Marjan Šarec, Tanja Fajon, Alenka Bratušek in Luka Mesec so zelo nepričakovano predstavili predlog »koalicije ustavnega loka«, s katerim bi uspeli ustaviti smrtonosni ples aktualne vlade in rešiti državo pred popolnim zdrsom v avtokratski režim, ki pred sabo nezadržno melje vse družbene podsisteme, od policije do nadzornih inštitucij in medijev.
Pobuda, v osnovi delo dr. Jožeta P. Damijana, ki je v končni fazi tudi pripravljen prevzeti mandatarsko vlogo in s čimer bi se z nekoliko stisnjenimi zobmi četvorček opozicijskih strank tudi strinjal, ima eno resno lepotno napako, o kateri smo, kar zadeva realizacijo, slišali premalo: da bi s konstruktivno nezaupnico zrušili predsednika Janeza Janšo, potrebuje 46 glasov, zato so v iskanju zahtevanih 7 poslanskih glasov svoje povabilo odprli za stranke DeSUS, SMC in NSi, ne pa tudi plačljivo SNS, denimo, pri čemer je že snubitev Mateja Tonina prejkone taktična in ne tolikanj zelo iskrena poteza.
Krvave roke
Ob tem sta več kot očitno na udaru stranki DeSUS in SMC, ki sta z Aleksandro Pivec in Zdravkom Počivalškom izpeljali začetni oportuni in nenačelni pobeg v Janševo vlakovno kompozicijo in danes, ponosno in trkajoče po prsih, če ju novinarji kaj vprašajo, pomagata pri grobi demontaži države.
Težava obeh strank se zvede predvsem na njuni vodji, v prvem primeru sicer po odstopu neodstopljive Pivčeve trenutno bolj Tomaža Gantarja, in obe poslanski skupini. Če je bila situacija ob marčevskem vstopu v »strahovlado«, kot ji pravijo protestniki na ulici, obarvana s prepričevanji, ki so sicer zvenela plehko in neverodostojno, da je potrebno nujno reševati državo in da ni časa za »ideološke« igrice, temveč za dialog in soglasje, so se po več kot pol leta prozorni izgovori pričakovani razblinili kot prazne marnje. Razlika je očitna, zdaj članice vladajoče koalicije in njihovi poslanci iz vrst SMC, DeSUS in Nove Slovenije prav dobro vedo, kakšna je od blizu videti totalna razgradnja demokracije, saj pri njej aktivno sodelujejo – krvavih rok. Moralna odgovornost teh strank je vmes postala še večja in odločilnejša.
Ugrabitelji slovenske demokracije
Kakorkoli je že opozicija pokazala hvalevredno enotnost in pripravljenost, da ponudi alternativo, s tem pa ponudila jasen in prepotreben signal, da med njimi ni več razprtij in da tudi vprašanje izbire mandatarja zanjo ne bo pogubno, saj ga vendar že imajo, se zdi projekt koalicije ustavnega loka zaenkrat žal bolj podoben pripravi roštilja v času, ko zajec še vedno lomasti po gozdu. Drži, gre za težko uresničljiv, ne pa nemogoč projekt, kot pravi Meta Roglič v Dnevniku, dolžnost opozicije pa je, da poskuša to »težko uresničljivost« udejanjiti in iz možnosti prenesti v stvarnost.
Kajti slovenska politika je preprosto zašla v slepo ulico, usoda države je dobesedno odvisna od prepričevanja poslank in poslancev, saj bi se pobuda izšla zgolj v primeru, če bodo v poslanskih skupinah DeSUS in SMC uvideli škodljivost svoje vloge in se ji odpovedali. Da je apeliranje na osebno vest in moralo, že po sebi največkrat brezupno podjetje, trenutno ob odsotnosti drugih vzvodov edini preostali faktor ustavitve vladavine avtokratov, utegne postati žalostno in tragično spoznanje, ampak pri tem imamo vsaj seznam ugrabiteljev slovenske demokracije, ki jim je skrb za trenutno osebno dobrobit pomembnejša od usode države: to so Janja Sluga (SMC), Gregor Perič (SMC), Monika Gregorčič (SMC), Branislav Rajić (SMC), Mateja Udovč (SMC), Dušan Verbič (SMC), Mojca Žnidarič (SMC), Igor Zorčič (SMC), Franc Jurša (DeSUS), Robert Polnar (DeSUS), Jurij Lep (DeSUS), Branko Simonovič (DeSUS) in Ivan Hršak (DeSUS).
Situacija glede bankrota politične kulture in moralne vesti politikov, če pustimo nedavni duel med Hanom in Kordišem o kolaboraciji ob strani, v resnici vsaj malo spominja na igralno karto kesanja v drugi svetovni vojni, ko se je Osvobodilna fronta obrnila na »belogardiste« s pobudo, »naj radi enotnosti slovenskega naroda prenehajo z borbo« – ob njihovi obljubi, da bo »tistim belogardističnim voditeljem, ki bodo sledili temu pozivu, odpuščeno« (Eva, Mally: Slovenski odpor). In res, v povabilo poslancem »prebežniških« strank namreč ni vključen le moralni apel, ampak implicitno tudi neke vrste gesta odpuščanja, ki bo sledila kesanju, o katerem pa zaenkrat ni ne duha ne sluha.
Počivalškove šoferske metafore
Kaj bi s kesanjem, reakcija prvaka SMC ob Damijanovi pobudi je bila značilno frustrirajoča, sploh v luči pregnantnega besedišča Alenke Bratušek, da gre za pobudo poslancem, naj »skočijo z vlaka norosti«: Počivalšek je znan po šoferskih metaforah, o čemer sem že obsežno pisal, zato jo je s sebi lastno vzvišenostjo označil za nedostojno in nezrelo, za znamenje »prestižnih političnih obračunov v eni največjih kriz v novejši zgodovini«. Z omenjenimi »sopotniki«, je nadaljeval, ki si družbe SMC ne zaslužijo, je že bil na »istem vlaku«, seveda še nedavno in v enaki vlogi ministra. Tam da je spoznal, kako hitro so »spustili ročico za upravljanje iz rok«. Zato je po njegovem »s takimi sopotniki težko zdržati resne naporne vožnje«. Janša je, skratka, zanj bistveno boljši šofer, ki mu nadvse zaupa in za katerega ne skriva, da mu bolj ustreza ali vsaj več ponuja, kot bi dejali poznavalci, zato z gnusom zavrača nove »prozorne ideološke boje« opozicije.
Repliciranje na metafore z njegovimi šoferskimi »antimetaforami« je sicer zelo trpek jezikovni presežek v situaciji, ki bi terjala maksimalno resnost obravnave; z njimi predsednik SMC ne izreka zgolj lojalnosti svojemu šefu, ampak s proizvajanjem praznih puhlic predvsem retorično pita in hrani svojo stranko, notranje razdvojeno in načeto, da bi jo pomiril.
Kako so se odzvali mediji
Predlog Damijanove alternativne vlade je močno odjeknil, bil takoj deležen diskreditacijskega pogroma strankarskih glasil po načelu bipolarne medijske motnje, med resnimi komentatorji pa je prevladalo pozitivno, a zadržano mnenje. Meta Roglič je zapisala, da se po tej iniciativi SMC in DeSUS ne moreta več zatekati k navedbam, da levosredinske opozicijske stranke ne ponujajo ničesar novega in da bi oblikovanje nove koalicije pomenilo zgolj obuditev klavrno propadle Šarčeve vladavine. Isto poanto ponavlja tudi Damijan sam: alternativa je na mizi, s tem pa tudi prevzem odgovornosti v SMC in DeSUS-u.
Na drugi strani Uroš Esih v Večeru verjetno pravilno ugotavlja, da je politično realno pričakovati novi »prestop« nagovorjenih poslancev zgolj v primeru, če bi jih na drugo stran zmamili individualni kadrovski načrti za volitve 2022 in kasneje. Povedano drugače: čisto možno je, da poslanke in poslanci sploh ne bi sledili kakšnemu posebej plemenitemu cilju in posledično izpeljali dejanja iz globokega moralnega uvida v lastno napako, ampak iz povsem enako oportune geste, zaradi katere so se spajdašili s trenutno vladajočo koalicijo. In tega, razen rezultata samega, spet ne bi smeli biti posebej veseli, kakorkoli bi ga sprejeli z olajšanjem.
Vloga Mira Cerarja
Ekspresna in sicer hvalevredna izstrelitev predloga z novim mandatarjem iz nepolitičnih vrst je navrgla še eno omejitev, nastala je v očitnem neskladju z vsaj dvema predlogoma, ki sta se porodila prej ali ob istem času, programskega besedila Foruma za demokracijo in Protestne ljudske skupščine, ki so jo včeraj še v knjižni obliki predstavili protestnice in protestniki, sicer že rekordnih petindvajset petkov vztrajajoči na ulicah. Vsaj z vidika programskih izhodišč je tovrstnih iniciativ torej nekaj več in opozicija bi ravnala modreje, če bi v svoje delovanje intenzivneje vključila civilno sfero. Nenazadnje protestniki nenehno ponavljajo, da zahtevajo zgolj takojšnje predčasne volitve – in v tej gesti je že zajeto upanje na uspeh obstoječih opozicijskih strank.
Ena bolj klavrnih figur zadnjega leta, četudi v popolni medijski senci, nesporno ostaja predprejšnji predsednik vlade in ustanovitelj »protiprotestniške« stranke SMC, ki je unovčila vstaje v letih 2012 in 2013 v situaciji, kjer se je ljudstvo na koncu gromko odločilo za formulo vstajniškega resentimenta brez vstajnikov, za izparjen prazen označevalec: več etičnosti v politiki.
Tovrstno pričakovanje je potem v orbito izstrelilo Mira Cerarja, ki danes, nekje dobro skrit pred javnostjo in kot etik brez potrebe po etičnih ravnanjih, oddaljeno spremlja totalno erozijo države, v katero je vpletena tudi ali predvsem njegova SMC. Ob tem nima niti besedice pripombe! No, morda ni tako hudo: če je pred leti kot pravnik napisal knjigo »Kako sem otrokom razložil demokracijo«, zdaj utegne pripravljati njeno nadaljevanje z naslovom »Kako sem otrokom razložil, kako je moja stranka uničila demokracijo«. Javim se, da bom med njenimi prvimi kupci.
You must be logged in to post a comment.