Slovenska škofovska konferenca je znova napadla protestnike, ki že 27 petkov zapored zahtevajo odstop vlade Janeza Janše. Iz prve graje so ohranili sporočilo v svoji jasnosti: vlada je naša, protestniki niso. Najprej so se oglasili pred praznikom Marijinega vnebovzetja na Brezjah pred nekaj meseci – žal množičnim medijem tista kritika ni bila zanimiva. V njej so posredno navijali za oblast, ki si zasluži hvalo in priprošnje, protestniki pa so ovira naši skupni prihodnosti, o čemer sem pisal v Slovenski škofje proti protestnikom, ki ne obetajo prihodnosti.
RTV Slovenija skrbi za politično manipulativni vtis
Tokrat je Slovenska škofovska konferenca znotraj svoje Komisije Pravičnost in mir, ki ji predseduje nadškof msgr. dr. Anton Stres, tudi podpisan pod izjavo, še bolj dramatično artikulirala svojo jezo na račun protestnikov, svoj napad na njih pa skombinirala s kritiko medijev, še zlasti RTV Slovenija.
Nekateri drugi poudarki na enak način ideološko podpirajo aktualno oblast, k čemur velja dodati še vsaj omembo »ščuvanja k nasilju in celo poboju političnih nasprotnikov«, kar se na podlagi enkratnih incidentov tudi sedanja vlada trudi prikazati kot splošno nevarnost. Naj spomnim, da so škofje napadli RTV Slovenija v najbolj občutljivem času odstavljanja generalnega direktorja tega javnega zavoda s strani novopečenih članov Programskega sveta RTV Slovenija, med katerimi je tudi hkrati star in novi obraz, dr. Ivan Štuhec:
»Podobno zaskrbljenost povzroča popustljiv ali celo podpihovalski odnos do tako imenovanih »petkovih protestov«, na katerih sicer vse manjše število udeležencev nemoteno krši veljavne predpise in nasprotuje pozivom medicinske stroke k nujno potrebnim zaščitnim ukrepom in omejevanju stikov. Protestniki s tem razkrivajo svojo odsotnost sočutja do oseb, ki trenutno zaradi epidemije trpijo pravi križev pot: zdravstveno osebje, okuženi bolniki, njihovi svojci, mnogi žalujoči itd. Vsem tem je neodgovorno vedenje v posmeh. Sicer pa bi protesti hitro postali zanemarljivi, če jim potuhe ne bi dajala prevladujoča javna glasila z RTV Slovenije na čelu. Ta iz javne, se pravi vključujoče in nepristranske, ustanove postaja vse bolj ideološka in izključujoča do dela prebivalstva. Svojo pristranskost je pokazala tudi, ko v nasprotju s svojo očitno naklonjenostjo do »petkovih protestov« ni bila sposobna opaziti množičnega Pohoda za življenje, ampak ga je namerno ignorirala. Skrbno pa ustvarja politično manipulativni lažni vtis, da »petkovi protesti« izražajo voljo velikega števila državljank in državljanov Slovenije. Tudi v tem primeru gre za moralno nesprejemljiv in manipulativni odnos do človeškega življenja: z ene strani podpora tistim, ki omalovažujoče podcenjujejo nevarnost za zdravje in življenje, z druge strani pa ignoriranje in zamolčevanje tistih, ki branijo človeško življenja od spočetja naprej.«
Pristranski javni servis, ker ne poroča o zahtevah po ukinitvi pravice do splava
Slovenski škofje so se s tem aktivno vključili v politično igro – svojo izjavo podajajo deset dni po tistem, ko so se protestnice in protestniki odločili, da opustijo množična zbiranja ob petkih, ko ni nobenega znanega indica, da bi na njih prihajalo do okužb, najbolj intrigantno pa je ob graji »neodgovornega ravnanja« ocenjevati, da je za njihov uspeh kriva medijska podpora, pri čemer se jim dozdeva, da pri tem prednjači RTV Slovenija.
Zanjo dr. Stres ocenjuje, da je vedno manj vključujoča, vedno bolj ideološka, vedno bolj pristranska, kar potem podkrepi s pričakovanjem, da bi enako medijsko zanimanje moralo biti usmerjeno tudi v dogodek »Pohod za življenje«, ki je bil namenjen ukinitvi ženske pravice do splava. Na koncu je v besedilu zgradil kontrast med obojim, urednike in novinarje na RTV pa skozi primerjavo obtožil nemoralnosti: podpirajo tiste, ki ogrožajo življenja, zaničujejo tiste, ki jih branijo.
Mimogrede, Stresovo stališče je tudi kontradiktorno: če meni, da bi RTV Slovenija ne smela poročati o protestih, se zavzema za cenzuro. Toda če se zavzema za takšno načelo, potem je stališče »o protivladnih protestih poročajo, o naših protestih proti splavu pa ne« predpostavilo možnost poročanja o protivladnih protestih, s tem dovolilo poročila o njih, pogreša le druge vrste poročil. Načelo cenzure in načelo nepristranosti s tem zapadeta v konflikt.
Bruna v očesu
Ena od težav takšnega stališča je zapisana že v Svetem evangeliju po Luki (Lk 6,41): »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?«. Naj spomnim, omenjena letošnja sveta maša na Brezjah je gostila okoli tri tisoč vernikov in se zaradi suma kršitev vladnega odloka o omejevanju zbiranja ljudi kasneje znašla pod drobnogledom zdravstvenega inšpektorata.
To je pomenilo številko, ki je šestkrat večja od največjega dovoljenega števila vseh prisotnih iz vladnega odloka. Iz fotografij in posnetkov je bilo videti, da številni ne nosijo mask in da so pravilo o varni razdalji upoštevali le pod paviljonom, drugod pa ne. Odlok je takrat predvidel izjemo za javno zbiranje le do 500 ljudi in med njimi ni bilo verskih obredov.
O tem, kako v državi veljajo dvojni kriteriji, sem poročal v nizu prispevkov, predvsem na primeru Boruta Pahorja, ki ga večina medijev neženirano ščiti, o hipokriziji v opisanem primeru in tem, kako se je vlada potrudila, da bi RKC zaščitila, pa v zapisih Ni maske za Jupitra: kar velja za vse, ne velja za Brezje in Kacinovo pritrkavanje v Odmevih: kako zaščititi škofe pred kršitvijo vladnega odloka.
Več:
Naskok na RTV Slovenija: za odstavitev Kadunca potrebujejo pobudniki še dva svetniška glasova
Kako je Zdravstveni inšpektorat zaščitil predsednikove obiske domov za starejše
Novinarska slepota: selektivna zaznava problematičnosti v ravnanju predsednika