Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost

Mineva že nekaj dni, odkar je Marjan Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev, uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja. Čeprav je imel dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, tega ni storil in nič ne kaže na takšno gesto. Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja.

Medijska naracija in uokvirjanje zgodbe sta poučna. Novinarji tokrat niso dovolj složno niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara ali celo odpokliče, kar je doslej vselej tudi storil. Po tovrstni vehemenci je zaslovel ob vsakem še tako minornem političnem prekršku in zahteval kazen za vsakokratnega grešnika.

Zadrega, da bi se utegnila zamajati vladajoča koalicija ali pasti vlada, je očitno najprej nagnala strah v kosti medijem, ne politiki.

Omenil bom le dva dosedanja primera: sloviti poslančev sendvič, ki ga je stal službe in politične kariere, in potem nedavno vpletanje v izbiro novega direktorja Uradnega lista, ko je lobiranje njegovega generalnega sekretarja stranke javno naznanila nadzornica. Šarčeva reakcija, razrešitev obeh brez oklevanja in pomislekov, značilno opiše njegovo vsaj navidezno avtoritativnost, silovito ljubko ljudstvu in atraktivno najmanj toliko kot njegove ljudske metafore in še bolj sklicevanje na zdravo kmečko pamet.

Politični dramolet

Edino zahtevo po njenem odstopu (izjava Alternativne akademije) so mediji gladko in najbrž ne naključno vrgli v koš (RTV Slovenija, STA, Dnevnik, Primorske novice, ipd.). Razlogov za obrat je več in medijski moment ni nepomemben, čeprav bi morala ministrica, celo podpredsednica vlade, po vmešavanju v SODO odleteti s tega mesta takoj. Po tistem, ko je naslednji dan po razkritju Planet TV izpeljala nekaj političnega gledališča in v kombinaciji s pohlevnimi odgovornimi uredniki z dramatičnim protinapadom na »fante« ki obvladujejo energetiko, vsaj za trenutek vnesla element relativizacije v svoje sicer nedopustno dejanje političnega kadrovanja na lastno pest.

Četudi se je neposredno vmešala v menjavo direktorja, kar med razpisom izpeljala menjavo akta o ustanovitvi in ga ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno dejala, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv! Kako je že povedal dr. Bogomir Kovač? Pred sabo imamo Nušićevo komedijo »Gospa ministrica« o primeru slovenskega političnega povzpetništva. Zaenkrat ob asistenci predsednika Šarca in prijaznih medijev.

Kako ji je uspelo izpeljati trik? Ministrica je po tistem, ko so jo ujeli s prsti v marmeladi, šla v protinapad, ki je najboljša obramba, češ da bo »grizla in sekala lovke« (!) neimenovanih »fantov iz energetike«. Da bi ta manever odvračanja pozornosti od svojega vmešavanja v državna podjetja prikrila in obenem konkretizirala, je morala najaviti pregon in s prstom pokazati na nekoga. Tokrat na direktorja ELES-a. V studiu POP TV je potem dejala, da ga je že prijavila KPK (!), ne policiji.

Grize in seka lovke

No, novinar POP TV Anže Božič je minuli petek zvečer preveril in ugotovil: »Njene prijave do zaključka uradnih ur (na KPK) v petek zvečer še niso prejeli.« Temu se reče učinkovitost! Bratuškova je torej, če ni lagala, takoj po tiskovki tistega petka ob 14.30 uri odšla, se usedla za mizo ter spisala in podala prijavo. Zakaj šele zdaj, zakaj ne kdaj prej? Zgolj retorična vprašanja ob političnem dramoletu z naslovom »Grizem in sekam lovke«, ki si ga je spretno izmislila in odigrala glavno vlogo. V nekakšnem nadaljevanju v stilu šefa njenega ministrskega kabineta in tesnega strankarskega sodelavca Jerneja Pavliča, ki je pred časom zapisal slavno misel: mi zagotavljamo elektriko, da lahko ekologi tvitajo.

Ne le to, očitno osebno zagotavljajo tudi svoje kadre, najbrž pod sloganom prinašanja luči za vse, da lahko državljani (zaenkrat še) tvitajo o njenih nesposobnostih, novinarji pa igrajo tetris.

Metaforična inovativnost

Ni vse tako črno, kar se novinarjev tiče. Na petkovo tiskovko sta prišli dobro pripravljeni Suzana Perman (POP TV) in Barbara Pance (Planet TV). Prav slednjemu mediju zdaj na veliko očitajo, da je s pomočjo svojih interesnih lobijev (beri: fantov iz peskovnika, ki pečejo potičke) speljala celo vojno proti ministrici. Tudi ta informacija je vredna raziskave, vendar v ničemer ne izključuje obsodbe dejanja političnega vmešavanja v državna podjetja.

Na vprašanje na tiskovni konferenci, zakaj je nadzornika v družbi SODO zamenjala, je Bratuškova povedala: »Ker ni bil pripravljen slediti dobrim praksam korporativnega upravljanja in dati možnost čim večjemu številu kandidatov, da se prijavijo na razpis.« Na vsak očitek o vmešavanju politike v podjetja je odgovarjala z dobro premišljeno retoriko, s katero je imitirala Šarčevo metaforično inovativnost. Za tovrsten poudarek so se odločili že na spletni strani njenega ministrstva, ko so izbirali naslov in zapisali »Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik.« Vtis odločne in neupogljive heroinje, ki se žrtvuje za državljanske interese in kot levinja bori proti umazanim fantom, je očitno marsikoga prepričal.

»Zdaj sva malo napredovale«

A vendar je bila ministrica tisti dan zelo živčna. Novinarki Planet TV je zadovoljno ob spoznanju, da s svojim posegom ni kršila zakona, pokroviteljsko zabrusila: »Zdaj sva malo napredovale, nisva več pri kršenju zakona, ampak pri kršenju pravil. To je en korak naprej.«

Vprašanja, čemu sprememba akta o ustanovitvi sredi razpisa in čemu sredi postopkov pošiljanje zahtev po upoštevanju novih pravil iger, pa nastavitve novih nadzornikov, je zaustavljala s sklicevanjem na podporo vlade, čeprav gradiva k točki po čistem naključju na korespondenčni seji ni bilo: »Predsednik Šarec in vsi ministri so bili seznanjeni s postopkom. Če ne spremljajo, kaj se na vladah dogaja, je to njihov… (neizrečeno: problem).«

Na poizvedbo, zakaj ne na redni seji, je bila podobno osorna: ker so bile počitnice, in to dolge: »Šest tednov ni bilo redne seje« in »Kadar so počitnice, ni odborov vlad«. Ob tem je dodala še podatek o pozitivnem mnenju zakonodajnopravne službe. Aroganco je stopnjevala s pojasnilom o posegu v postopke: »Zato, ker sem se tako odločila in ker je moja pravica…« Ob tem se je ves čas ponavljajoče sklicevala na ustrezno regulirano »korporativno upravljanje« v primeru ljubljanskega UKC, ki menda tudi upravlja javno službo in ga v celoti nadzira politika. »A sem tam sprašujete?« je ponavljala svoje fingirano začudenje, zakaj mora biti tarča poizvedovanja.

Kronski argument: proti potičkam

V ozadju ministričine obrambe smo odzvanjajoče lahko slišali le eno utemeljitev: politika mora prevzeti odgovornost in ona je ta pokončna oseba, ki ne bo dovolila, da fantje iz energetike kradejo (»Če pa kdo misli, da lahko dela po svoje in da lahko še naprej mešetarijo in kradejo«). V jeziku šarčevskih metafor, spesnjenih do konca:

»Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik, v katerem bodo fantje tekmovali, kdo si bo vzel večjo potičko.«

Toda koliko je v resnici vredno sumljivo plehko sklicevanje na politično odgovornost, s katerim maha ministrica? Kdaj in kako politiki v takih primerih res prevzemajo krivdo nase? Ne poznam primera. Vselej se začne in konča pri kazanju s prstom na nadzornike. Politiki so doslej vedno kot prvi poskrbeli za lastno razbremenitev odgovornosti. Ministričin retorični trik je s tem postal kompletiran, vsaj dokler ne sprejmemo predpisov, da takšna odgovornost obstaja, po možnosti jamčena z lastnim premoženjem.

Izgubil je nedolžnost

Ni dvoma, da je nadzor nad državnimi podjetji potreben, lahko tudi verjamejo, da se tam nekateri res igrajo s potičkami. Vendar obstajajo drugi mehanizmi njihovega omejevanja. Marjan Šarec je sicer izjemno redkobesedno pritrdil ravnanju Bratuškove in mediji so mu ustregli. Fantje s sendviči in uradnimi listi v rokah očitno niso bili izziv, toda ob ministrici je končno izgubil svojo nedolžnost, če uporabimo njima tako ljube metafore.

Ker je nova dejanja že napovedala, lahko poslej čakamo na nove primere vmešavanj v razpise, nastavitve nadzornikov in nove akte o ustanovitvi v preostala podjetja, kjer bo politika menda grizla in sekala lovke ter preganjala fante v peskovniku, ne da bi jih poprej ovadila organom pregona. V praksi to pomeni, da je politizacija teh podjetij v državi čez noč postala normalna stvar, pa tudi odgovornost je zdaj že enakomerno porazdeljena med premierja in ministrico. Kako je že rad teoretsko štosiral mladi Žižek? Ne moreš pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

In ker so menda mnenja stroke glede »korporativnega upravljanja« deljena, kakor so te dni papagajsko ponavljali novinarji, ponujam rešitev za vse terminološke zagate: res bi bilo jezikovno ustrezneje, če ga končno, v segmentu državnih podjetjih, preimenujemo v »politično upravljanje«. In s tem enkrat za vselej končamo mukotrpno igro številnih sprenevedanj. Obenem pa tudi zlorabe metafor v politiki spet spravimo v običajne gabarite.