Podnebni skeptiki, zmagovalci v medijski pozornosti

Slovenska tiskovna agencija v današnjem članku povzema ugotovitve iz revije Nature Communications, še zdaleč ne nepričakovane, ki bi morale spodbuditi razmislek širše javnosti, sploh pa vseh tistih, ki poklicno delujejo v medijih. Novica je povzeta po francoski tiskovni agenciji AFP.

Poanta vesti je enostavna, vsebovana že v naslovu: zanikovalci podnebnih sprememb so bolj zastopani v medijih kot znanstveniki, kar je pokazala študija z izračunanimi statistikami med letoma 2000 in 2016. Še več, raziskovalci so prišli do ugotovitve, da so si vsi, ki gojijo skeptična prepričanja (akademiki, politiki, poslovneži) in dvomijo v dejansko zviševanje temperatur in podnebnih sprememb, »prislužili« 50 odstotkov več objav, gledano v celoti.

Skratka, njihova prepričanja so bila znotraj seštevka vseh, ki jih ponujajo mediji, bistveno bolj navzoča in s tem najbrž tudi uspešna. Iz navedenega so izpeljali sklep, da takšno razmerje »bega javnost in upočasnjuje odgovor na izzive globalnega segrevanja«.

Medijska prevlada podnebnih skeptikov

Da bi situacija bila še hujša, so podnebni skeptiki bili bolj navzoči tudi v medijih, ki sicer slovijo po višjih standardih glede navajanja dokazov, obenem pa pokrivajo predvsem angleško govoreča področja: takšni so New York Times, The Guardian, Wall Street Journal in Daily Telegraph. Če smem takoj pripomniti: koliko slabša je situacija šele pri manj kvalitetnih medijih!

Najbrž ob teh spoznanjih nihče ni res dramatično presenečen, povprečen uporabnik medijev bo v njih takoj dešifriral še eno znamenje »usodnosti« medijskih epistemskih konstrukcij realnosti. No, tokrat predvsem neposredne nevarnosti, ki je tale: kako naj se kot skupnost in civilizacija učinkovito borimo proti podnebnim spremembam, če nam množični mediji dominantno servirajo dvome v posledice rabe fosilnih goriv, resne grožnje civilizaciji in življenju na planetu pa predstavljajo kot kakšen Branko Grims, ki vidi v izumrtju črnega panterja (!) kronski dokaz, da se ozračje zemlje ohlaja, ne segreva, zato prave nevarnosti zaradi dviga temperature in ekstremnih vremenskih pojavov enostavno sploh ni?

Kako intenzivna in vplivna je tovrstna »medijska epistemologija« podnebnih sprememb in mar ni približno enako nevarna kot spremembe same? Zelo indikativno za naracijsko neutečenost vesti, ki jo objavlja STA, je že njena umestitev v rubriko »Gospodarstvo«. Daleč od tega, da bi podnebne spremembe imele vpliv samo nanj, še kako intrigantna bi morala biti vest za najširšo javnost. Ena izmed spletnih strani, ki je novico STA danes že povzela, jo je uvrstila v kategorijo »Lifestyle«  oziroma »Zanimivosti«.

Čemu mediji dajejo prednost

Pisanje o podnebnih spremembah lahko vzamemo zgolj za enega od simptomov trendov vsesplošnega poplitvenja, tabloidizacije in komercializacije medijev, prepoznavnih znakov odpovedi vsemu, kar bi moralo predstavljati njihovo poslanstvo sredi krize sodobnega sveta, ko potreba po resnem in odgovornem novinarstvu še nikoli ni bila večja.

Problem je kajpak bistveno širši in hitro zaznaven tudi v domačem prostoru: danes intelektualni šarlatani in zabavljači po izbiri neresnih urednikov žanjejo neskončno prednost pred akademiki, pop kolumnisti pred pretehtanimi, trapaste in čudaške izjave vseh vrst pred argumentiranimi, lažne novice pred resničnimi, zmote in čustveni apeli pred dokazljivimi in utemeljenimi spoznanji, šokantne novice pred res pomembnimi, manipulacije pred verodostojnimi informacijami, propagandizmi pred obveščanjem, senzacionalizmi pred poglobljenostjo, rumeno novinarstvo pred preiskovalnim, ksenofobni in nestrpni politiki pred dostojanstvenimi. Vse to je pričakovana in hitro zaznavna tragična podoba medijev, kot jih dnevno prebiramo.

Nesorazmernost predstavitev argumentov

Da bi sploh lahko izpeljali ukrepe in zajezili negativne posledice globalnega segrevanja, ki si jih lahko obetamo in so vsak dan bolj otipljive, tako ali drugače potrebujemo spremembo v miselnosti in obnašanjskih vzorcih množic. Na njih pa imajo prav mediji odločilni vpliv. V navedeni novici eden od avtorjev raziskave opozarja na zgrešeno»distribucijo strokovnih spoznanj«:

»Tisti, ki zanikajo podnebne spremembe, so si izborili močan glas v politiki in znanstveni skupnosti,« so opozorili avtorji študije, na čelu katerih je Alexander Petersen s kalifornijske univerze v Mercedu. »Tako nesorazmerno medijsko pokrivanje argumentov in deležnikov napačno distribuira strokovna spoznanja,« so opozorili. »Prav tako podcenjuje verodostojnost avtoritet kariernih podnebnih znanstvenikov in krepi trend prevlade tistih, ki zanikajo podnebne spremembe, nad javno znanstveno razpravo,« so dodali.

Na koncu zapisa je zaskrbljenost nekoliko omiljena; v zadnjem letu naj bi se močno povečala, sploh po oktobrskem poročilu Združenih narodov. Ironično so medijska naracija, uokvirjanje in prednostno tematiziranje, skratka našteti in vsi preostali faktorji selekcije in obravnave dogodkov, ki legitimirajo javno razpravo, danes odvisni predvsem od ustvarjenega profita, zato se utegne zgoditi, da bodo apokaliptične novice počasi nevtralizirale škodo, ki jo povzroča javni prostor, posvečene opisani nebrzdani promociji skeptikom.

Vendar bo takšno ustavljanje, ki ga ni mogoče kar brez zadržka pozdraviti, saj je znova lahko sporno v smeri pretiravanja, morda nekaj, kar bo prišlo prepozno.