Odgovorni urednik Demokracije Jože Biščak se je javno zahvalil za veliko pozornost, ki jo namenjajo mediji in tudi moja malenkost ukvarjanju z »njegovim« rasističnim zapisom v reviji. Prodaja reviji raste, dodaja, zato ga že prodajalke v trafiki zadovoljno nagovarjajo, kar je močno ogrelo njegovo srce.
Ko gre za (mojo) kazensko ovadbo zoper kolumnista in odgovornega urednika, tudi širšo splošno razpravo o rasizmu in supremacizmu, so v krogih novinarjev in politikov okoli vladajoče stranke pohiteli z razlago, da je članek napisan v žanru glose in po svoji vsebini satiričen. Ob tem so namigovali na mojo domnevno nepoznavanje teh žanrov in nerazumevanje svobode izražanja v danem primeru. Na MMC RTV Slovenija so recimo neposredno citirali, da gre za satiro, brez nakazane hipotetičnosti, in k temu dodali še možnost, da Aleksander Škorc ne obstaja in da gre morda za psevdonim. Razen tega naj bi sorodne »presežke« objavil že v preteklosti.
Več kot očitno kar nekaj izzivov, na katere se splača poskušati odgovoriti in so naslednji: (a) je omenjeno besedilo, ki izraža rasistične ideje, res satirično?; (b) če je besedilo z rasistično idejo satirično, ali je zato kaj bolj sprejemljivo in morda kazensko ni pregonljivo?; (c) če je besedilo napisala oseba pod psevdonimom, kaj takšna okoliščina spremeni glede dopustnosti širjenja rasističnih idej, družbene sprejemljivosti in kazenskega pregona?
Na kratko se bom dotaknil le prvih dveh vprašanj, saj imam premalo podatkov o tretji: da bi Aleksander Škorc kot pisec zapisa dejansko ne obstajal.
Je besedilo res satirično?
Jože Biščak je kot »glavni in odgovorni urednik revije Demokracija ter predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev« kasneje objavil reakcijo pod naslovom »Jaz, rasist 3.0«, se skliceval na satiro in med drugim odkrival zaroto:
»Ve se tudi, kaj so ideološka »jedra« za napade – tudi vse tisto, kar se zdaj očita meni kot uredniku, ki je objavil alegorično satirično besedilo. Ko »analitiki« ideologije Tanje Fajon – kot je na primer znani mariborski filozof Boris Vezjak in stari vstajnik – z aparatom likvidacije pod krinko argumentov še komajda zadržujejo svoj bes nad tistimi, ki ne sodijo v njihovo klavnico 1945.«
Naj povem, da nisem pristaš nobenih klavnic in nobenih ideologij, kar se mi fantastično podtika, sem pa res zagrizen kritik in analitik argumentacije ad hominem – tudi takrat, ko tovrstne izmišljije in zastranitve čutim na svoji koži.
Pred leti sem že pisal o satiri in ocenjeval njeno politično ost: kako se obnaša predvsem takrat, ko je usmerjena proti oblasti? Definiral sem jo, dovolj neobvezno, takole: »Satira je po definiciji literarna ali umetniška oblika protesta proti posamezniku, skupini, organizaciji, državi ali sistemu, ki poskuša z bolj ali manj prikrito norčavostjo in posmehom vzbuditi zahtevo po popravi neumnosti in zlorab, ki jih razkriva. Ob tem se zateka k ironiji, sarkazmu, posmehu in drugim literarnim ali retoričnim prijemom. Satirik vedno zatrjuje, da smeši v imenu družbenega napredka in da ima njegova beseda neko socialno ali politično ost.«
Sem na strani tistih, ki jo želijo zagovarjati v imenu svobode izražanja. Toda kaj od tega najdemo v rasističnem razpisu v Demokraciji? Prvič, ugotovimo lahko, da besedilo ne vsebuje nobenih elementov posmeha, sarkazma ali ironije, ne zato, ker bi »nas minil smeh«, ampak ker preprosto tovrstnih literarnih sredstev sploh ne uporabi in za avtorjev pristop preprosto niso značilna. MMC RTV Slovenija je odkril in objavil besedilo istega avtorja iz leta 2008, ko je Škorc obravnaval pravice istospolnih do posvojitve otroke in, kakor je tedaj navajal Dnevnik, za njih ugotavljal naslednje:
»Tudi istospolno usmerjeni bi se človeku smilili, če se ne bi sami postavili v nezavidljiv položaj. Ko nekdo vstopa pri izhodu, mora pričakovati, da ga bo pri tem marsikaj udarilo po glavi, če pa že hočejo ‘svoje’ otroke, naj si jih poskušajo pridelati sami. A če ne morejo dojeti, da ‘njihov’ otrok morda ne bo odobraval ‘istospolnosti’ in bo pri njih zelo nesrečen, potem si otrok ne zaslužijo. Čudna je tista družba, ki daje otroke v vzgojo obrobni skupini, katere skrajni domet je nesposobnost razmnoževanja. Brez nepotrebnega usmiljenja torej.«
Sam bi dejal, da v zapisu »Presežki 5« za obstoj satire niso bili izpolnjeni pogoji, ker smešenje ne izkazuje nikakršnega poslanstva ali namena, ker na primer ni grajalo oblasti, posamezne ideologije ali bilo kritično do socialne in politične stvarnosti. Nasprotno, besedilo želi le promovirati neko idejo, v tem primeru rasistično. Za te potrebe vpelje še teološko perspektivo, omenja rasizem Boga – in na tej točki so celo nekateri kristjani te dni pohiteli in se od zapisanega javno distancirali, sploh do ideje, da je Jezus bil bel. Žal pa je večina pri tem ravnala zgolj samozaščitniško in iz zapisanega predvsem želela izvzeti Boga in versko obarvanost, pri tem pa ni obsodila širitve rasističnih idej kot take.
Toda privzemimo, da besedilo resnično je satirično – da je avtor zelo neroden v tovrstni uporabi, da smo mi kot bralci pristranski in nam ni do smeha, pa bi nam moralo biti, da satire iz določenih razlogov najbolje ne razumemo, ker smo omejeni. Je lahko tak zelo konkreten zapis tudi v primeru, da je res satiričen, družbeno sprejemljiv in ga ni mogoče kazensko preganjati?
Oba odgovora sta po moje negativna. Glede družbene in moralne sprejemljivosti stopamo na tla, kjer se bodo mnenja najbrž bolj kresala, a se bomo na koncu še vedno strinjali glede nedopustnosti, zato se bom na kratko usmeril k bolj izzivalni dilemi satiričnega spodbujanja sovražnega govora in temu, kako ga obravnavajo sodišča.
Evropsko sodišče o satiri in svobodi izražanja
V bazi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice je sodba v zadevi »Dieudonné M’Bala M’Bala proti Franciji« in osredotočil se bom le nanjo.
M’bala M’bala je francoski komik in politični aktivist, kasneje tudi obsojen zaradi sovražnega govora; v svojih komičnih nastopih je pogosto uporabljal rasne stereotipe, bil je tudi kandidat skrajno desne Nacionalne fronte. Med drugim je v neki televizijski oddaji izpeljal humorni skeč o izraelskem priseljencu, ki ga je predstavil kot nacista, kar je sprožilo številne reakcije zaradi antisemitskega ravnanja in spodbujanja rasnega sovraštva. Kasneje se nikoli ni opravičil, zaradi svojih opazk, da je holokavst »spominska pornografija« in drugih podobnih pa so bile njegove oddaje večkrat prepovedane, končno je zaradi antisemitizma bil tudi obsojen. Njegov primer je prišel na Evropsko sodišče za človekove pravice, pred katerim se je skliceval na to, da je komik.
Sodišče je jasno zapisalo, da »ne more sprejeti izražanja ideologije, ki je v nasprotju z osnovnimi vrednotami Konvencije, kot sta zapisani v njeni preambuli, namreč pravičnosti in miru, ko je to izražanje izenačeno z obliko zabave, pa naj je še tako satirično ali provokativno in bi sicer zapadlo zaščiti po 10. členu konvencije. Poleg tega Sodišče poudarja, da čeprav se 17. člen konvencije načeloma vedno uporablja za izrecne in neposredne pripombe, ki ne zahtevajo nobene interpretacije, še vedno ostaja prepričano, da je očitno izkazovanje sovražnega in antisemitskega stališča, skrito za umetniško ustvarjanje, enako nevarno kot neposredna in ostra obtožba. Zato (takšno stališče) ne zapade zaščiti po 10. členu konvencije.«
Omenjeni 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin govori o svobodi govora in tem, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja: »Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje.« V praksi Evropskega sodišča so torej primeri sodb, iz katerih je razvidno, da se pri satiričnem izražanju sovražnih in antisemitskih stališč ne moremo sklicevati na svobodo izražanja – to pomeni, da sam satirični slog ali žanr ne odvezuje od tega, da bi se takšna stališča ne preganjala. Zlahka si predstavljamo, da omenjeno velja tudi za supremacizem in rasizem.
Zato se po mnenju sodišča Dieudonné M’Bala M’Bala ne more skriti za pretvezo komedije, kot so zapisali. Karikatura in satira – tudi namerno provokativne ali vulgarne narave – v demokratični družbi sicer za sodišče spadata na področje svobode izražanja in ustvarjanja, kar vključuje svobodno izražanje idej in mnenj. Toda sodniki so zapisali, da ni na njih, »da bi morali presojati kakovost predstave, čeprav bi sugeriralo, da se občinstvu glede na videoposnetek opazke niso zdele posebej smešne in da bi (zato) moralo ugotoviti, ali izpodbijane pripombe skušajo ali ne skušajo ostati v registru humoristične oddaje, ki so jo zaključevali. Vendar je treba poudariti, da ima pravica do humorja določene meje, zlasti pravico do spoštovanja dostojanstva človeške osebe.«
Dani primer nam več kot zadostno ilustrira, da satira kot literarni pristop ne more služiti za izgovor, ko se nekdo otepa očitka o kaznivem dejanju širjenja sovraštva in rasističnih idej s tem, da bi se preprosto skril za pravico do svobode izražanja skozi humor. S tem smo ugotovili, da imata avtor zapisa v Demokraciji in odgovorni urednik revije kar dve težavi: težko nas prepričata, da je bila uporabljena satira. Če pa nas že prepričata in to dobrohotno dopustimo, uporaba satire ne more biti sprejemljiva in je v kombinaciji s sovražnim govorom še vedno kazensko pregonljiva.
Zakaj ne preganjamo sovražnega govora?
Nedavno sem za spletno Mladino že nakazal, da imamo v Sloveniji velike težave s pregonom sovražnega govora – o tem sicer pišem že leta. Kot državljan, ki ga skrbi razraščajoča kultura sovraštva, ki jo širijo mediji in politika, sem vložil že nekaj kazenskih ovadb glede spodbujanja sovraštva in nestrpnosti na podlagi istega 297. člena Kazenskega zakonika, vendar še nikoli nisem bil uspešen. V bistvu me to ne preseneča, kajti slovenski tožilci občasno celo uspejo izreči misel, da sovražni govor pri nas ni kaznivo dejanje. Kar v praksi lahko pomeni priznanje, da ga ne bodo preganjali že iz tega razloga.
Razlog tiči v specifični dikciji tega člena, ki okoli 200 tožilcem v državi več kot očitno onemogoča, da bi opravili svoje delo na način, primerljiv z njihovimi kolegi po svetu, zato je število obsodilnih sodb v Sloveniji izstopajoče majhno. Običajno se v prvem odstavku 297. člena KZ-1 sklicujejo na enega od dodatnih pogojev, ki mora biti izpolnjen: kršitev javnega reda in miru. Vendar je ta za inkriminacijo sovražnega govora strogo vzeto nesmiseln. Zato sem se sam že pred leti zavzel za spremembo prvega odstavka člena, a po drugi strani stroka in politika v celoti vztrajata, da z njim ni prav nič narobe, le da ga tožilci ne znajo pravilno brati. Zato se njihova kritika običajno zadovolji le s prijaznimi namigi, da naj se drugič bolj potrudijo. Nagradno vprašanje: je kaj nenehno narobe z 200 tožilci pri nas ali morda vendarle s tem členom?
Zakaj tožilstvo takšnih dejanj največkrat ne preganja po uradni dolžnosti? Ravno iz prej navedenega razloga, domnevam. S tem s stroko vred prevzemajo na svoje pleča huronsko veliko odgovornost za razmah sovraštva v družbi. Naj povem zelo enostavno: pri zadevi Erlah, kjer so ovadbo zavrnili, so zahtevali, da bi moral omenjeni že korakati s puško v roki in slediti bi mu moralo nedoločeno število ljudi – šele potem bi njegov poziv k streljanju beguncev nenadoma postal kršitev javnega reda in miru, kar bi bil pogoj, da govorimo o sovražnem govoru. Nesmisel na kvadrat!
Predstavljamo si, da bi župan nekega mesta predlagal, da se bodo beli in temnopolti vozili na ločenih avtobusih. Po 297. členu bi s tem še ne kršil javnega reda in miru – tega bi šele, ko bi že nakazal resno namero, da vpelje nove avtobusne linije, morda bele in temnopolte bolj ali manj naganjal na ločene avtobuse, zato do točke, ko tega ne stori, ni storil kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva. Skoraj vsi običajni primeri sovražnega govora so tega kova, zahtevajo neko obliko udejanjenja skozi neko obliko izvršitvenega dejanja, pri čemer dejansko zamenjajo sam koncept kaznivega dejanja, saj spodbujanje sovraštva ni neposredno povezano z javnim redom in mirom, in na koncu za naše tožilce preprosto niso kazniva dejanja! Absurdno.
Zapis so obsodili celo v SDS
Zadnji primer v Demokraciji z idejo o večvrednosti bele rase so obsodili, z nekaj figami v žepu, celo v stranki SDS. To pomeni, da jih ni prepričalo, da je šlo za satirični žanr, zato predlagam, da tudi Janševa stranka poda kazensko ovadbo zoper avtorja rasističnega zapisa in »svojega« odgovornega urednika.
Zgoraj opisana praksa Evropskega sodišča za človekove pravice je tukaj dovolj nazorna in jasna: poseg v človekove pravice na ravni, kot je tokratno širjenje rasističnih idej, v imenu zaščite svobode izražanja preprosto ni dopustno niti takrat, ko bi nekdo poskušal druge domnevno zabavati skozi satiro. Povsem vseeno je, če stališče, da bi morali ljudi nebele rase iztrebiti, zapišemo v šali ali smrtno resno, oboje ne sme biti sprejemljivo. Če na to pristanemo, potem bodo razpihovalci sovraštva poslej svojo ksenofobijo, rasizem in sovražni govor pač širili skozi parodijo. Zato me seveda zanima, kako bodo tožilci presodili v zadnjem primeru, a preveč optimističen, na podlagi prej omenjenih izkušenj, pač nisem.
Več:
Rasistični presežki: bela rasa mora iztrebiti druge
Ovadba zoper kolumnista Demokracije Aleksandra Škorca in odgovornega urednika Jožeta Biščaka
»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora
Bodo tožilci sploh sledili sodbi Vrhovnega sodišča? Nič ne kaže na to.
Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem
Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?
You must be logged in to post a comment.