Predsedniška formula nekomentiranja: o servilnosti do Janše

Kako ameriške volitve komentira slovenski politični vrh? Že ena partikularna izjava predsednika republike in predsednika državnega zbora, praktično edina, je več kot pomenljiva, učinkuje tako rekoč kot simptom popularnega operativnega modusa servilnosti, izmikanja in bežanja pred politično odgovornostjo, zlahka udomačenega ob upehanem novinarstvu.

Ko sta bila Borut Pahor in Igor Zorčič povprašana po komentarju Janševega famoznega tvita, v katerem daleč prehitro čestita za zmago Donaldu Trumpu, sedanjemu poražencu volitev, sta se stališču silno spretno izognila z identičnim trikom, njun red herring je proizvedel popolnoma enak zasilni odgovor:

»Predsednika države Boruta Pahorja in predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča smo zaprosili za komentar današnjega zapisa predsednika vlade Janeza Janše na družbenem omrežju. Iz predsednikovega urada so sporočili naslednje: »Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se o notranji politiki Združenih držav Amerike ne izreka, izvolitev predsednika je stvar ameriškega ljudstva. Predsednik Pahor bo novoizvoljenemu predsedniku čestital po uradni razglasitvi rezultatov.” Iz Zorčičevega kabineta pa: “Sporočamo vam, da predsednik državnega zbora Igor Zorčič ne namerava komentirati dogajanj ali stališč, ki so povezana s predsedniškimi volitvami v ZDA, dokler volilni proces ne bo zaključen.«

Ne komentirata

Problematičnost je s tem dvojna in začnimo s prvim, očitno nadvse ponotranjeno naravo izmikanja. Kakopak ju Večer ni spraševal o tem, kaj menita o ameriških volitvah simpliciter, ampak po nečem čisto določenem – po politični dopustnosti in sprejemljivosti v ravnanju predsednika vlade. Njun odgovor torej v ničemer ne bi prejudiciral volitev in ne bi figuriral kot komentar, zato tudi ne bi ogrozil principa, na katerega se oba sklicujeta.

Pahor in Zorčič sta preprosto iskala formulo, kako se ne opredeliti do Janševega škodljivega dejanja, tudi do njegovih najbolj nezaslišanih kiksov, tudi do sramotenja Slovenije v tujini. In pri tem imata oba kar dobre razloge za to – o Pahorjevih pišem nenehno, o Zorčičevih, ki je v preteklih letih bil strahovit kritik stranke SDS in »princa teme«, kot mu ljubkovalno pravi, pa v besedilih Gate na glavo: linč in metafora v politični naraciji in Brez alternative sodelujočim s kriminalnim miljejem. Kasneje je sicer predsednik parlamenta le podal komentar in se zanikal.

Najbrž je oba predsednika močno prekašal le še poslanec SMC Gregor Perič, ki vedno znova išče nekontrolirane načine prilizovanja vladajoči SDS in njenemu predsedniku: v oddaji Utrip smo lahko videli, da je Janševo komunikacijo branil z argumentom, da Slovenija ni ravno ekonomska velesila, zato si mora utreti pot do mednarodne pozornosti z nekaj kreativnosti, kot se je izrazil. Kakšen diplomatski kiks neki, Janša je umetnik!

Redukcija na instagramsko pojavnost

Naslednja zadrega, če odmislimo argumentacijsko varanje obeh predsednikov, je v koncesijah tovrstnega stališča. Pahor skrajno škandalozno nenehno ponavlja, da ne komentira dejanj slovenske vlade, nobene med njimi, tudi ne delovanja domačih političnih strank, pa notranje politike drugih držav, dela državnih organov, sodišč… Kaj potem sploh še ostane? Njegova redukcija na instagramskega predsednika, ki flirta z ljudstvom, je potemtakem nekakšna logična nuja, če sledimo temu principu: od njegove funkcije razen huronske zabave s fotkami in selfiji ne ostane praktično nič.

Povedano drugače: perfidno je iznašel način, kako po svoje legitimira svoj populizem, alibi zanj je poiskal v negovanju navidezne in povsem sfabricirane predstave, žal skoraj brez ugovora medijev in kritične javnosti, da kot predsednik republike niti ne sme imeti svojega komentarja!

Njegovi posnemovalci

Ni težko dokazati, da je načelo »nekomentiranja« velikokrat enostavno skrajno neetično, nehumano, neodgovorno, končno pa je tudi proti slovenskim interesom – da bi jim nasprotoval slovenski predsednik republike?

Zadnji zgled je Pahorjev poklon bazoviški fojbi, kjer je skupaj z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello letos položil venec. Zlahka si predstavljamo njegovo zavrnitev, češ italijanski odnos do fojb je notranje vprašanje naših sosedov – kakopak ni, ker še kako zadeva Slovence. Sledenje principu »nevmešavanja v notranjepolitične zadeve druge države« ali njihovega »nekomentiranja« več kot očitno ne more biti zaželena oblika delovanja.

S tem smo pristali pri ugotovitvi, da je omenjeno načelo lahko tudi nevarno in da včasih neposredno škodi slovenskim interesom. Ni zgolj popolno poplitvenje v razumevanju njegove funkcije, če tak trik dopustimo. Nedavno sem opozoril, da je njegova pasivna in distancirana drža do demokraciji nevarnih ravnanj v državi postala ponotranjena pri tistih, ki si na enak način kot on ne upajo povzdigniti glasu. Imitatorji predsednika republike so zdaj postali predvsem tisti prebežniki iz vrst SMC ali drugih strank, ki si Janši ne upajo ugovarjati.

Na podoben način je v klub »nekomentirajočih« in vseh zavezanih jezikov prestopila tudi pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič, tokrat z drugo Pahorjevo agendo: neskončnimi pozivi k dialogu in k »slišanju« drug drugega – ob posvetu o Janševih napadih na sodstvo skupaj z njim ni bila sposobna izreči obsodbe, raje jo je nadomestila z bolj varnim in predvsem praznim apeliranjem.

Skratka: Pahor kot inovator v koncesijah gradi svojo »brezkritičnost« in praznino glede stališč na dveh idejah: apelu k spravi, strpnosti in dialogu, na drugi strani pa na zelo neposrednem izmikanju v podajanju svojega mnenja. Na obeh terenih s pridom pridobiva imitatorje, tokrat kar v Zorčiču, Kozlovičevi in nekaterih drugih članih SMC.

Spodletelo tekaško srečanje s protestniki

Četudi se močno izmika opredeljevanju do Janševe vlade, avtoritarizmu, posegom v vse sfere družbenega življenja in nižanju standardov demokracije v Slovenije, tokrat nehote konfrontiral s protestniki, pred katerimi prav tako rad beži.

Tokrat je tovrstno bežanje naletelo na komično inscenacijo, dobesedno uprizoritev. V odsotnosti rednih petkovih protestov je Protestna ljudska skupščina odšla protestirat na pot ob žici okoli Ljubljane in med sprehodom s transparenti je protestnike prehitel predsednik države Borut Pahor, ki je tekel po isti trasi. Protestniki so kasneje predsedniku namenili ključnik #KjeSiMiško in predsednika določili za »neslišni glas upora«.

Ta neslišni glas upora se je nato zbal kakšnega od javnih komentarjev. Na svoje instagramu je zato, čeprav tudi protestov ne komentira, zapisal svoje pričakovanje, da mu bodo naključni srečevalci namenili kakšno »žal besedo«:

borutpahor Odpravil sem se na daljši tek in opazoval ljudi. Prijetno me je presenetilo splošno spoštovanje ukrepov in zlasti njihova prijaznost. Celo protestniki na kolesih z zastavami niso rekli nič žalega. Gotovo bodo kakšne fotke na spletu😊 Vse bo še dobro. #saturday #staysafe #stayfit #takecareofyourself #takecareofeachother #pahor #president #presidentpahor #slovenia

Ja, vse je bilo še dobro, kot se glasi njegova zlizana mantra, namenjena državljanom v času epidemije. Tokrat je ostal le vtis, da se s protestniki sreča le po čistem naključju – pred meseci je že komentiral grafite, ki so mu jih namenili pred njegovo palačo in takrat jih ni maral sprejeti (Kredo, quia absurdum). Njegov svetovalec Ernest Petrič pa je sploh v odlični formi, ko jih zmerja z bando  (Ernest Petrič ozmerjal protestnike na ulici).

Predsednik torej še naprej računa, da bodo z njim ti prijazni – da ga ne bodo kritizirali. Kar je nekaj, kar sam najraje počne, zato tudi ne komentira poti v avtokratski pekel, raje jo tlakuje z najboljšimi dialoškimi nameni.