Politika, ki bi uničila RTV s pozivi proti plačilu prispevka

Bilo je 20. marca letos, teden dni po nastopu Janševe nove koalicije in sredi prvih ukrepov proti zaustavitvi širjenja virusa, ko sem generalnega direktorja RTV Slovenija povprašal, zakaj v njihovih programih nastopa predvsem vladajoča politika in zelo malo stroka ali opozicija (Naj ne postane medijski kanal vladajočih: javno pismo generalnemu direktorju RTV Slovenija). Ob tem sem objavil nekaj statistike v podporo takšni ugotovitvi.

V svojem pismu sem spomnil, da je nova oblast tista, ki prezira javno radiotelevizijo tudi s tem, da poziva k neplačevanju RTV prispevka – seveda le v času, ko te hiše sama ne obvladuje. In res, ravno to se je v preteklih letih dogajalo: predsednik Janez Janša je po socialnih medijih širil vest med državljani, da sam zavrača plačilo prispevka, podobno je to storil sedanji notranji minister Aleš Hojs, groteskno tudi sedanja programska svetnica Alenka Gotar (Hojsova naročnina in RTV mazohizem, Kako RTV reklamira tiste, ki hujskajo proti plačevanju prispevka). Med drugim sem spomnil:

»Če bodo v naslednjih treh letih Hojsa gostili v programih RTV Slovenija, se bo treba vprašati po pameti. Erteve urednikov in vodstva. Saj celo sam pravi, da ne želi gledati programa, ki ga producirajo in predvajajo.

Lahko bi govorili o majhnem paradoksu torej, morda o novem pravilu: če ne plačuješ televizije, ker ti ni všeč program, res ni potrebe, da bi v njem nastopal. Če odkrito ščuvaš proti plačilu naročnine, res ni potrebe, da bi te morali gledati tisti, ki jo plačujejo. Izziv za RTV hišo. Mi naj gledamo njega, on pa programa ne bo ne plačal ne gledal?«

Vmes so omenjeni seveda z veseljem nastopali v njihovih programih, na moje poizvedbe pri vodstvu nekaj let nazaj pa ni bilo odziva (Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija). Žal se na tovrstna ravnanja RTV Slovenija ni zganila vse do danes in se tudi danes ne – z apelom politikom, trenutno vladajočim, naj nehajo širiti sovraštvo in pritiske, s katerimi bi se finančno uničilo zavod.

Zgodba se letos ponavlja. Prav na dan, ko sem marca pisal generalnemu direktorju, je TV Slovenija objavila dva kritična prispevka in nato je sledil niz zmerjaških odzivov na tviter računu predsednika vlade, ki so jih kasneje obsodili doma in v tujini ( Pritiski na TV Slovenija: ko urednica izbriše svoje ime iz odjavne špice). Začetne idile, ki je trajala točno en teden, je bilo konec, vmes sta se odvila še poskus instalacije novih članov nadzornega sveta RTV in imenovanje novih članov programskega sveta, zato zdaj živimo v pričakovanju političnega prevzema javne radiotelevizije po zgledu iz leta 2005.

Nekateri politični akterji desnice so se danes (14. maj 2020) spet ogreli za peticije in z njimi pozivajo k finančni pokoritvi hiše, predsednik vlade pa jih, sploh po odmevnih razkritjih v Tarči (Tarča, žvižgači in moč novinarstva, Preštevajo menda nedovoljene dokaze v Tarči: le zakaj?) in svojem spisu o vojni z mediji (Nove stare vojne z mediji: žabja perspektiva) z veseljem podpira.

Najbrž je to edinstven primer v Evropi in svetu.

Iz dosedanjih ravnanj se torej v RTV hiši niso veliko naučili: če bodo zbrali pogum, bodo po vseh teh letih vendarle morala jasno povedati, da tovrstnih neposrednih pritiskov politike ne nameravajo več prenašati. Če bodo še bolj pogumni, bodo preprosto prenehali z vabili v njihove programe tistim, ki jim želijo škodovati na tak način.