Išče se predsednik. In njegovo zaupanje

Medtem ko je predsednik republike kot slavnostni govornik na včerajšnji Pirkovičevi državni proslavi pogrešal »zaupanje in samozavest«, apeliral k temu, da zgradimo »mostove zaupanja«, upal na »sodelovanje in zaupanje« ter grajal »poglabljanje medsebojnega nezaupanja«, sam niti malo ni zaupal državljankam in državljanom.

Kdo bi streljal na predsednika?

Verjetno se je prvič pripetilo, da ga je na proslavo pospremil človek z tako imenovanim balističnim kovčkom – gre za protistrelno opremo pri varovanju predsednika, ki jo v primeru napada nanj razvijejo in z njo zaščitijo napadenega. So pričakovali, da bo kdo na predsednika streljal?

Podobno velja, da je bila širša okolica Kongresnega trga in parka Zvezda obdana z ograjami in po sramotni ograditvi Trga republike pretekli protestniški petek, z represivnimi robokopskimi vložki proti protestnikom, zdaj prestolnica res vsak teden bolj spominja na okupirano Ljubljano.

Kakšno sporočilo nam s svojim nezaupanjem signalizira k zaupanju apelirajoči ograjeni Pahor, ki se je očitno prostovoljno pridružil varnostni oceni situacije, usklajeni s policijo in notranjim ministrom Alešem Hojsom? In koga so se na proslavi dejansko bali? Svojih lastnih državljank in državljanov? Kajti protestniška alternativna proslava je premišljeno stekla bistveno prej na Prešernovem trgu zato, da bi se organizatorji izognili očitku o provociranju, in to celo ob spremljavi kakih 30 Janševih podpornikov, varovanih s policijo – res hvala provladnim medijem za to označbo.

So bili na delu plačanci?

Nekateri med Janševimi podporniki so bili oblečeni po zadnji visoki modi neonacistov, opremljeni z nahrbtniki »Defend Europe«, sloganom identitarcev in radikalne desnice, očitno pa so si morali po navodilu obleči rumene jopiče – ti so postali zaščitni znak Kanglerjevega in Janševega protesta lanskega oktobra na isti lokaciji, Prešernovem trgu.

S tem so evidentno že z oblačili dovolj razkrili o sebi in svojih naročnikih, kar je za slednje lahko res nerodno. Kombinacija enih in drugih sicer ni nič novega in pretresljivega, a tudi nič manj srhljiva, o čemer več v Skrajna desnica v Sloveniji: nacionalna varnost v času Žana Mahniča in Ko gotofi licitirajo gotofe: rešitelji Slovenije kot ugrabitelji vstajništva.

Iskali so predsednika

Nekateri protestniki, bilo jih je nekaj tisoč, so se kasneje s Prešernovega trga napotili proti Erjavčevi in se ustavili pred predsedniško palačo, kjer jih Pahor, ki rad reklamira dan odprtih vrat in sprejema tudi štajersko vardo, pač ni prijazno pozdravil, čeprav so ga iskali. Na svoj način dobesedno, saj so na plakatih izpisali geslo »Išče se predsednik«. Morda bi ga morali poiskati na Trstenjakovi. Kakšna ironija, medtem ko vedno strahotno hrepeni po stiku z ljudstvom in se nanj obrača na vsakem koraku, ga tokrat ljudstvo ni našlo.

Pri kolesarskih protestih se torej vedno močneje krepi zavedanje o soodgovornosti Pahorja za trenutno politično situacijo v državi. Intenzivira pa se tudi to, čemur pravim demokratična distanca, po analogiji na socialno distanciranje, saj postaja ograja vedno bolj metafora dejanske antidemokratične narave te oblasti, ki je od ljudstva oddaljila celo hram demokracije. In glej ga zlomka, Pahor je včeraj v svojem govoru na veliko poudarjal pomen demokracije, ki po njegovem ni ogrožena. Seveda ne, če te obdajajo ograja, balistični kovček in 500 policistov.

Proslava je bila neverjetni festival ponižujočega domoljubnega kiča po scenariju Igorja Pirkoviča. In po ogledu bi nas resno moralo zaskrbeti, ali se počasi približujemo polju nove normiranosti družbenega življenja, nove spodobnosti, neizrojenega kulturnega življenja in izraza, pravih in nepravih oblik umetnosti ter pravih in nepravih avtorjev. Ti so bili, kot je neprepričljivo pojasnil Pirkovič za POP TV, pač izbrani zato, ker je nekoga potrebno izbrati, a dejansko kajpak pretežno le vsi taki, ki so že v preteklosti izkazovali naklonjenost vladajoči SDS.

Novi umetniški standardi so se vzpostavljali včeraj zvečer, oblastniki so nam s svojimi pribočniki in RTV Slovenija ponudili estetiko novega domoljubnega časa, ki ne bo le po novem normalna, ampak tudi zapovedana in edina spodobna, kot pravijo njeni častilci. Kdor si je ogledal TV prenos, je lahko videl, da ji je na koncu najbolj vneto v prvi vrsti ploskal prav predsednik republike.