::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Po današnjih novinarskih poročilih in izjavi Mateja Tonina, sicer predsednika Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ni več prav nobenega dvoma: pogovor med »lobistom« Ivanom Toljem in Ludo Bammensom, ki je razkril poskus medijske cenzure prispevka POP TV o hrvaških obveščevalcih v arbitraži med slovensko in hrvaško državo, je avtentičen in je v rokah Sove.

Današnje Delo je v članku Suzane Kos poskušalo raziskati, ali so omenjeni prisluhi tudi nastali v režiji Sove in prišli v javnost preko kabineta predsednika vlade, na kar so namigovali nekateri poslanci in tudi člani omenjene komisije, ki so posnetek slišali, recimo Žan Mahnič. Njihovo avtentičnost in dejstvo, da jih poseduje Sova, je potrdil Tonin. Toda kaj nam povesta ta dva podatka?

Črnčec prisluhi delo kos

Začetni del obravnavanega članka v Delu: o tem, kako so prisluhi v lasti Sove

Kdo je posnel pogovor?

Prvič, precej več, kot bi se zdelo na prvi pogled. S tem smo bližje odgovoru, kdo bi lahko naredil posnetke in jih ne zgolj posedoval. V včerajšnjem zapisu Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica sem ugibal, ali je morda tisti, ki je pogovor posnel, sam Bammens – če bi to počel Tolj in ga posredoval dalje, bi se dejansko samoovadil. No, ta možnost je zdaj praktično povsem izključena, čeprav oba vpletena še vedno molčita: da bi direktor tujega sklada snemal sebe in posnetek izročal slovenskim obveščevalcem, bi lahko šteli za surrealistični scenarij.

Drugič, preostane le še možnost, da so Bammensu in Tolju prisluškovali in da so to izpeljale obveščevalne službe. Bodisi Sova sama ali neka tuja obveščevalna služba, ki je posnetek izročila naši. Znova bi bilo surrealistično misliti, da bi to storila hrvaška; kandidata moramo iskati med tistimi, s katerimi Sova dobro sodeluje in vidijo v tem svoj interes.

Kdo je dostavil posnetek POP TV?

Še bolj intrigantno je spraševanje, kako je posnetek prišel v roke urednikov na POP TV. Lahko je le s strani tistega, ki tak posnetek ima. Če ga je naredila ena od obveščevalnih služb, ni preveč verjetno, da bi ga izročila prisluškovanim. In ko smo izločili možnost, da je vse posnel sam Bammens in nato gradivo izročil novinarjem POP TV, obenem pa je Matej Tonin nespametno potrdil, da ima posnetek lobista in direktorja KKR ravno naša obveščevalna agencija, sta možnosti samo dve: da jih je POP TV neposredno dostavila Sova ali neka druga obveščevalna služba, morda pa nek posrednik. Po vsem sodeč dovolj močan, da mu obveščevalci zaupajo ali celo morajo izpolniti njegov ukaz.

Je zelo verjetno, da bi Sova neposredno komunicirala z uredniki ali lastniki POP TV? Posrednik, kot se ves čas ugiba, bi lahko bil kar Damir Črnčec in torej kabinet predsednika vlade, kar pa je omenjeni za Delo zanikal:

Po torkovi seji parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb je jasno le to, da je posnetek prisluhov izdelek, s katerim razpolaga Sova. To je potrdil tudi Matej Tonin, predsednik komisije, in ta isti posnetek je javno predvajala POP TV. »Odločno zavračam namigovanja ali celo trditve, da sem posredoval posnetke v javnost. Sova v svojih izdelkih predsedniku vlade in drugim naslovnikom v kabinetu premiera ne posreduje nobenih posnetkov,« je za Delo zatrdil Damir Črnčec.

Predsednikove nove bralne navade

Če bi demanti držal, sta se premier in njegov sekretar seznanila s posnetkom šele ob predvajanju dnevnika POP TV, torej iz medijskega vira. Kaj o poročilih Sove dejansko vesta omenjena? V intervjuju za Siol je decembra lani na vprašanje »Berete poročila Sove? Nekateri vaši predhodniki jih niso«, premier odgovoril:

Takoj zjutraj odprem kuverto in jih preberem.

Še več, direktor Sove, Rajko Kozmelj, je v oddaji »Politično s Tanjo Gobec« marca letos na vprašanje iste novinarke, ki se je glasilo »Pričakujete, da predsednik vlade bere vaša poročila?«, s skrivnostnim nasmeškom na obrazu odločno povedal:

»Jaz vem, da predsednik vlade bere poročila Sove. In bere jih zelo natančno.«

Direktor Sove torej kar dobro pozna pasionirano radovednost, s katero Šarec zjutraj ritualno najprej odpira njegove kuverte, potem pa se loti ostalega dela. Da bi prišel do dodatnih materialov, pa mora včasih počakati do 19. ure zvečer in si ogledati dnevnik POP TV.

Črnčec mahnič delo kos

Izsek iz istega članka Dela: Črnčec zanika, da bi posredoval podatke v javnost

Nelagodje odgovorne urednice

Večkrat izrečenih slutenj o odličnem sodelovanju med omenjeno televizijo in kabinetom predsednika vlade torej ne moremo v popolnosti potrditi. Če naj verjamemo Črnčecu, je posnetek prisluha do medija prišel po drugi poti. Veliko drugih posrednikov ne more biti: kot daleč najverjetnejša možnost preostane le še Sova.

Toninovo razkritje je zato izjemno pomembno, ker zdaj lahko slutimo, da slovenski obveščevalci neposredno sodelujejo z nekaterimi uredniki in mediji. Kar pa pomeni, da je moje včerajšnje ugibanje, da odgovorna urednica Tjaša Slokar Kos, sicer tudi članica upravnega odbora DNS, ki je poseg v medijsko svobodo s strani Tolja tudi obsodilo, bilo upravičeno. Zapisal sem namreč, da urednica morda izraža nelagodje do tujih obveščevalnih služb le selektivno:

Preostala možnost bi preveč govorila v prid navezi med vladajočo stranko LMŠ, vlado in POP TV, že sicer obremenjeni s številnimi namigi o tem, kako so npr. prišli do prvega mesta na listi za evropske volitve in novinarke POP TV. Hkrati bi držalo, da je nelagodje, ki ga čuti Slokar Kos, selektivno uperjeno le v tuje obveščevalne službe, ne pa domače, ali pa je vsaj prišlo do javnosti z njeno pomočjo.

Najbrž se lahko strinjamo, da je v primeru neposrednega kontakta med Sovo in omenjenim medijem, kar sicer odpira vrsto resnih novinarskih dilem, njeno nelagodje ob tuji obveščevalni službi, delujoče v imenu neke druge države, kot se je izrecno izrazila o občutkih, dobro kompenzirano z ugodjem ob nesebični pomoči domače obveščevalne službe v imenu Slovenije.

Instrumentalizacija ali nespodobnost?

Medijska družba Pro Plus, med drugim lastnik televizije POP TV, se je znašla v dramatični dilemi z dvema zanjo neugodnima rešitvama. Po prvi možnosti je bila prostovoljno zlorabljena s strani kabineta predsednika vlade, v kateri je sicer imela korist najmanj v obliki dvigovanja ratingov gledanosti in branosti v odmevni zgodbi o tem, da je žrtev pritiskov in cenzure s strani lobistov, ki delujejo v interesu hrvaških  obveščevalcev in morda njihove vlade. Kar je, da ne bo dvoma, nedopustno dejanje.

Zlorabljena v smislu, da ji je nekdo v slovenski vladi ob dovoljenju Sove izročil posnetke pogovorov med tujima državljanoma. Od tega dejanja je imela istočasno maksimalno korist sama vlada, saj je nemudoma sklicala Svet za nacionalno varnost – kar je, res bizarno, storila le zaradi pritiska na POP TV –  zažugala Hrvaški in na ta način z zaostrovanjem retorike dvigovala svoj ugled, politično moč in končno tudi lastne ratinge.

Po tej možnosti, ki jo Črnčec zanika, je bila POP TV posredno instrumentalizirana. Po drugi, ki je edina preostala, je preprosto ravnala nespodobno in nepošteno: zagnala je vik in krik zaradi delovanja tujih obveščevalnih služb ob kolaboraciji z domačo. Da jo je ob tem vodil samozaščitniški motiv v smislu obrambe pred pritiski, je ob tem le v delno uteho, nikakor pa dostojno, če je bilo takšno tesno sodelovanje med Sovo in novinarji izpeljano v nekakšnem skupnem imenu zaščite razvpitega nacionalnega interesa.

Spomnimo, POP TV je tudi kot prva in ekskluzivno poročala o izgonu treh bosanskih državljanov, domnevnih islamskih skrajnežev, in se sklicevala na dokumente Sove.  No, v omenjenem prispevku Dela smo lahko v zapisu pod fotografijo prebrali zanimivo Črnčecevo misel:

»Vedno sem si želel in deloval tako, da bi lahko Slovenija tudi navzven pokazala enako enotnost ob temeljnih nacionalno-varnostnih vprašanjih, kot jo v praksi demonstrirajo druge države.«

No, po svoji stari navadi je povedal preveč v napačnem kontekstu: ne, res si ne smemo želeti v državi, v kateri vlada, mediji in obveščevalne službe delujejo enotno, z roko v roki. Nasprotno, česa podobnega bi se, glede na funkcijo medijev, ki morajo nadzirati oblast, smeli najbolj bati.

Več:

Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica

Information

This entry was posted on 12/04/2019 by in mediji and tagged , , , , , , , , , , .
%d bloggers like this: