POP TV poroča o utajevalcu Roku Snežiču, istočasno pa oglašuje njegove storitve

Včerajšnji prispevek POP TV novinarke Nike Kunaver z naslovom »V zvezi z davčno utajo Đuđićeve naj bi preiskovali Snežiča in Vuka« razkriva, da je zdaj že znamenita Dijana Đuđić, posojilodajalka Janševi SDS, skupaj še z dvema državljanoma v BIH osumljena utaje davkov v višini 2,4 milijona evrov. Delovali so kot kriminalna združba, ugotavlja SIPA.

Med letoma 2013 in 2018 so odprli več bančnih računov v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem, poroča medijska hiša, denar pa naj bi ji nakazovala podjetja, ki sta jih ustanovila nekdanji župan Zavrča Miran Vuk, član stranke SDS, in znani davčni svetovalec Rok Snežič, sicer Janšev sozapornik in tudi strankarski podpornik.

Doktor davčnih utaj istočasno oglaševalec

Vendar je bralec njihove 24ur.com, ki jo ureja Jure Tepina, lahko dobesedno istočasno prebiral tudi oglas Snežičevega podjetja, torej »doktorja davčnih utaj«, kot mu največkrat pravijo, kako »davčno optimizirati« poslovanje s prenosom svojih podjetij v Bosno in Hercegovino. Ne prvič, oglas ponujajo dnevno.

O medijski dilemi oglaševanja in novinarskega posla v istem primeru sem pisal v februarskem prispevku Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso in takrat zaključil:

Če pustimo ob strani, da bi se zanj morala zelo zanimati vsaj slovenska davkarija in politika, nam preostane še nerešljivo vprašanje moralne spornosti oglasa z vidika medijske etike: kakšen smisel ima objavljati takšne, ki interesno zadevajo avtorje in njihova podjetja, kadar so njihova ravnanja s strani novinarjev, celo v istem mediju, ali širše javnosti prepoznana kot sporna?

V tem primeru ne govorimo o tako imenovanih kontekstualnih flopih v oglaševanju, kjer algoritem na spletni strani po naključju najde in »prilepi« oglas, ki sovpada z brano vsebino in povzroči humorno, ironično ali tudi prepoznavno neetično konotirano asociacijo. Oglas s Snežičevim podjetjem bi bil sporen že brez poprejšnjih novinarskih prispevkov o njegovem davčnem čudodelstvu. V kombinaciji z njimi je grotesken.

Dva sklepa

Očitno ima Snežičevo podjetje zakupljeno kar celoletno vsakodnevno (!) celoletno oglaševanje na straneh 24ur.com in še kje drugje. Pustimo ob strani, da v oglasu svetujejo nekaj, kar bi moralo zanimati tudi domače in bosanske davčne organe, z vidika medijske etike smo zdaj pred tem, da pridemo do dveh sklepov.

Če imamo osebo O, ki domnevno počne nezakonite stvari N, hkrati pa oglašuje v mediju M, potem bodo novinarski prispevki o tej osebi v mediju M neizbežno v konfliktu. Ob predpostavki, da je smisel novinarskega dela implicitno v poročanju ali razkrivanju N, bo samo dejanje oglaševanja O v M problematično. Če se zgodi celo, da se v M oglašuje ista nezakonita ali z njo povezana praksa N, zaradi katere se O preganja, se konflikt kvečjemu še poglobi. To bi bil prvi potencialni sklep.

Drugi je bolj dobrohoten, vsaj navidezno. Ker pri PRO PLUS niso prenehali ponujati oglaševalskega prostora Snežiču in to počnejo na dnevni ravni, lahko domnevamo, da čvrsto verjamejo v zakonsko neoporečnost oglasa naročnika. Slovenski oglaševalski kodeks v prvem členu nalaga, da »oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi bilo v nasprotju z obstoječo zakonodajo, niti izpuščati česa, kar zakon izrecno zahteva. Prav tako ne sme spodbujati ali odobravati kršitve zakonov.«

S tem so očitno lastniki medija implicitno presodili, da je Snežičeva praksa zakonita. Od tod naprej bolj prijazen sklep morda veleva tole: ker smo novinarsko pokončni, sicer oglašujemo O, ampak to nas ne bo ustavilo pri poročanju, da je O osumljen nezakonitega ravnanja. Povedano drugače: da poročamo o N v primeru O, nikakor ne razumemo kot konfliktno dejanje, ki je v nasprotju z oglaševanjem O v našem (ali kakšnem drugem) mediju M.

Ohranjanje konflikta med oglaševanjem in novinarstvom

Osebno sem prepričan, da sta oba sklepa slabo utemeljena in napačna. S tem, ko lastniki POP TV dajejo Snežiču oglaševalski prostor za »optimizacijo davkov« v Bosni,  so njihovi novinarski prispevki o davčnih utajah istega podjetnika z vidika medijskega uporabnika nujno neverodostojni: ne v smislu, da bi s takimi prispevki kaj bilo po sebi narobe v smislu profesionalnosti in nepristranskosti, ampak preprosto ne morete kredibilno oglaševati nekoga, za katerega v isti sapi poročate, da je goljuf. Razen tega se s tem vedno poveča možnost, da o O nek medij ne bo poročal zato, ker lastniku prinaša oglaševalski dobiček.

No, iz podobnega razloga ni smiseln niti sklep, označen za bolj dobrohotnega: v njem se zgolj pretvarjamo glede etične pokončnosti, češ da preiskujemo celo tiste, ki pri nas oglašujejo, vendar s tem pač ne ubežimo začetnemu konfliktu.

O Janševem kreditnem poslu in obračunu z novinarji, ki so to razkrili, sem sicer pisal v prispevkih Janševi rumenjaki: opletanje proti medijem na tviterju v zadevi Dijana, nato Janševo kesanje kot trik in deloma v Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS.