::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Avstrijci, ki v temi prosjačijo za elektriko: argument, ki bi še vola ubil

Predsednik Marjan Šarec je nedavno na lastno pest, brez posebnega soglasja v vladi, podprl izgradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (NEK).

Ob tem je brž poskočil del avstrijske politike, na primer Michael Schickhofer iz stranke SPÖ, namestnik štajerskega deželnega glavarja; v ostrem protestu mu je sledil tudi vodja koroških svobodnjakov Gernot Darmann in napovedal »množično nasprotovanje« projektu ob zahtevi Sloveniji, da se naša nuklearka izklopi že danes, ne jutri, kaj šele, da bi jo širili.

Naš predsednik je nato ob nagovoru zbranim podpornikom svoje stranke v Arboretumu Volčji Potok ostro repliciral in zavrnil takšne ostre očitke:

»Ko bo Avstrija potrebovala električno energijo in ko bodo v temi, se ne bodo vprašali, od kod je prišla, ampak bodo veseli, da jo imajo,« pa se je odzval na prve kritične odzive severne sosede.

Šarčeva retorika

Poglejmo si za trenutek, koliko je v argumentacijskem oziru tehtna njegova replika – ob tem moramo, kot vselej, abstrahirati od okoliščin in kajpak tudi od privrženosti takemu ali drugačnemu pogledu na reševanje naše energetske prihodnosti. Skratka, nadaljevanje ni namenjeno opredeljevanju glede omenjene podpore izgradnji drugega bloka, temveč preverbi, kako uspešen je bil v formalnem smislu njegov argument.

Avstrija Šarec elektrika

Šarec o Avstriji v temi: prispevek MMC RTV SLO

Šarčevo intenco, odeto v njemu lastno zabeljeno in sočno retoriko, hitro prepoznamo po hipokritičnem momentu, s katerim je zbodel naše sosede: Avstrijci bi nasprotovali našemu načinu proizvodnje električne energije, a če jo bodo kdaj potrebovali, ne bodo dlakocepili pri njeni izbiri. Premier je uporabi logični trik tu quoque (»tudi ti«), v katerem je dvolična narava argumenta ali nasprotnika velikokrat izpostavljena. Prav zato ga veliko strokovnjakov za neformalno logiko uvršča v družino ad hominem argumentov.

Pri svoji poanti je sledil klasični argumentacijski shemi »tu quoque«, ki je naslednja:

(1) Oseba A zagovarja stališče X.

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v sedanjosti ali preteklosti nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

(3) Zato je X napačen oziroma neveljaven.

Tudi on laže!

Primerov navedene zmote (ali prevare) v javnem diskurzu mrgoli, celo več, argumentacija »tu quoque« je sploh v političnem prostoru zaradi svoje udarnosti strahovito popularna in močno razširjena, v populističnem je njena domačnost še večja. Recimo: če politik A pove, da ne smemo prisluhniti politiku B, ker je lažnivec, potem bomo zelo hitro naleteli na repliko tipa »Poglejte, kdo to pravi, saj je vendar tudi A lažnivec!«. Parlamenti, ne zgolj naš, so polni verbalnih ilustracij, ko se več sogovorcev obklada z očitki, kdo je večji lopov in ko ena stran drugi očita prav to, da sama vendar počne isto.

Zmota »tu quoque« črpa iz nesporazuma oziroma še večkrat iz zavestne namere, da v razpravo vpeljemo nerelevantno povezavo z moralnim značajem nekoga ali njegovimi dejanji; če Janez pove, da je Ivan lagal v zadevi X, ta pa odvrne, da je lažnivec tudi Janez, se očitno ne želi ukvarjati s presojo v zadevi X in je debato namesto osredotočenosti ad rem speljal proč v sfero ad personam s tem, da je diskreditiral sogovorca Ivana. Takšen manever je za razpravo usoden celo, če ima v svoji trditvi prav.

Nekaj podobnega počne premier: seveda okoljska, energetska, naravovarstvena ali še kakšna drugačna ustreznost projekta NEK 2 ni v ničemer odvisna od najbrž majhne možnosti, da bi si Avstrija nekoč od Slovenije sposojala ali kupovala električno energijo. Manever je služil le temu, da bi blamiral tistega, ki izreka pomisleke.

Hipotetičnost v »tu quoque«

Predsednikova izpeljava vsebuje manjšo spremembo. Takoj opazimo, da Šarec (oseba B) ni cinično kritiziral stališče Avstrijcev (oseba A) z vidika pretekle ali sedanje, temveč prihodnje nezdružljivosti stališča X z njihovim ravnanjem. Avstrijsko željo po nakupu naše elektrike je skratka močno hipotetiziral: pravite, da ste proti naši nuklearki, ampak naša elektrika vam bo dišala, ko jo boste potrebovali in boste živeli v temi. Drugo premiso je zato modificiral na neznaten način:

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v prihodnosti lahko nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

Pri čemer pod »nezdružljivostjo« merim na očitek B-ja (Šarca), da bi oseba A (Avstrija) v svojih dejanjih konsistentno sledila svojemu stališču X (o neprimernosti izgradnje nuklearke) in v skladu z njim tudi ravnala: če hipotetično uporablja ali šele nekoč bo uporabila našo elektriko, potem njeni izgradnji ne more nasprotovati. Jasno je, da je takšen indikativni manever izpeljal le zato, da bi potvoril možne ugovore in jih lažje ovrgel.

Ko torej premier razlaga, da je slovenska investicija v NEK 2 upravičena, ker bodo Avstrijci nekoč jamrali, ko bodo v temi, uporabi izjemno šibko podporo argumentu in se pri tem požvižga na vse možne okoljske, energetske ali politične pomisleke. Z njim bi zlahka utemeljil tudi novo investicijo v TEŠ 7 ali katerokoli še bolj sporno, najbrž pa se v SDS in SD sedaj tolčejo po glavi, da podobnega niso uporabili že pri zagovarjanju TEŠ 6.

Skratka, če uporabimo Šarčevo zdravopametno retoriko metafor: to so argumenti, da bi še vola ubili. Sicer pa so mu množični mediji izjavo brez zadržkov z veseljem požegnali. Kot običajno ne bomo vedeli, ali zaradi spontanega provladnega refleksa ali nesposobnosti, da bi povedano mislili.

Information

This entry was posted on 25/08/2019 by in ad hominem,argumentacija,mediji,politika,tu quoque,zmote and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: