»Zelo zanimivo je, kako to cepivo deluje na rast las. Samo poglejte, kako so ji ti v parih urah zrasli.« Spekulacije z družbenih omrežij o dogajanju na glavi vodje strokovne skupine za covid pri ministrstvu za zdravje na prvi dan cepljenja proti virusu so do te mere prebudile urednike TV Slovenija, da so se odločili slovensko javnost pomiriti. Da je posnetek z dr. Bojano Beović ob cepljenje pristen, so nam pojasnili, nikakor lažen ali star, pri čemer ni do konca jasno, ali so se za akcijo odločili pri javnem servisu ali je morda dala pobudo sama. Kakorkoli že, v osrednjem Dnevniku je potem v svojem značilno pomirljivem tonu razložila, da se je cepila in jo zato malce boli roka:
»Na vsak način moram povedati, da sem se včeraj cepila. Danes me nekoliko boli roka, morda se malo slabše počutim, a to bi lahko bilo tudi od vremena. Nič hudega, je lahko nek spomin na cepljenje.«
Nenavaden dogodek na lasišču, ki ga ni bilo
Sam sicer v domnevnem incidentu na njeni glavi nisem zaznal dramatičnega pomena ali s samo naravo dogodka povezane potencialne škodljivosti, ki bi narekovala nujo takšnega specialnega pojasnila za javnost. Težko sicer zgrešimo osnovni smisel posebnega prispevka v Dnevniku nacionalke in načeloma ga v času nesmiselnega zavračanja cepljenja pri številnih državljanih, ki lahko resno ogrozi končni uspeh pri zajezitvi virusa, res ne moremo posebej grajati, čeprav je na trenutke komičen: pomiriti neracionalne duhove med ljudmi, da se prvoborka boja proti virusu dejansko ni cepila, ker da je nekdo podtaknil star posnetek, kar naj bi nakazovala drugačna dolžina las, ki jo je premogla njena glava na isti dan ob priložnosti dveh različnih medijskih pojavitev. Provladni Siol in Planet TV sta se z njeno pomočjo lotila natančne frizerske forenzike:
Kot je pojasnila, je imela lase zjutraj sveže navite, natupirane, čez nekaj ur pa so se spustili in podaljšali. Kot je dejala, se je »ženska frizura podrla«, prav tako pa je imela oblečen plašč, ki je lase še nekako stegnil in podaljšal. »Vidite pa iz tega prizora zdaj tukaj na mrazu, da so lasje točno taki kot tisti trenutek, ko sem bila cepljena,« je dodala.
Dolžina las sicer ni bila edini konspiracijski motivator, ki je sprožil značilno kolektivno verjetje v obliki dvoma, dodatne spekulacije je zasadila še neorokavičena roka in položaj injekcijske igle na posnetku. Da bi lažje pretehtali oba televizijska prispevka, bi potrebovali natančnejšo analizo dosedanjih problematizacij teorij zarot, ki se dotikajo česa več kot tega zgolj enkratnega dogodka na njenem lasišču, ki so se mu na Planet TV in RTV Slovenija posvetili v rekordnem času, že naslednji dan po cepljenju in v formatu nekakšnega demantija – pri čemer so koncept teorije zarote uporabili pri prvi, pri drugi ne. Kar pomeni, da so diagnostiko na TV Slovenija preprosto pustili ob strani in zgolj zanikali dejstvo, da se Beovićeva ni cepila. Kakšna je razlaga za vznik »alternative resnice«, niso poskušali raziskati.
V času vedno bolj človeku nevarnih konspiracizmov ne želim posebej kritizirati tovrstne odločitve, želim jo le izpostaviti kot zunajserijsko. Od tu naprej se namreč lahko sprašujemo, kakšen bo nov korak preventive pred brodolomom človeške racionalnosti in na kateri dogodek, morda del človeške anatomije ali zunanjosti, bo usmerjen naslednji demanti.
Novi časi, več pozornosti teorijam zarot
Stimulacijo za izredno zanimanje glede nove teorije zarote so nam razkrili že v prvem stavku prispevka Planet TV: da se proti covidu ne želi cepiti več kot polovica Slovencev, so dejali, razlog temu pa je v nezaupanju v cepivo. Podatek, ki je nedvomno zaskrbljujoč. Teorije zarot so sicer v letu 2020 plenile neskončno pozornost domačih novinarjev, kajpak tudi gledano širše – ampak najbrž le zato, ker so začele resno ogrožati javno zdravje in učinkovitost boja proti virusu; postale so resen faktor pri razlagi miselnih navad in praktičnih ravnanj ljudi, brez katerega si ne znamo pojasniti njihovih vedenjskih vzorcev in se proti njim boriti. Ob podrobnejšem spremljanju situacije lahko rečem, da so ji slovenski mediji posvečali več pozornosti kot v zadnjem desetletju skupaj in res že ankete kažejo, da jim verjame več kot 36 odstotkov Slovencev. Toda kakšne rezultate bi dobili, če bi merili druge vrste konspiracizmov, pa jih ne? Zanimivo je bilo opazovati, h komu so se novinarji zatekali po razlago in tudi, kako je nenadoma tudi družboslovna in humanistična stroka začela teorije zarot jemati bistveno resneje kot kadarkoli prej.
Že kakih petnajst let podrobneje spremljam uspešnost konspiratologije vladajoče stranke, ki kot takšna nikoli ni poglobljeno pritegnila pozornosti, čeprav je hitro zaznavna in opiše dominantni vzorec njenega delovanja. Pretežen uredniški pristop je doslej kazal in še vedno kaže znake banalizacije in satirizacije v razumevanju, v smislu »Poglejte, spet govorijo o stricih iz ozadja«. Prevladujoča konspiracistična motivika Janševega političnega kroga je z velikim naskokom antikomunistični diskurz z vsemi svojimi odtenki vred, zraščen v širši paranoidni kognitivni proces, ki se nenehno trudi z razlagalnimi miselnimi konstrukcijami, te pa navzven največkrat prevzemajo nase operativno funkcijo strankine agende skozi širšo zastavljeno psihopolitiko teorij zarot. Rezultat so trume zvestih vernikov.
V zadnjem času antikomunizem dopolnjujejo drugi dovolj heteronomni diskurzi, predvsem je to diskurz podnebnega skepticizma, ki ga značilno zasledimo pri Branku Grimsu, predsedniku vlade in sploh v stranki SDS.
Konspiracisti proti konspiracizmu
Za strahovito ironijo zato lahko štejemo, da je s prihodom epidemske krize nastopila situacija, ko je bila nova vlada, da bi dosegla svoje politične cilje, merljive z zdravstvenimi rezultati, prisiljena zavzeti držo pokončnega in znanstveno podkrepljenega »antikonspiracizma«: ljudski skepticizem, iracionalnost in dvomi okoli uspešnosti ukrepov ali resnosti situacije so zanjo postali nevarni do te mere, da bi lahko ogrozili njene rezultate v podporo čim ugodnejši epidemiološki sliki, s čimer bi jo usodno ogrozili na oblasti.
Ironično je torej hipni antikonspiracizem za svojo držo sprejela politična stranka, ki že desetletja učinkovito gradi svoj uspeh na psihopolitiki teorij zarot in paranoje; seveda ni mogoče spregledati, da je tovrstno »terapijo« razvila iz čiste instrumentalne nuje in nikakor ne iz kakšnega notranjega uvida in »spregleda«. Končno celo znotraj koronskih spekulacij njihov poslanec Branko Grims ne zamudi priložnosti, da ne bi pojasnil teorije o laboratorijskem izvoru virusa in kitajski državni zaroti, ki stoji za svetovno epidemijo, v strankarskih glasilih pa ne zamudijo nobene priložnosti za svojo kritiko Grete Thunberg in trapastih aktivistov, ki so »verniki v podnebne spremembe«.
Če lahko motivacijo provladnega Siola za pojasnila glede ženskih podrtih frizur in razlikovanj med sveže navitimi in natupiranimi lasmi in tistimi, ki jih plašč stegne in podaljša, še nekako razumemo, ker ta nikakor ni zgolj epidemska, moramo pri obravnavi javne radiotelevizije biti bolj strogi. Morda takole: kaj pa, če od incidenta na neki glavi počasi le prilezemo do novinarskega fokusa, ki bo teorije zarot želel ugledati v kompleksnejši luči in tudi znotraj političnega dogajanja.
Več:
36 odstotkov Slovencev ne verjame: koronavirus v času teorij zarot
Grimsovi dvomi v uradne verzije okoli koronavirusa
Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse
You must be logged in to post a comment.