::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Tipologija likov na Facebooku: psihološka ekonomija všečkanja in načelo vzajemnosti

Pri gigantu Facebook se resno poigravajo z mislijo, da bi začeli skrivati števec všečkov v novicah, s čimer bi menda radi uporabnike zaščitili pred zavistjo, občutkom manjvrednosti in neracionalno željo, da bi se primerjali z drugimi. Možnost že preverjajo v nekaterih državah znotraj platforme Instagram. Najbrž je to dober trenutek za razmislek, čemu ta uporabniška možnost sploh služi.

Vsak uporabnik se najbrž sprašuje, kakšen krog prijateljev ga všečka in s kakšno motivacijo to počne, pa tudi, komu sam namenja tovrstno naklonjenost in kakšnim merilom pri tem sledi. Ga vodi osebna privrženost osebi, strinjanje z njegovo objavo ali njegovo dejavnostjo, morda zgolj rutinirano sledi drugim?

facebook-unlike-600

Če kdo verjame, da ne prejema dovolj všečkov, bi lahko preventivno, da povsem izloči možne dobre razloge za slab odziv, najprej razmislil o naslednjem: morda druge osebe nimajo dovolj časa, sploh ne za njegove traparije. Morda si zasluži ignoranco. Lahko je nekaj narobe z njegovim prezirom, ne s prezirom drugih. Morda je nekaj narobe tudi z njegovo pozornostjo tistim, ki si tega ne zaslužijo. In morda je, čisto na koncu, res nekaj narobe že z všečkanjem samim.

Ni merilo za vrednotenje

Tudi ko bo to storil, pa bo ob popolni objektivnosti do samega sebe večkrat ugotavljal, da težko razume preference drugih. Všeček, komentar in delitev so tri osnovne oblike reakcije, ki jih lahko na Facebooku pričakujete. S prvo nekdo podpira vašo objavo ali vašo trditev – čeprav je Facebook kasneje uvedel različne vrste, bom o njih govoril načeloma kot eni »zvrsti«. Komentar lahko izraža soglašanje ali nestrinjanje z vami. Delitev pa je običajno dejanje naklonjenosti objavi in jo vodi prepričanje, da bi jo moralo videti večje število ljudi.

Družbena omrežja, sploh Facebook, temeljijo ali celo stojijo in padejo na vzpostavljanju interakcije s prijatelji, sledilci, podeljevanju všečkov in pozornosti. Seveda njihovo število ne more predstavljati merila za vrednotenje in težo objave: znane osebnosti s sveta glasbe, politike ali medijev bodo vedno dosegale na tisoče izrazov privržencev, a zaradi tega ne bo veljalo, da so njihove objave vsebinsko pomembnejše. Na drugi strani bodo tudi najbolj resna opozorila o dramatičnih spremembah v svetu ali poglobljene analize deležne minorne pozornosti.

Postati dobra oseba

Motivi uporabnikov Facebooka, ki stojijo za objavami, so lahko izjemno raznoliki. In tudi všečkamo marsikaj, ne zgolj objave drugih posameznih uporabnikov: to so lahko novice, vesti, reklame, promocije podjetij. Če odmislimo nekatere infantilne kontekste, že dejanje amo v nas velikokrat sproža lažen občutek neke vrste angažmaja, vpletenosti v dogajanje in lastne pomembnosti.

Z všečkom pritrjujemo, da nam ni vseeno in da smo drugim naklonjeni, lahko kajpak tudi obratno. Naše življenje v skupnosti postane bolj smiselno, nenadoma smo interpelirani v inteligentna, čuteča, socialna in družbeno angažirana bitja. Postanemo dobra oseba, čeprav to nismo, delujemo empatično, četudi je naše pravo življenje drugačno, imamo svoje kroge prijateljev, čeprav smo v resnici osamljeni.

Ko všečkamo objavo drugega, včasih pa v stiski celo svojo, se enostavno počutimo bolje: vsaj za nekoga, namreč prejemnika všečka in vse, ki bodo to opazili, smo spoštovanja vreden posameznik. Všečki so v tem smislu terapevtski ali vsaj kvazi-terapevtski. Skozi njih se lahko čutimo ljubljene, priznane, razumljene, družbeno pomembne, cenjene.

In tako kot lahko želja po pozornosti postane patološka, se tudi na Facebooku (in Instagramu) odvija krvav boj; nekateri raziskovalci naštevajo cele sezname najmočnejših faktorjev, ki bodo sprožili naklonjenost, ki bodo pripeljali do različnih ciljev, v običajnem primeru najbrž to osebnega zadovoljstva uporabnika.

Oglaševalci nam ponujajo obsežne strategije, kako to doseči. Naj zgolj v bežno ilustracijo navedem eno od taksonomij, ki razkrije generične šablone svetovalcev iz omenjene branže: 1. Fizična privlačnost: če je nekdo navzven atraktiven ali vaj na tak način predstavljen, lahko upa na veliko podpore, sploh v kombinaciji z nekaterimi drugimi značajskimi potezami, kot so duhovitost, odkritost in zanesljivost. 2. Podobnost: radi imamo ljudi, ki so nam podobni glede na interese, prepričanja, značaj in socialna ozadja. 3. Komplimenti: radi prejemamo pohvale in radi imamo tiste, ki nam jih namenjajo. 4. Kontakt in sodelovanje: razvili smo občutek skupnosti, radi sledimo drugim in všečkamo tiste, s katerimi se trudimo doseči enake cilje. No, strahovito med temi cilji zmaguje promocija narcisizma.

Nagrajeno samorazkrivanje

Psihologija uporabnikov Facebooka je dobro raziskana in široko analizirana. Študije kažejo na visoke korelacije med osebnostnimi lastnostnimi in uporabo spletnih omrežjih za potrebe samoprezentacije; številni posamezniki z izraženo narcisistično nagnjenostjo pričakovano pogosteje objavljajo sebke. Podobno velja, da so posamezniki z višjo stopnjo samoobjektifikacije (usmeritve s svojo javno zunanjo podobo) bolj naklonjeni uporabi socialnih omrežij.

Nekatere druge raziskave opozarjajo na korelacijo med všečkanjem in samorazkrivanjem, torej razkrivanjem svojih osebnih podatkov. Tudi tukaj so podatki predvidljivi: uporabnikom so bolj všeč in jih zato tudi nagradijo tiste osebe, ki o sebi povedo več in jih zato, ker se razgalijo, hitreje sprejemajo. Všečkanje pa postane končno tudi iskanje zatočišča za tiste, ki na Facebooku najdejo zase socialno in psihološko podporo v primerih nevroticizma, čustvene nestabilnosti in takrat, ki imajo v realnem življenju težave v medosebnih odnosih. Ker jim komunikacija povzroča stres, se raje zatečejo v psihološko varnejše naročje spletnega okolja.

Vzajemnost všečkanja

Eden zanimivejših vidikov všečkanja, a manj raziskanih, je psihološka anticipacija njegove vzajemnosti. Seveda lahko uporabnik pričakuje manj všečkov od oseb, ki niso vaši prijatelji; za njihovo redčenje poskrbi sam, če ima vklopljene ustrezne funkcije, zato bom govoril predvsem o situacijah, ko imate z osebo že sklenjeno prijateljstvo. Jan Plestenjak, Borut Pahor, Rosvita Pesek in Marjan Šarec vaših objav največkrat ne bodo všečkali, vendar vas to ne bo odvrnilo, da jim na ta način ne ploskate vsakič znova, tudi ob najbolj vsebinsko prazni in butasti objavi.

Toda kako se obnašamo do tistih, ki nas všečkajo pogosto in onih drugih, ki so sicer naši prijatelji, a nas puščajo na cedilu? Raziskave kažejo, da imamo načeloma do drugih še kako velika pričakovanja po tovrstni nagradi za našo objavo. In tako kot sledimo svojim presojam, komu bomo podelili všeček, ugibamo tudi, kaj bo pritegnilo druge, da ga bomo deležni. Presenetljivo bo marsikdo ugotovil, da število Facebook prijateljstev še zdaleč ni prav nobeno jamstvo za večjo naklonjenost in branost.

Načelo vzajemnosti všečkanja pravi, da pri njihovem »dodeljevanju« drugim spontano upoštevamo načelo vzajemnosti: v razmislek, komu bomo podelili svojega, bomo vključili poprejšnjo presojo, s strani koga in zakaj smo jih deležni. Med drugim pravilo zato velikokrat vključuje tudi dvom, zakaj všečkati nekoga, ki tega nikoli ne vrača in vsaj, v kolikšni meri to početi. Ali pa morda, ker je to skrito v naši presoji, ki je lahko popolnoma napačna in pristranska, nam naklonjenosti ne vrača v zadostni meri.

Seveda je naše pričakovanje lahko nekaj, kar je povsem neodvisno od tega, ali si pozornost tudi res zaslužimo in s tem nerealno. Takšna »psihološka ekonomija« všečkanja skriva številne odtenke naših zasebnih prepričanj in predvsem včasih postane dobesedno ekonomija, prejemanje in dajanje: če ti všečkaš mene, moram sam tudi tebe.

Učinek čokolade

Psihološka ekonomija všečkanja je sicer odvisna od številnih drugih faktorjev. Od tega, koliko prijateljev imate in nastavitev profila, od števila vaših objav in navzočnosti prijateljev na Facebooku. Deloma od delujočih algoritmov, ki jih niti ne slutimo. Jasno, da najprej od vsebine in oblike samih objav.

»Všečki imajo na možgane najstnikov podoben učinek kot čokolada«, se glasi naslov enega izmed člankov. Ni dvoma, da njihovo število veča našo samopodobo – če jih ne prejmete dovolj, lahko računate na njeno nižanje. Spet nekatere druge analize kažejo, da je ljudem bistveno pomembneje, kdo jih všečka in manj, koliko všečkov bodo prejeli.

Čeprav je povedano zelo odvisno od pogostosti uporabe socialnega omrežja, števila prijateljev in sploh motivov, zaradi katerih smo na Facebooku, vzajemnost všečkanja dokazuje njegovo temeljno dimenzijo pomembne socializacijske valute, s katero nadomeščamo človeške odnose. Težava nastopi le, ko naše število prijateljev zelo naraste in jim je zelo težko, najbrž nemogoče, posvečati ustrezno pozornost.

Vzajemnost všečkanja nas kot imperativ usmerja in deluje kot nekakšna zahteva in nuja v smislu ekonomičnega principa »Do ut des«, »Dam, da daš«. Na podoben način kot nas usmerjajo drugi psihološki ali nepsihološki algoritmi, kakršen je učinek sob z odmevom (echo chambers), skozi katerega postajamo vedno bolj izoliranimi v zaprtem svetu tistih z enakimi prepričanji, ki jih delimo s svojimi prijatelji, ali recimo spletni mehurčki (filter bubbles), ki narekujejo nize nam zanimivih pojavljajočih se »personaliziranih« vsebin, na Facebooku recimo tudi v obliki novičarskega streaminga.

Padanje standardov

Čeprav tega marsikdo ne bo priznal, odsotnost všečkov individualnim uporabnikom pogosto povzroča frustracije. Nič čudnega, če se Facebook skupnost zato še bolj loteva iskanja formul, da bi jih dosegla. Odziv uporabnic in uporabnikov je predvidljiv, namreč poplava objav še več sebkov, fotografij, izletniških utrinkov, lahkotnih vsebin in traparij vseh vrst, zmerljivk, žaljivk, sovraštva in cinizma, dodatna želja po iskanju pozornosti pa vodi do splošnega nižanja vseh možnih standardov resne objave.

Svoje naredijo trendi padanja bralnih navad, ko grafične in vizualne vsebine povsem nadomeščajo in izrinjajo besedilne. Stupidizacija objav kot pojav je neizbežna in sledi družbenim spremembam, objave morajo biti instantne, kratke, emocionalno obarvane in šokantne, vse angažirane, problemske, kritične in poglobljene zapise pa ob poplavi sebkov in avtoportretov izpodrivajo plehke enovrstične misli, video smešnice in razvedrilni formati.

Čisto mimogrede: zabavno je spremljati, kako hitro so se na takšen sebkarski milje pripravljeni povsem aklimatizirati tisti iz izobraženega, akademskega in intelektualnega življenja, običajno s plehkim argumentom, da je Facebook pač prostor sproščenosti, druženja in socialnega mreženja, zato naj takšen tudi ostane…

Moja izkušnja

Moj relativno pozen prihod na Facebook sega v leto 2012 in je bil skoraj eksperimentalen, kajti do tistega trenutka sem takšno možnost z prezirom zavračal: predvsem preveriti, kaj se zgodi z družbeno in predvsem medijsko kritiko, s katero se ukvarjam na svojem blogu. Pred začetkom uporabe Facebooka sem kar dobro izkusil in vedel, da ne živimo v prostoru, kjer bi mediji, novinarji in uredniki imeli posebno voljo prebirati medijske analize in komentarje svojega dela, o čemer več v zapisu Medijska kritika. Zanimalo me je, na kakšen način se lahko zgodba ponovi.

In res, tako kot so moje objave na blogu skoraj vedno deležne prezira in blokade (konkretnejša izkušnja je pribeležena v Javna recepcija te strani), se ni bilo bati, da bi novinarji želeli opaziti (ali celo všečkati) tiste na Facebooku – v veliki večini nismo prišli niti do prijateljstev. Presenečenj ni bilo, je pa po svoje to dejstvo zabavno v svoji indikativnosti.

Po drugi strani se je pokazalo, da situacija ni čisto porazna: če me že ignorirajo tiste kategorije in skupine, ki jim je kritika namenjena, se vedno najde manjšina, ki ceni dejavnosti v smeri medijskega državljanstva in prepoznava vrednost tovrstnega početja, kakorkoli že drži, da želja in sposobnost prebiranja besedil na socialnih omrežjih pač izumirata vsaj tako hitro kot živalske vrste zaradi podnebnih sprememb.

Moje največje spoznanje, kako razmišlja Facebook skupnost, pa nesporno izvira iz same narave kritičnosti: ne le, da moji zapisi zaradi vsebinske naravnanosti in morda tudi sloga niso privlačni za branje, večina uporabnikov preprosto ne mara kritičnosti kot kritičnosti. Vsaj meni se zdi, da bi nas to moralo skrbeti.

Kategorizacija značajskih tipov

In kdo so ljudje, ki jih boste srečali na Facebooku? Altruist, dolžnostnež, grafik, humorist, ignorant, istomišljenik, linkar, minimalni narcis, oponent, osebnež, pravičnik, sebkar, solidarnostnik, tekstualec, totalni narcis, zasedar in zmerni narcis so le nekatere kategorije individualnih uporabnikov Facebooka, ki sem jih izluščil na podlagi uporabniških navad. Navajam jih spodaj.

Kategorizacija značajskih tipov je seveda v določeni meri in največkrat nujno karikirana, razvrščanje na podlagi pričakovanega všečkanja sledi izhodišču, da res lahko fiksiramo dominantne vzorce njihovih ravnanj in jih opredelimo z eno lastnostjo. Razlikovanje med tipi zato upošteva različne kriterije, npr. vsebino in obliko objave, psihologijo všečkanja na podlagi logike vzajemnosti, preference glede na socialni status, pripadnost in podobno.

Popolno in »čisto« razlikovanje med tipi najbrž ni možno, marsikomu bi lahko pripisali več tipov. Razen tega bi ob naštetih spodaj morda našli še druge: nekateri uporabniki se specializirajo zgolj za rojstnodnevne želje, zato se z všečki pojavljajo le takrat, ko je komu potrebno zaželeti zdravja, sreče in vsega najboljšega, spet drugi so pretežno obsedeni le z igricami, tretji s preverjanjem osebnih podatkov in socialno omrežje uporabljajo za obsesivno zbiranje informacij, kdo živi s kom, s kom se druži, kako razmišlja in kdo so njegovi virtualni prijatelji. V tem smislu seznam še zdaleč ni dokončen.

 

ZNAČAJSKI TIPI NA FACEBOOKU OD A DO Ž

Altruist

Altruist všečka vse vaše objave, ne pričakuje pa prav nobenega všečka v zameno. Ne smemo ga zamenjati s pasivnim uporabnikom Facebooka, ki sam ne objavlja ničesar, pač pa redno spremlja in prebira svoje prijatelje. No, ta skoraj izumrla vrsta omenjeno počne včasih iz bolj ali manj utemeljenega spoštovanja do vas, včasih (in obenem) deloma iz nespoštovanja do sebe.

Dolžnostnež

Dolžnostnež je največkrat osebni znanec, prijatelj, sodelavec, sorodnik, ki všečka, ker to dejanje čuti kot nekakšno dolžnost in iz občutka pripadnosti, ne da bi se posebej spraševal o smiselnosti ali vsebini objav. Objavite lahko največjo neumnost in najbolj trapast sebek, takoj se bo prikazal in vam namenil naklonjenost.

Grafik

Grafik je uporabnik, ki objavlja le vizualni in »grafični« material: vse, kar je mogoče gledati in v svojem vizualnem obetu ne diši po naporu branja. Všečke pričakuje za svoje fotografije, video posnetke, filmske izseke in različne grafike, možnosti so neizmerne. Prevladujejo čudovite sličice sončnega zahoda, pokrajin, rožic, vrtov, pogrinjkov, gorskih vršacev in domačih ljubljenčkov. Grafik zato običajno sledi enostavnemu načelu, ki se glasi: poskrbite za svoje zdravje, Facebook mora (p)ostati prostor sproščanja in ultimativnega nemišljenja, nikakor ne mentalnega naprezanja.

Humorist

Poseben tip uporabnika Facebooka, ki daje prednost smešnim, zabavnim in razvedrilnim vsebinam, zato nenehno objavlja video smešnice, šale, karikature in vse vrste zanimivosti, ki so sproščujočega značaja. Socialni prostor razume prevladujoče kot mesto zabave in relaksacije, tudi všečka predvsem tovrstne objave.

Ignorant

Ignorant je nasprotje dolžnostneža. Prepoznate ga po tem, česar ne stori in ne po tem, kaj stori. Ko neposredno ali posredno naslavljate njegov spekter zanimanj in področja, ki si jih morda z njim celo strokovno delite, včasih celo njegovo delo, se ne bo odzval z všečkom ali komentarjem. Pišete o hortikulturi, a nič ne pomaga, strokovnjaki za hortikulturo vas vztrajno ignorirajo. Morda ste se jim zamerili zaradi svoje kritičnosti, lahko ste jim zoprni osebno, lahko jih vodi osebna, poklicna, interesna, politična ali kakšna druga zamera.

Istomišljenik

Istomišljenik je uporabnik, ki ga pogosto osebno poznate in deli z vami podobna politična, znanstvena, ideološka ali idejna prepričanja in poglede. Všečkal vas bo, ker misli podobno kot vi in vas želi podpreti. Največkrat je to vaš stanovski kolega, član istega društva, stranke ali iniciative. Če vas ne pozna osebno, se v vaših objavah prepozna in jih želi podpreti.

Linkar

Linkar prevladujoče ne objavlja ničesar osebnega, svoje poslanstvo vidi predvsem v delitvah drugih objav: tukaj so videi, youtube posnetki, povezave na članke, ki jim ne sledi noben dodatni komentar, tudi sveže in aktualne novice. Svoj vložek na Facebook vidi predvsem v opozarjanju na informacije in dogodke, ki se mu zdijo bistvene. Običajno ne pričakuje veliko všečkov in zelo malo jih tudi daje.

Minimalni narcis

Minimalizem minimalnega narcisa lahko kvantitativno izmerimo: všečkal bo vaše objave, vendar v približnem razmerju 5:1 ali manj. Se pravi, da pričakuje 5 všečkov zase in potem se bo »oddolžil« z enim svojim. Glej še: totalni narcis in zmerni narcis.

Nepravi prijatelj

Nepravi prijatelj je oseba, ki jo osebno poznate in je tudi vaš Facebook prijatelj, vendar vas v resnici ne mara. Ker želi to dejstvo zaradi socialnih okoliščin in različnih motivov prikriti, vas bo zelo naključno in čisto občasno všečkal – ampak samo zato, da ne bi česa posumili.

Oponent

Če vas oseba nikoli ne všečka, se pa pridno oglaša v komentarjih na vašem ali drugem profilu in vam nasprotuje, potem je oponent. Bolj kot je aktivna v tej smeri, bolj lahko utemeljeno domnevate, da ste ji zoprni in da vam želi sporočiti prav to. Všeček je res zadnja stvar, ki vam jo bo privoščila: da ga vam ne podeli, želi biti svarilno sporočilo za vas. Ker pa je prepričana, da je to premalo, vas bo napadla v komentarjih.

Osebnež

Osebnežu je pomembno, da objavlja predvsem vse, kar je povezano z njegovim zasebnim življenjem: osebne fotografije, družinske portrete, svoje otroke, vnuke in prijatelje, obdelani vrt, nedeljske izlete in albume s počitnic. Po svoje uživa v razkrivanju zasebnosti, razkazovanju svojega družinskega fevda in tudi sam bo všečkal predvsem sorodne objave. Podoben je narcisu in sebkarju, vendar se od njiju razlikuje po tem, da ni neposredno usmerjen v iskanje pozornosti zase, ampak se promovira širše in posredno, skozi razgaljanje osebnih in družinskih stvari v življenju.

Pravičnik

Pravičnik izrazito pazi, da všečka izjave drugih v bolj ali manj natančnem razmerju všečkov, kolikor jih prejme. Če opazi, da ga nekdo všečka ob vsaki objavi, ga bo poskušal tudi sam – kar pričakuje od drugih, poskuša uveljaviti tudi pri sebi.

Sebkar

Sebkar je uporabnik, ki daleč najraje objavlja sebke na tisoč in en način: v kopalnici, na plaži, v službi ali šoli, pri zajtrku, v bolnici, na vrtu ali ulici, v naravi ali v postelji. Podobno najbolj od vsega občuduje sebke drugih in jih primerja s svojimi. Besedil skoraj ne prebira in jih tudi ne všečka, razen če se nanašajo na njegovo čudovito podobo. Od grafika se razlikuje le po tem, da daje prednost lastnim upodobitvam in hrepenenju po potrditvi svoje socialne mreže. Absolutno dominantna kategorija, ki pokrije daleč največji odstotek Facebookovih uporabnikov.

Solidarnostnik

Uporabnik, sicer redke sorte, ampak cenili boste njegovo zavzetost: solidarnostnik vas bo všečkal, ker bo opazil, da si to zaslužite, a so vas drugi spregledali. Ker se mu smilite, saj vas nihče posebej ne mara, vas bodo njegovi milostni všečki ogreli in dali smisel pri nadaljnjem objavljanju.

Tekstualec

Skoraj izumrla vrsta uporabnika: praviloma ali nikoli ne objavlja fotografij in sebkov, temveč izključno daljša ali krajša besedila v različnih žanrih: zato piše dnevne komentarje, kritike, pesmi, razmišljanja, eseje. Ob tem opaža, da je to vsako leto bolj mazohistična in nepriljubljena dejavnost, ob kateri res ne more pričakovati množice pritrjevalcev in prijaznih komentarjev, razen s strani prijateljev v zelo zoženi interesni skupini.

Totalni narcis

Nekdo, ki pričakuje, da boste všečkali vse njegove objave, sam pa bo v zameno egoistično ponudil morda en všeček na leto ali prav nobenega. Totalni narcis sploh ni tako redka vrsta, čeprav takega tipa uporabnika ne velja zamenjati z nekaterimi drugimi profili: npr. s slavnimi osebami ali tistimi, ki imajo za svojo pasivnost všečkanja na Facebooku dovolj dobre razloge. Glej še: minimalni narcis in zmerni narcis.

Zasedar

Zasedar je posebne vrste tič, ni čisti ignorant in tudi ne oponent. Ne ljubi se mu aktivno nasprotovati ali za to ni dovolj pogumen, popolna ignoranca pa se mu zdi preveč omejujoča. Če vam zoprne komentarje pod objavo nenehno všečka nekdo, ki vaših objav nikoli ne in ste že pozabili, da na Facebooku obstaja, potem imate opravka z njim. Sam ničesar ne zapiše, čaka vas iz zasede, skoči iz grmovja skozi usta drugih, da bi vam nasprotoval, ker sam raje ne želi oponirati. Ko opazite drastično obratno sorazmerje med številom odsotnih všečkov in številom všečkov tistim, ki vam v komentarjih oponirajo, pomislite nanj.

Zmerni narcis

Zmerni narcis všečka vaše objave, vendar v razmerju okoli 10 proti 1 ali več: če boste všečkali 10 njegovih, bo tudi on poskušal eno vašo. Običajno se bo odzval zelo selektivno in zgolj ob objavah, ki ga pritegnejo zaradi lastnih preferenc. Glej še: minimalni narcis in totalni narcis.

P.S. Zgornji priložnosti zapis ima še eno nalogo: želi biti tudi opravičilo vsem, ki me všečkajo, a zaradi časovnih omejitev v zameno niso bili deležni moje pozornosti. 🙂

Information

This entry was posted on 21/09/2019 by in mediji and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: