Padanje glav: poslanka in grožnja, ki je ni bilo

Zgodba okoli zapleta z grožnjami, na katere je opozorila poslanka LMŠ in z njimi obremenila Janeza Janšo, me je pritegnila iz dveh razlogov. Prvi je strokoven: kakšen status ima, v smislu jezikovne in vsebinske analize, tisti del nastopa, ki ga je zaznala kot grožnjo, pa je zdaj nenadoma ta manj videti takšna? Drugi je medijski: kako bodo o razpletu, ko je bila poslanka demantirana, poročali mediji?

Padale bodo glave

Naj spomnim: sprva je Jerca Korče, udeležena na zaprti seji komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb, javno razkrila, da je na njej Janša, ob vroči razpravi o nadzoru Sove zaradi v zadevi lepe agentke, grozil. Ni povedala zelo jasno, komu in kako, pa vendar. Izjava je bila, v kombinaciji z nekaj opisnimi neavtoriziranimi dodatki, recimo na straneh Reporterja, objavljena na njenem tviter računu:

»Grožnje o padanju glav bi morale biti uvrščene na temno stran zgodovine. Pa vendar jih je slišati tudi v letu 2019. Ko je želja po oblasti tako močna, da odpove razum in popustijo zavore.«

Mediji so informacijo o Janševih grožnjah z zanimanjem in velikim veseljem povzeli. Poslanka v svojem opisu namiguje na nekakšno Janševo revanšo, osebno grožnjo – bodisi njej bodisi predsedniku Marjanu Šarcu. Na zahtevo Janše, ki je Korčetovo takoj obtožil laganja, je bil ta del magnetograma zdaj razkrit.

Iz omenjenega zapisa je mogoče razbrati, da je prvak SDS v svojem nastopu vztrajal pri nadzoru Sove, k temu pa dodal, da bo predsednik Šarec za to plačal kazen, če se bo temu odpovedal. Problematični stavek, ki je najbližje omenjenemu padanje glav, se je glasil:

»Če predsednik vlade tega ne vidi, bo na koncu plačal s svojo glavo, kot sedaj kaže.«

Svarilo, ne grožnja

Takoj vidimo, da ima stavek status svarila, nikakor ne tistega, kar se očita. Kako zelo dobrohotnega, pustimo ob strani. Da bi nekaj štelo za grožnjo, bi vsaj v primeru kazenskopravne razlage moral nekdo biti deležen ustrahovanja in vznemirjenja, ko mu je resno zagroženo, da bo napadeno njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničeno njegovo premoženje velike vrednosti, če parafraziram del 135. člena Kazenskega zakonika.

Seveda grožnja ni samo te vrste in ni nujno kaznivo dejanje. Njene definicije lahko bistveno razširimo in ob vsem upoštevamo še kontekste neposrednega naslavljanja, same pojavnosti oseb, ki dajejo vtis, da so sposobne uporabiti nasilno dejanje, najbrž se grožnje kot oblika psihičnega nasilja velikokrat približajo žalitvam, zmerjanju, poniževanju, ustrahovanju.

Vendar nič od tega Janša ni storil. Še huje, grožnja sploh ni bila grožnja, tudi ne v kakšni bolj prikriti in subtilni obliki, temveč je celo svarilo ali opozorilo, v smislu: če predsednik vlade ne bo dopustil nadzora Sove, mu bo to škodovalo. Kajti predsednik Šarec se bo, tako rekoč, s takšnim postopanjem ustrelil v koleno, če uporabimo še eno metaforo. »Padanje glav« sploh ni omenjeno, omenjeno je »plačilo z glavo«.

In zdaj se vprašajmo: le kdo bi bil res sposoben stavek »Marjan Šarec se bo ustrelil v koleno« razumeti kot grožnjo, sploh tedaj, ko kontekst jasno kaže, da je trditev postavljena hipotetično in s čisto drugačno, grožnji nasprotno opozorilno intenco?

Poslankino laganje?

Janša in njegovi pristaši so tudi takoj po razkritju magnetograma pohiteli z oceno, da je poslanka nesramno lagala. Ne vemo, če je lagala – ker njeno dejanje ne ustreza nujno definiciji laži. Možno bi bilo, da je Šarčeva sodelavka enostavno preslišala vse kontekste, imela »velike oči«  in videla kačo v nedolžnem volnenem klobčiču. Da, skratka, zgodbe o grožnji ni širila zavestno in načrtovano.

Obstaja celo veliko možnosti za to, saj je iz njenega tviter računa mogoče razbrati, da se čuti s strani stranke SDS nenehno ogroženo, recimo zaradi omemb svoje mame (»Prenehajte z lažmi o vlogi moje mame«) in da reagira za domače politične običaje nenavadno čustveno. Toda obenem absolutno ne drži njena trditev, da je Janševa omemba plačila cene s svojo glavo kakšna grožnja. Ker ni.

Molk vpletenih

Po razkritju magnetograma so se v LMŠ vsi zavili v molk. Še pred razkritjem je Šarec komentiral, da je Korčetova »mlada poslanka in nova v politiki« – iz česar smo takoj začutili njegov defetizem in obrambo pozicije, ki je izgubljena. Še več, opisal jo je kot ranljivo osebo (»jo kakšna stvar tudi vznemiri, če nekateri, ki so 30 let v slovenski politiki, govorijo določene zadeve«) in posredno neizkušeno. In res, v tej zgodbi je svoji stranki in svojemu predsedniku nehote povzročila politično škodo.

V poslanski skupini LMŠ so pričakovano pohiteli s pozivi, da se o tem preneha govoriti, kajti pričakujejo, »da se je z objavo dela magnetograma z zaprte seje zadeva zaključila ter se bo komisija lahko posvetila nalogam, zaradi katerih je ustanovljena«. Ni tako preprosto: obtožbe z grožnjami so bile vendarle hude. K temu so seveda takoj predlagali red herring: tovrstna ravnanja, namreč razkrivanje magnetogramov, škodijo nacionalni varnosti, so dejali. Že res, najbrž, ampak šlo je za razkritje nekaj stavkov v situaciji, ko se je prvak SDS upravičeno moral braniti.

Preveč dobesedno

Množični mediji so v pričakovani spontanosti hitro pozabili in preskočili zgodbo. Jo postavili ad acta. Nekateri novinarji so mimogrede omenjali, da je Korčetova pretiravala. Nikakor, povsem je zgrešila. Spet drugi, da je »preveč dobesedno razumela«. Tudi ne drži. Padanje glav ni omenjeno, zato je celo razlaga v smeri metaforične rabe brezpredmetna.

Ali jih pri tem vodi provladni refleks ali kaj drugega, se sprašujemo vedno znova. Že res, da zaplet ni usoden v nobenem smislu, je pa indikativen za preverjanje, kdaj in kako lajajo ali ne lajajo naši psi čuvaji. Kajti tako kot je politični laži potrebno zelo jasno reči, da je laž in jo obsoditi, je napačni obtožbi potrebno jasno reči, da je napačna, in jo postaviti na svoje mesto.