko gre za riskantnost opredeljevanja, pred katerim beži kot hudič pred križem, se rad zateče v varne besedne zveze, tokrat k »bi bilo mogoče razumeti«. Varne zato, ker se s to frazo sploh ni opredelil, ali so dejanja naštetih držav nevarnost za razdelitev Evrope ali ne, kar je dosegel z uporabo členka »mogoče«. Isti učinek je dosegel s členkom »morda«, s katerim izraža nepopolno prepričanost o čem: morda moramo z Višegrajsko skupino sodelovati intenzivneje, ni pa popolnoma nujno.

Vodikova bomba na slovensko demokracijo

Dr. Janez Markeš je kot novinar Dela pred pol leta povedal, da je takšno približevanje naše države »vodikova bomba na slovensko demokracijo«. Da gre za izredno nevarno pozicijo in bi na ravni parlamenta morali ukrepati, ker je Janša našo državo »brez ljudskega mandata priključil Poljski in Madžarski. Ne vem, ali se zavedamo, za kako pomemben dogodek gre in kako ostro ga je treba nasloviti.« Spomnil je še, da Madžarska in Poljska ne priznavata ločenosti vej oblasti, da na Poljskem zahtevajo, da se mediji vrnejo v poljsko lastništvo, Madžarska pa s svojim lastništvom vdira v Slovenijo. Vse to so skrbi, ki Pahorja niti malo ne tarejo.

Težave s tem bi morali imeti tudi njegovi največji podporniki, Socialni demokrati, saj je njihov bivši predsednik in varovanec in so se v preteklosti že opredeljevali proti strateški usmeritvi glede naklonjenosti Višegrajski skupini. Že Fajonin predhodnik Dejan Židan je napovedal, »da bodo v stranki poskušali vse, da preprečijo strateški preobrat v osnovnem političnem značaju Slovenije«, nekaj podobnega pa je opozoril tudi njihov predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Matjaž Nemec in s tem oporekal zunanjemu ministru Anžetu Logarju, ker takšno spremembo izvaja brez mandata državnega zbora.

Bil bi res že skrajni čas, da se Socialni demokrati distancirajo od predsednika republike najmanj takrat, ko ta neposredno škoduje interesom države in počne stvari, ki so v neskladju z njihovimi stališči. Kar sicer ne bo izbrisalo njihove soodgovornosti za to, da je že drugi mandat na funkciji, ki jo opravlja, bi pa vsaj delno ublažilo sramoto, ki se nam na svetovnem političnem zemljevidu obeta.