::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Žvižgaštvo, varstvo osebnih podatkov in pregon novinarjev

Ni dvoma, trenutno sojenje proti bivšim novinarkam in novinarjem časnika Dnevnik na predlog tožilstva zaradi zlorabe osebnih podatkov z objavo policijskih prisluhov pri prodaji Mercatorja predstavlja enega ključnih trenutkov za prihodnost domačega novinarstva.

Navzlic majhni možnosti, da bo na koncu prišlo do obsodilnih sodb, je na preizkušnji prihodnje resno preiskovalno novinarsko delo, očitno zmedeno razumevanje statusa žvižgačev v družbi in tudi instituta javnega interesa. Teme, o katerih bi se morali resno in intenzivno pogovarjati – in to ne zgolj v cehovskem krogu.

siol proces cirman

Siol o pregonu svojih novinark in novinarjev

Dnevnik je v začetku meseca oktobra 2013 objavil tudi dele policijskih prisluhov, posnetih med preiskavo, med drugim tudi nekaj izsekov precej sočnih telefonskih pogovorov med Tomažom Lovšetom odvetnikom Mirom Senico, pa tudi Lovšetom in prvim možem Agrokorja, Ivico Todorićem. Kasneje je po odredbi sodišča bil časopis prisiljen umakniti že objavljene prispevke s spletne strani.

Članke so podpisali Primož Cirman, Tomaž Modic, in Vesna Vuković, odgovorna urednica je bila Suzana Rankov. Vsi so kasneje časopis Dnevnik zapustili in prešli na portal Siol.net, ki ga obvladuje državni Telekom Slovenije, 2017 pa je Suzana Rankov zapustila še Siol in postala piarovka novoustanovljenega podjetja Slovenski državni gozdovi.

Niz člankov o ozadju prodaje Mercatorja z deli prisluhov so po zatrjevanju vodstva Dnevnika objavili zaradi javnega interesa. Tedanja odgovorna urednica je pojasnila, da so ocenili, »da gre za informacije, ki razkrivajo nove razsežnosti ozadij največjega prevzema v Sloveniji in način delovanja domačih elit, ki vplivajo na življenje vseh državljanov.«

A to ni edini postopek proti tem novinarjem glede prodaje Mercatorja. V še eni tožbi je Lovše tožil časnik in odgovorno urednico, zahteval 50.000 evrov odškodnine, vendar je izgubil na prvi in drugi stopnji. V drugi je Lovše zahteval varstvo osebnostnih pravic, a doživel hladen tuš, ker ga je okrajno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, »da so avtorji člankov izvrševali ustavno pravico svobode do izražanja mnenj in da je ta zaradi izrednega javnega interesa glede prodaje Mercatorja v Sloveniji pretehtala nad tožnikovimi osebnostnimi pravicami.« Postopki zaradi Lovšetove pritožbe še niso končani.

V Društvu novinarjev Slovenije razumejo pregon novinark in novinarjev kot obliko pritiska. Pri tem so poudarili, da so ti objavljali podatke v javnem interesu, sploh zaradi dejstva, da je bil Mercator takrat največje slovensko podjetje in v lasti državnih lastnikov in bank. S tem se je mogoče povsem strinjati.

Drugi vidik, poudarjen tudi s strani obtoženih, je zahteva po razkrivanju svojih virov – kar je v nasprotju z evropsko direktivo o žvižgačih in tudi mednarodnimi standardi zaščite virov. Brez tega pa ni učinkovitega preiskovalnega novinarstva in nadzora nad oblastjo, zaradi česar tak pregon novinarjev ni le neupravičen, temveč je za avtonomijo novinarskega poklica tudi neposredno nevaren. V DNS so zapisali:

Kot že tolikokrat ponovno ponavljamo, da je kazensko preganjanje novinarjev zaradi objave podatkov v nedvomnem javnem interesu nesprejemljivo. Evropska in slovenska sodišča so v več podobnih primerih že ocenila, da pri tem ne gre za protipravno ravnanje. Takšne pregone novinarjev lahko razumemo le kot zlorabo in poseg v svobodo govora.

Tožilstvo pozivamo, da odstopi od pregona, saj gre za primer, ki bi lahko pomenil konec preiskovalnega novinarstva v Sloveniji. Tožilstvo namreč 143. člen zakona o varstvu osebnih podatkov tolmači tako, da bi morali novinarji pred objavo vsakega podatka, ki bi ga prizadeta oseba ocenila za osebnega, pridobiti njeno soglasje. Tudi argument, da so novinarji s svojimi dejanji ogrozili preiskavo prodaje Mercatorja, ni sprejemljiv v luči dejstva, da se v petih letih po prodaji Mercatorja na zatožni klopi ni znašel nihče od akterjev posla, ampak le novinarji.

Opozorilo DNS je na mestu, za razliko od podobnega primera in ki ga štejem za lažni, fake primer »žvižgaštva«, ki se je pripetil ob približno enakem času, 11. decembra 2013. Takrat je novinarka Večera postala junakinja slovenskega novinarstva, ker je želela prva poročati o hišni preiskavi na domu tedanjega obrambnega ministra in je, komično, na prizorišče s fotoreporterjem prispela celo 15 minut pred policisti.

Damijana Žišt se je takrat sklicevala na svojega žvižgača v policijskih vrstah. V prispevku Koliko je vrednih herojskih pet minut slovenskega novinarstva? sem analiziral, zakaj so po čisti pomoti na kolosalni novinarski dosežek ob napačnem razumevanju žvižgaštva bili ponosni vsi: ceh, DNS in ZNP, stroka, javnost. Takrat s svojimi hvalospevi ni skoparila niti Rosvita Pesek, na dan so privlekli celo afero o globokem grlu in Watergatem, Žištovo na koncu primerjali z Bobom Woodwardom – čeprav je njen vir zaupal javni podatek (kar hišna preiskava je) in je šlo le za časopisno ekskluzivo, kdo bo prvi poročal o hišni preiskavi.

Kot ugotavljajo že v DNS, se ključna težava skriva v 143. členu Kazenskega zakonika in ne Zakona o varstvu osebnih podatkov, kot so napačno zapisali: dikcija v njem je do te mere nerodna, da bi moral novinar pred objavo slehernega podatka o nekom zaprošati za soglasje prizadeto osebo. Ker pa je jasno, da tega soglasja največkrat ne bi pridobil, je vseh primerih, ko je javni interes izražen močneje od pravice do zasebnosti, kar ni tako redko, v bistvu nemogoče normalno opravljati novinarski poklic.

Sam Cirman je v komentarju z naslovom Da, kriv sem! Ker opravljam svoje delo nekaj dni nazaj čustveno opisal absurdnost sodnega procesa proti sebi in drugim sodelavcem in sodelavkam. Spominja se časov iz leta 2013, ko so nam »polnili ušesa, da za Mercator ni druge rešitve kot prodaja Agrokorju, četudi je bil hrvaški koncern v finančnem smislu že tedaj zrel za stečaj.«

No, tudi sam se spominjam tistega leta, ker sem po neki drugi poti opozarjal na nedopustno prodajo Mercatorja in v tem primeru pozorno bdel nad poročanjem medijev. Takrat je bilo dokaj težko v medijih objaviti protest proti njegovi prodaji – ker so se pač tako odločili slovenski novinarji in uredniki. Njihova vloga je zato bila žal, enkrat več in vsa čast izjemam, na primer Cirmanu, bistveno manj herojska.

Novinarjev zaključek je še bolj depresiven: »Žal Slovenija postaja država, v kateri je prostora za takšno vrsto novinarstva vedno manj. Izkušnje učijo, da se prostor novinarske svobode počasi, a vztrajno oži. Regulatorni »divji zahod« v kombinaciji z zastarelo zakonodajo in (pravo)sodno prakso ponuja učinkovite vzvode za oblastno podreditev medijskega prostora.«

In dodaja, da v državi, ki ščiti močnejše, ne pa šibkejših, ostaja za novinarje prostor le še na zatožni klopi.

%d bloggers like this: