Predsednik, ki ne obsoja niti napadov na sodstvo

Kako daleč se je pri nas prerinila kritika sodstva s strani vladajoče in prej opozicijske politike, ki je več kot očitno dnevna tarča zaničevanja, nenehnih žalitev in osebnih kompromitacij, končno pa predvsem želje po podreditvi? S tem si je rahlo belil glavo predsednik republike in na posvetu prvič v zgodovini nabral predstavnike treh vej oblasti, pravosodja, Državnega zbora, vlade in Državnega sveta.

Ampak po pričakovanju Borut Pahor ni zmogel razprave o pereči problematiki, kajti kot je sam priznal, je bil motiv za sklic posveta opozorilo predsednika Vrhovnega sodišča o neprimernem odnosu vlade do sodne veje oblasti, sam pa je potem iskal formulo, kako pravi povod za srečanje prikriti. Na koncu so se v njegovem Uradu odločili za srečanje najvišjih predstavnikov treh vej oblasti pod naslovom »Načelo delitve oblasti – (samo)omejevanje, vzajemni nadzor in medsebojno sodelovanje«.

Prvi izraz o samoomejevanju je najbrž prikrito meril ravno na pomanjkanje nadzora nad toksičnostjo jezika in napadi na sodnike in sodnice, ki so nedavno pripeljali do Logarjeve depeše s tezo o menda komunističnem sodstvu v Sloveniji, česar pri Evropski komisiji sicer niso detektirali. A na srečanju pri Pahorju se je zgodilo tisto, kar smo od njega že navajeni: predsednik ni zmogel niti besedice obsodbe na račun žaljivih in ponižujočih komentarjev, na katere je sicer opozoril predsednik Vrhovnega sodišča, ampak se je, kot smo lahko pričakovali, omejil zgolj na svoje tradicionalne skrajno abstraktne apele o nujnosti sodelovanja in dialoga. Ob tolikšni benignosti stališč in pristopov, tudi tam navzočih, je zato več kot jasno izpadlo, da je svojo predsedniško palačo prepustil predsedniku vlade in mu omogočil nov val neposrednih in posrednih žalitev sodnikov. Njegovo dejanje sklica posveta je na koncu zato izpadlo kot kontraproduktivno.

Pahorjev nenehni spravni proces

Čeprav ga je predsednik Vrhovnega sodišča Damijan Florjančič spodbujal, da se na primeren način odzove in ga v pogovoru imenoval za »ustavno inštitucijo« in »moralno avtoriteto v državi«, kar Pahor izrecno ne želi biti, ob tem pa omenjal neprimerne komentarje in tudi rušenje sodstva, nagovorjeni ni omagal v svoji kvazi-spravnosti: kot sem že večkrat pojasnil, mu tovrstna spravna retorika služi le za kamuflažo, da lažje legitimira Janševo početje, ki se mu dejansko ne upa ali želi zoperstaviti.

Zato je enako defenzivno zvenelo tudi pojasnilo predsednika Ustavnega sodišča Rajka Kneza, da se informacije z negativno konotacijo širijo šestkrat hitreje in tudi hitreje vnašajo nemir v družbo, kar ustvarja polarizacijo, z več polarizacije pa se, je dodal, običajno povečuje tudi moč posameznih polov oziroma posameznih oblasti. Res je: laži se širijo bistveno hitreje, zato bi šestkrat prej pričakovali tudi odzive sodne veje oblasti in predsednika republike.

Na zaslužijo si ugleda

Na vseh točkah razprave je zato Janša zavzel pozicijo lakoničnega moralizatorja in vihtel staro tezo, da imamo pri nas krivosodje, ne sodišč, zato mora tam, kjer je krivica postala zakon, upor postati dolžnost – kar je citat Thomasa Jeffersona. Njegov ključni poudarek je nato namenil brezuglednosti kritiziranih:

»Ugled si je pač treba zaslužiti. Nekaj časa smo celo poslušali, da vse kar naredi sodstvo, da je treba spoštovati, ne da je treba upoštevati, ampak da je treba spoštovati, kar je postavljalo to vejo oblasti nekje nad papeža, se pravi na nek piedestal popolne nezmotljivosti in nedotakljivosti.«

Zvito sklicevanje na to, da si sodstvo ne zasluži našega spoštovanja, kar je seveda ostalo neodgovorjeno in brez sprotnih replik, po svoji osnovni intenci je žalitev, ki za nameček spretno legitimira sleherno nedozirano, tudi žaljivo kritiko. V kombinaciji s trditvijo, da slovenska sodišča povzročajo številne krivice in travme, je na koncu povsem prevladalo nad lamentacijo vpletenih in prazno mediatorsko gesto predsednika republike.

V resnici je Janša mojstrsko uspel premiso o toksičnosti svojih napadov preigrati v racionalizacijo, kjer so številne žalitve, laži, blatenja, pritiski in napadi na sodišča  zgolj delo tistih, ki se iz dolžnosti borijo proti sodnim krivicam. Povedano drugače, toksičnost je bila nenadoma upravičena kot vrlina in krepostno dejanje, rezultat visoke privrženosti etičnim načelom. Zato je lahko med drugim zabrusil, da »zaradi tako imenovanih vaših sodnih zmot, gospod Florjančič, ljudje umirajo, imajo uničene družine, kariere.«

Pahorjeva učenka

Ministrica za pravosodje iz vrst SMC, prebežniške stranke v naročju SDS, je zato lahko enako zvito zavzela pahorjansko stališče, zavedajoč se, da je to povsem benigno do njenega šefa Janše, in na posvetu preprosto imitirala predsednikovo držo neskončnih apelov k dialogu:

»Neodvisnost sodstva ne pomeni, da se o njem ne moremo in ne smemo pogovarjati, pomembno pa je, da se pogovarjamo in se slišimo na konstruktiven način.«

In če se Lilijana Kozlovič res hitro uči retoričnih tehnik iz predsedniške palače, ki ohranjajo večno zavezništvo med Janšo in Pahorjem, notorično grobi in desno usmerjeni predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca v svojih vložkih ni skoparil s kritiko na račun sodnikov s ponavljanjem teze, da so »nekatere sodbe sprejete zaradi političnih in ne pravnih razlogov«, s čimer je kajpak podprl premierja v njegovi popularni in zimzeleni tezi o slovenskem krivosodju in tudi idejo o parlamentarni komisiji v zadevi Kangler.

Za sklep: sodniki si več kot očitno prizadevajo obraniti se pred napadi oblasti, včeraj so ponudili tudi idejo uvedbe sodnega govorca, da bi ublažili pritiske nase tudi na ravni stikov z javnostmi. Pahorjev posvet ni v ničemer prispeval k zastavljenemu cilju in žal moram ugotoviti, da tudi dosedanji medijski odzivi niso bili pripravljeni tega pripoznati.

Ne gre za to, da bi do predsednika Pahorja gojili kakšna visoka pričakovanja – opustili smo jih in tudi tokrat ni zmogel besedice obžalovanja ali obsodbe pritiskov na sodnike. Toda bolj kot ne so zatajili tudi vsi navzoči. Ko je Janša arogantno razlagal, da si morajo nagovorjeni svoj ugled šele zaslužiti, je to glede na odsotnost konkretne reakcije omogočilo novo sporočilo, ki se glasi: do tedaj jih lahko klevetamo, blatimo, črnimo in napadamo po mili volji!