Minister Simoniti o kugi, a nič o srbskih medijskih interesih pred slovenskimi

Včerajšnji nastop ministra Simonitija v Odmevih, prvi te vrste po začetku njegovega mandata, kot je poudaril voditelj Igor E. Bergant, po pričakovanjih nikogar ni pustil hladnega.

Glede na uvodni prispevek pred intervjujem s sedmimi kulturniškimi zahtevami za ministra, od katerih se vsaka konča s sugestijo, da lahko tudi odstopi, bi pričakovali ostrejšo obravnavo voditelja, ki se je kar sam opravičeval za preveč »blago« izbiro besed in formulacijo problemov  – »Če sem blag,« je med drugim odkrito dejal – a se po drugi strani minister ni znal zadržati v svoji pregovorni vzvišenosti.

Kdo dela za Srbe?

Bergant, nekoč športni novinar, je ob vsej svoji moderatorski defenzivnosti ali morda celo prijaznosti, po kateri tudi sicer slovi, med številnimi spornimi ukrepi in ravnanji, vrednimi razprave, vendarle uspel odpreti tudi ključno vprašanje, povezano s sprejemanjem novih medijskih zakonov – in v nadaljevanju sem bom ob kopici drugih tem njunega pogovora posvetil le njemu. Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS) predlaga zmanjšanje minimalne pokritosti prebivalstva pri ključnih športnih dogodkih na televiziji in kot je opozoril dr. Marko Milosavljević, je sprememba v znižanju s 75 odstotkov na 60 najbrž pisana na kožo predvsem kabelskemu programu Arena Šport v lasti Telekoma Srbije in pod nadzorom Aleksandra Vučića, prijatelja predsednika vlade Janeza Janše.

Milosavljević svari pred nečim, kar pregnantno opisuje kot »prijateljsko-klientelistični poseg vlade in ministrstva v zakon, v nasprotju z javnim interesom«. V praksi bi sprememba v primeru sprejetja zakona pomenila, da okoli 40 odstotkov slovenskega prebivalstva ne bi več moglo spremljati največjih športnih dogodkov. Na kakšen način je Bergant naslovil problem? Takole:

»V tem predlogu zakona pa predlagate tudi novost, ki pa z direktivo nima absolutno nobene zveze, namreč minimalno dostopnost prenosov pomembnih televizijskih dogodkov, na primer športnih, z dosedanjih 75 znižujete na 60 odstotkov prebivalstva. Lahko na kratko pojasnite kako s tem, kot minister za kulturo, ščitite javni interes v Republiki Sloveniji, če dopuščate večjo izključenost prebivalstva v takšnih pomembnih primerih?«

Značilnosti argumentacijskega izmikanja

Preden navedem ministrovo pojasnilo, bi opozoril na obsežno retoriko izmikanja, zelo značilno za trenutno oblast. Tudi v tem intervjuju je Simoniti postregel s celotnim, sicer že slišanim arzenalom tovrstnih taktik od začetka javne razprave, ki so jo na ministrstvu bili zaradi pritiska javnosti s predvidenih nekaj dni vendarle prisiljeni podaljšati. Naj jih nekaj naštejem. Prvič je tu »argument iz uravnoteženosti«: rad se sklicuje na »pozitivna mnenja«, ki so jih prejeli ob predlogu sprememb medijske zakonodaje, a seveda nikoli ne pove, čigava. Tudi tokrat se je spomnil na njih, da bi uravnotežil negativna. »Ne želimo jih slišati«, je podkrepil svoje mnenje v želji, da bi zminiral splošni vtis javnosti, ki že mesece spremlja predvsem pozive k umiku teh zakonov.

Drugič, argument iz strahopetnosti: kritiki sprememb da se bojijo soočenja, »kjer bi se stehtali in izmerili«, kot je pojasnil pasivnemu Bergantu. Skratka, domnevno so kritični glasovi strahopetni in se izmikajo razpravi, kar je seveda v popolnem neskladju z vsem, kar smo doslej zaznali in videli. Recimo na številnih protestih kulturnikov pred vhodom v Ministrstvo za kulturo, kjer so se vodilni zaklenili in dobesedno počeli ravno to, kar Simoniti očita: bali so se neposrednega soočenja.

Tretjič, argument iz neizvršitve: Simoniti vedno znova rad povleče korak nazaj in ponavlja, da »nič še ni sprejeto«, da »spreminja pa se ničesar«, sklicuje se na medresorsko usklajevanje, na odprte postopke in še ne sprejete odločitve. Tokrat je ob ZAvMS uporabil variacijo tega argumenta, tokrat s komičnim učinkom, predlogi ministrstva so menda namenjeni »srečanju deležnikov, da se pogovorijo«, kot je kasneje razložil:

»Glede vašega torej vprašanja v zvezi s tem zakonom o avdiovizualnih storitvah bi rekel tako, da prvič ta zakon ni bil na vladi, še niti obravnavan, niti vlada ga ni dala v nobeno proceduro, ta zakon je seveda v medresorskem usklajevanju in eden od točk, kot ste govorili, je tudi ta kjer se govori o 75 odstotkih torej RTV Slovenija da ima in se znižuje na 60 odstotkov. Torej s tem zakonom, torej s tem členom, ki je kot predlog za razpravo, da bi se deležniki dejansko vključili, je več problemov. Torej eden od glavnih zadev je ta, da smo skušali s tem pravzaprav postaviti samo neko realno sliko. Tako imenovani kabelski televizijski operaterji, kablarji no, da tako rečem, obvladujejo po navadi okoli 60 do 70 odstotkov tega prostora, RTV Slovenija, ki ima pa tudi zračno ali kako se reče…«

In zakaj takšno znižanje odstotka prebivalstva za televizijske programe na le 60 odstotkov? »Na ta način očitno želi vlada Janeza Janše ustreči televiziji Arena Sport, ki je v lasti Telekoma Srbije, ta pa je povezan z vlado Janševega prijatelja Aleksandra Vučića,« opozarja Milosavljević. Arena Sport namreč ni vključena v pakete nekaterih kabelskih ponudnikov in po dostopnih podatkih na tržišču dosega ravno 60-odstotni delež. Zato Milosavljević dodaja: »Slovenska vlada na žalost spreminja zakon v korist tujih politikov in njihovih ekonomskih interesov, na škodo svojih državljanov«.

Zanimiv pogled na korono in kugo

Če Bergantu ni uspevalo z razkrivanjem sogovorčevih nedorečenosti, nesmislov in retoričnih mašil, pa mu je uspel vsaj zanimiv dovtip. Med svojim izvajanjem je minister namreč mimogrede spregovoril še o kugi:

Vasko Simoniti: »Nekaj je na Javnem skladu za kulturne dejavnosti, ki niso mogli pravzaprav izpeljati programa v taki meri, ker je zaostal program v mesecih tega razsajanja kuge. Kuge rečem.«

Igor E. Bergant: »To je zanimiv pogled na covid 19.«

Vasko Simoniti: »Okej.«

Debata o kugi se potem ni odvila dalje, čeprav smo lahko zaznali ministrovo odločenost, da ne gre za kak jezikovni lapsus – da on čisto resno dojema trenutno epidemsko situacijo kot razhajanje kuge, je odločno potrdil s svojim dostavkom »Kuge rečem«, z »Okej« pa je takoj zaprl nadaljnjo razpravo na temo, ki seveda res ni bila na sporedu.

Glede na to, da se aktualna oblast trudi narediti uslugo tujim ekonomskim interesom in političnim prijateljem, pri tem pa grobo oškodovati domače državljane, si drugačnega razpleta niti ne bi smeli želeti. Pri nas razsaja čisto druge vrste kuga.