Intervju z ministrom Simonitijem: njegovi in nenjegovi mediji

Je morda petnajst let življenja aktualnega Zakona o RTV Slovenija rezultat velikega zadovoljstva nad njim s strani večine političnih strank? Smo lahko srečni, ker je to morda eden boljših zakonov, kar jih imamo? Bolj maksimalno neresnico, kot je bila ministrova, človek že težko sreča:

Mislim, da je bil zakon o RTV, ki je nastal pred 14 leti v obdobju mojega ministrovanja, odličen, saj ga nobena stranka ni hotela spremeniti, vendar sem takrat doživljal interpelacijo, referendum in ovajanje v Bruslju. Zdaj ga hočemo spremeniti v skladu z izzivi današnjega časa.

Minister za kulturo je v današnjem intervjuju za provladni Siol povedal nekaj, kar seveda ne bo držalo, maksimalno ne bo: Zakon o RTV Slovenija, ki ga je po lastnem priznanju v celoti spisal Branko Grims, pred tem sicer sklicujoč se na strokovni tim medijskih strokovnjakov, kasneje izpuhtelih v noč, je zaradi političnega nestrinjanja celo dvakrat končal na referendumu. In sicer 25. septembra 2005, ko ga je podprlo 50,30 odstotka volivcev, in kasneje še 12. decembra 2010, ko je Pahorjeva vlada predlagala spremembo zakona, a se je 72,33 odstotka volivcev odločilo, da jih še naprej bolj prepriča Grimsov oziroma Simonitijev zakon.

Dva referenduma

Prvi referendum sta predlagali stranki LDS in SD, drugega pa SDS in SNS, ki sta rušili nov predlog – da bi se obranilo starega. Trditi, da je tedanji in tudi sedanji zakon »odličen, saj ga nobena stranka ni hotela spremeniti«, je potemtakem dvakrat zlagano: stranke so ga neuspešno želele spremeniti, celo ustaviti, SDS in SNS pa sta njeno odličnost branili s sesuvanjem novega zakona, ki ga je Pahorjeva vlada želela nadomestiti – več kot očitno ne zaradi njegove odličnosti. Mimogrede, tudi če bi ugotovitev držala, to zakona še ne bi naredilo za dobrega.

Dr. Vasko Simoniti sicer pojasnjuje, čemu potreba po nadgraditvi imenitnosti zakona v obliki novih predlogov sprememb, s tem da ga zdaj želijo modernizirati, bolj prazne puhlice najbrž ni bilo pri roki, glede na izzive sodobnega časa. Obenem pa v intervjuju izjemno osorno nastopa proti vodstvu javne radiotelevizije, recimo takole: »Ne vem, zakaj bi mi to plačevali. To sta ta udobnost in čudaštvo.« in »Je pa gospod generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc v svoji aroganci, občutku moči, zaščitenosti in veliki nekompetentnosti poslal tudi zahtevek, da mu plačamo 70 tisoč evrov za čistila in razkužila. Nesramnost brez primere«. Ali pa: »Zaposlenih pa imajo več ljudi, kot imajo nekatere slovenske občine prebivalcev«.

Njegovi mediji

Ko ga novinar Aleksander Kolednik izzove, ali si želi največja vladna stranka SDS s temi spremembami podrediti medije, je ministrov odgovor pomenljiv:

(Smeh, op. p.) In kaj, da naj bi svojim medijem dali?

Povratni svojilni zaimek »svoj« seveda v tem primeru izraža politično razmerje do osebka: meri torej na ministru ali ministrovi stranki bližnje medije. In potem nadaljuje, glede na preteklo delovanje in dokazljivo evidenco o njihovem političnem podrejanju, z neverjetno neprepričljivim pomirjujočim tonom: »Nobena stranka si ne želi podrediti televizije«. Kakor da samemu sebi ne bi verjel, na koncu v imenu očitno njegove SDS pojasni:

»SDS je demokratska stranka. Se morda spomnite, da je kdaj koga zaprla, odpustila ali pretepla? Mogoče Mira Petka?«

Ugotovili so, da so zdravi

Vprašanje, zakaj se je izbrana družba z Dragom Jančarjem, Jožetom Možino in njim odpravila na obisk k Borisu Pahorju in se, med drugim, fotografirala brez zaščitnih mask, je takisto izkoristil za kritiko RTV hiše, ki je menda tisti dan več minut posvetila argentinskemu nogometašu kot Pahorjevemu rojstnemu dnevu, na koncu pa je celo podal pojasnilo, zakaj so bile maske odveč:

To je iskanje dlake v jajcu in zgolj zoperstavljanje tistim, ki smo predstavniki na državni ravni. Vsi, ki smo ga obiskali, smo bili hvaležni, da ga lahko počastimo ob 107. rojstnem dnevu. Fotografirali smo se brez mask. Ob prihodu smo jih imeli. Nato smo ugotovili, da smo vsi zdravi.

Skratka: maske so ob obisku odložili, ker so minister in njegovi v pogovoru spoznali, da jih dejansko zaradi svojega klenega zdravja ne potrebujejo. Impresivno, še ena od novih smernic na vladi, očitno.

Desni garajo, levi lenarijo

Uredniška izbira naslovnega poudarka, s katerim minister opisuje odnos vlade do medijev in je tudi zadnji stavek intervjuja, manihejsko polarizira na ideološki ravni po ločnici »levi« proti »desnim« z nadvse robatim razdvajanjem. Politično levo usmerjeni so leni, nič ne bi proizvajali, zgolj delili že proizvedeno, desno pa v resnici garajo, nato pa so po krivici satanizirani: »Jasno je, da se zdaj podtika, češ, prišli so desni in bo hudič. Ni res, desni vse dneve delajo, drugi pa delijo. To je vse.«

Impresivna opazka, v mentaliteti protagonistov oblasti še kako priljubljena, včasih cepljena na razumevanje kulturniškega ustvarjanja. Kako je že dejal gospodarski minister ob osrednji slovesnosti pred kulturnim praznikom, ko je opazoval lenobe okoli sebe? »Kdor ne dela, naj ne jé«.