Je državni sekretar v kabinetu predsednika vlade ravnal koruptivno in nepotistično, saj je zraven sebe zaposlil svojo partnerko? Nikakor, v kabinetu si zaupajo! V Večeru lahko preberemo pojasnilo:
Zakaj so torej Palčnikovo sedaj prezaposlili v kabinet predsednika vlade (KPV)? Kako pojasnjujejo dejstvo, da sta se z Mahničem hkrati zaposlila na zaupanje v KPV? “Gospa Katja Palčnik je zaposlena na delovnem mestu tajnice funkcionarja. Trenutno opravlja tajniška dela za vodjo kabineta predsednika vlade in tako opravlja vse tiste delovne naloge, ki so predvidene za omenjeno delovno mesto. Kot vam je znano, je gospa Katja Palčnik za čas trajanja aktualnega mandata že opravljala delo referentke v poslanski skupini SDS. Pri svojem delu se je izkazala kot vestna in odgovorna ter zaupanja vredna oseba. Ob tem dodajamo še dodatno pojasnilo, da so v kabinetu ministrov in predsednika vlade posamezniki in posameznice zaposleni na zaupanje za čas trajanja mandata ter da je gospa Palčnik uvrščena v 27. plačilni razred,” odgovarjajo v Janševem kabinetu.
Pustimo ob strani formalnopravni vidik, boj proti korupciji. Če nas pritegne zgolj logika opravičevanja, je ta ljubka v svoji nesmiselnosti. Nekako v stilu proslule Žižkove sposojene domislice: »V naši vasi ni ljudožercev. Prejšnji teden smo pojedli zadnjega.«
Pri pojasnilu, da je partnerka vendar zaupanja vredna oseba, na katero se lahko zaneseš, vestna in odgovorna, lahko pride do izraza ista nepotistična logika: če jo univerzaliziramo, končamo v ideološkem paradoksu sklicevanja na zaupanje pri zaposlitvi:
»V našem kabinetu ni zaupanja nevrednih oseb. Prejšnji teden smo zaposlili zadnjo partnerko.«
Lahko pa zaposlitveno razlago kabineta tudi posplošimo »ad absurdum« in jo naredimo za občo maksimo:
»V našem kabinetu zaposlujemo le partnerje in partnerke. Če ne bi, sodelavkam in sodelavcem ne bi mogli zaupati.«
Na dolga partnerstva, torej!