Parlamentarni kanal in sodniška semena

Včasih je veljalo, da je tretji parlamentarni kanal RTV Slovenija nekakšno odlagališče odvečnih oddaj in odvečnih novinarjev ali urednikov. O tem sem se spraševal že pred leti v Tretji parlamentarni kanal kot odlagališče odvečnih oddaj. Najbrž ta njegova funkcionalnost še traja, a vedno bolj ima tudi svoj »avtonomni« program.

Da se na njem pogosto dogaja čista politizacija, da je to v resnici kanal, ki je prevzel vlogo nekakšnega pribežališča politično navdahnjenih novinarjev, res ni več posebna skrivnost in tudi ne novica. Tudi ne, da s svojimi vsebinami velikokrat neposredno izigrava tretji člen Zakona o RTV Sloveniji, po katerem je ta namenjen predvajanju neposrednih prenosov sej Državnega zbora in njegovih delovnih teles ter predvajanju posnetkov teh sej, kadar neposredni prenos ne bi bil mogoč.

Čemu služi parlamentarni kanal?

No, v zakonu dodajajo še, da je na njem predvideno tudi celovito informiranje javnosti o drugem parlamentarnem dogajanju, vključno s sejami Državnega sveta, mednarodnimi aktivnostmi parlamenta, posveti v organizaciji Državnega zbora ali Državnega sveta in drugimi aktivnostmi, povezanimi z uresničevanjem ustavnih pristojnosti slovenskega parlamenta.

A to se ne dogaja – oziroma se dogaja več od tega. No, bodimo neposredni: tretji kanal naše radiotelevizije je kot nalašč, ker to že leta ni sankcionirano in je dopuščeno tako s strani vodstva kot javnosti in stroke, ustvarjen za takšne ali drugačne oblike političnih promocij skozi oddaje in vsebine, ki v ničemer niso povezane s parlamentarnim dogajanjem. Ena takšnih oddaj je bila na sporedu včeraj, vodi jo Igor Pirkovič.

Povedano drugače: ker ni nobene zakonske podlage za nadgradnjo omenjene namembnosti kanala z uredniško oblikovanimi informativnimi vsebinami, takih vsebin tam preprosto ne bi smelo biti. Vse vsebinske spremembe v smeri parlamentarno-informativnega kanala, vključno z registracijo pri Apeku, oblikovanjem programsko-poslovnega načrta RTVS in strategij javne televizije, so zato samovoljne in zakonsko neutemeljene.

Specialisti za pritiske

Po velikem zmagoslavju dela slovenske politike (!), javnosti in tudi novinarjev v zadevi Novič v ponovljenem sojenju, o čemer sem pisal v Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?, se je novinar, ki sicer ne skriva svojih političnih barv, odločil v studio povabiti tri goste enako nezgrešljivih prepričanj: samega oproščenega Milka Noviča, spornega sodnika Jana Zobca in končno nekdanjega ministra in poslanca SDS, dr. Vinka Gorenaka.

Oddaja »Na tretjem« je tokrat nosila naslov »Odkrito o pritiskih v pravosodju«. Seveda v ničemer ni bila povezana s parlamentarnim dogajanjem, celo Gorenak je vmes postal parlamentarni upokojenec. Pirkovič se kajpak nikoli ne trudi s selekcijo povabljencev: vselej jo prilagodi svojemu političnemu okusu in urednice Jadranke Rebernik, v katerem se povsem ujameta, s čimer pač vodstvo jasno signalizira, da naš javni servis niti ne želi biti nevtralen in posledično novinarsko profesionalen.

Da na javni radioteleviziji v parlamentarnem programu gostijo še ne pravnomočno oproščenega obsojenca krutega umora direktorja Kemijskega inštituta, in to v oddaji o pritiskih na pravosodje zaradi izjav sodnika Zvjezdana Radonjića, o čemer več v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, daleč presega ne samo namembnost televizijskega kanala, temveč tudi smiselni motiv oddaje. Ker kako pa bi smel in mogel obsojenec in v ponovnem sojenju oproščeni Novič komentirati stvari, v katere je vpleten zgolj na posreden način? In mar ni povsem pristranski, da bi presojal, kakšni pritiski v pravosodju obstajajo?

Ljudje, ki jih rabimo (da nas oprostijo)

Ni presenetilo, da oddaja v prvem delu pač ni govorila o pritiskih na pravosodje, pač pa je Pirkovič radovedno Noviča spraševal, kako se počuti in kje bo zdaj našel delo (»Kakšni so vaši dohodki?, »Kaj pa znate?«), zakaj je ta proces postal političen (!) – kot da je težko opaziti, da zaradi tega, ker se je aktivirala Janševa stranka – , kajti »vi ste le Milko Novič s Krasa«, je dejal novinar in namigoval, da res ni jasno, zakaj bi SDS napadi na »krivosodje« lahko motivirali… Sploh pa ob Noviču, ki je bil ali je tako nepomemben član te stranke, da je celo kandidiral za župana Sežane na listi SDS. Povabljenec pa mu je potem podrobno razlagal, kako se je odločil (sic!), da je nedolžen in potem na tem gradil svojo obrambo.

Voditelj kar ni nehal – znal je prisluhniti gostu in pasel radovednost ob njegovih razlagah, kakšna žrtev da je bil (»Zakaj so se vas želeli na Kemijskem inštitutu znebiti?«), končno pa je, prisiljen preiti na temo pritiskih na pravosodje, oproščenemu zastavil še vprašanje, kaj si misli o svojem sodniku: »Sodnik Radonjić je imel pogum po vašem?« Čudo prečudno in le kdo bi si mislil, kaj bo slišal v zameno: Novič je svojega sodnika, ki ga je oprostil in razglasil za dokazano nedolžnega, pohvalil in dodal: »Take ljudi rabimo.«

Semena mladih sodnikov

Nastop sodnika in bivšega ministra bi terjal posebno analizo, a bralec teh vrstic lahko zlahka ugane, o čem je uglašeni trio Pirkovič-Zobec-Gorenak soglašal: da so pritiski na sodnike strahoviti in pač na las podobni vsemu, kar je terjala že skandirajoča množica Janševih podpornikov; tistih, ki so dolga leta pred sodišči skandirali o krivosodju pod taktirko »Odbora 2014« – sploh v času, ko ga je vodil sedanji Šarčev sekretar za nacionalno varnost, dr. Damir Črnčec.

In ko je voditelj pokazal vse fotografije, snete z Janševih portalov, na katerih so sodnice s titovkami na glavi, je prekmalu prišel konec oddaje in trenutek za Gorenaka in melodramatično izraženo upanje, da bo sodnik Radonjić s svojim dejanjem »zasejal seme med mladimi sodniki, da se bodo začeli obnašati tako, kot se obnašajo sodniki na zahodu«.

In tako je druščina štirih izvedla politično diseminacijo in se najbrž zadovoljno odpravila domov.