Ko predsednik razglasi rehabilitacijo protifašistov za nepolitično vprašanje

Večji del medijev ni želel opaziti zadnjega škandaloznega ravnanja v kabinetu predsednika republike, ko je Borut Pahor znova zavrnil prošnjo sorodnikov bazoviških žrtev – gre za Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonimirja Miloša, septembra 1930 ustreljenih na strelišču pri Bazovici. Sicer napadalcev na fašistični časopis Il Popolo di Trieste, kar je slovenska ljudska oblast štela za enega prvih uporov proti fašizmu in se od leta 1945 spominjala njihove smrti.

Menda škodljiva seznanitev predsednika

Svojci Bidovca zdaj pričakujejo rehabilitacijo žrtev, še vedno obravnavanih kot teroristov, zato so se obrnili na predsednika republike, a jih je ta zavrnil. Kar bi moralo naleteti na podporo države, saj ima dejanje četverice simbolično težo ne samo za slovenski narod, ampak protifašistično Evropo, je doživelo hladen tuš iz kabineta z naslednjim pojasnilom:

»Takšen postopek je treba voditi pri ustreznih organih države Italije, domnevam, da ste ga že sprožili. Želim, da razumete, da postopku ne bi bilo v prid, ko bi z njegovimi podrobnostmi seznanjali predsednika naše države.«

Čast slovenskega novinarstva sta s svojima člankoma reševala Grega Repovž v Mladini in Blaž Močnik v Delu. Toda potem je sledilo majhno presenečenje – namesto močno pričakovane pasivnosti in občutka, da se predsednik republike raje ne bi oglašal in s problemom gnjavil italijanskih državniških kolegov, si je Pahor premislil. V sporočilu za javnost smo lahko prebrali, zakaj:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, 15. marca 2019, sprejel na pogovor gospoda Matjaža in Marka Bidovca, nečaka in pranečaka ene od štirih bazoviških žrtev, ki si prizadevata za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev v Italiji. Predsednik Pahor ta prizadevanja podpira.

Ker ne gre za politično vprašanje, temveč za sodni postopek, je predsednik Pahor mnenja, da morebitna posredovanja uradne politike niso v prid postopku. Tako je v odgovoru na prošnjo za pogovor tudi poudaril. Vendar je bilo tako njegovo stališče razumljeno kot njegova ravnodušnost do tega vprašanja, kar pa ni res.

Zato se je odločil, da na današnjem pogovoru prisluhne gospodoma Matjažu in Marku Bidovcu, v prihodnjih dneh pa bo predsednik Pahor zunanje ministrstvo zaprosil za pravni in politični nasvet glede morebitnih nadaljnjih ravnanj.

Škodljivost posredovanja

Redko se zgodi, da bi predsednik izrecno zanikal sebe – in zdi se, da je po kakšnem mesecu od prošnje popustil pred kritiko javnosti. Kot vemo, so vrata predsedniške palače velikokrat odprta za javnost in Pahor se rad razposajeno igra z najmlajšimi obiskovalci. Včasih, ko gre za rehabilitacijo protifašistov, se odpirajo počasneje.

Zanimati nas mora, kakšno težo ima njegov argument iz sporočila. Takoj opazimo, da ne velike: v prvi izjavi namreč piše nič manj kot to, da postopku ne bi bilo v prid, če bi bil seznanjen z njegovimi podrobnostmi. Formulacija je zanimiva, vzpostavlja namreč vzročno povezavo med seznanitvijo (!) s podrobnostmi predloga za rehabilitacijo in uspešnostjo samega postopka, ki jo je težavno pojasniti. Res težko si je predstavljati, da bi zavoljo seznanitve slednji lahko kakorkoli trpel. Da so se pri tem v kabinetu sklicevali na abstraktni »lahko razumete«, pa diši po precejšnji meri vzvišene nonšalance.

Strogo vzeto je torej Pahor s tem, ko si je premislil, zanikal svoje poprejšnje stališče. A v resnici le deloma. Kako je to storil? S preformulacijo svoje poprejšnje izjave: zdaj je nenadoma stavil le še na poudarek, da »morebitna posredovanja uradne politike niso v prid postopku«. Ključno pojasnilo v nekakšnem opravičilu pa je skrito v razlagi, da je bilo njegovo stališče razumljeno kot ravnodušnost do tega vprašanja, kar da ni res. Povedano drugače, ker ne želi izpasti ravnodušen, je predlagatelje rehabilitacije, očitno precej izsiljeno, tudi sprejel.

Nepolitično vprašanje?

Njegova replika terja še eno pomembnejšo opozorilo. Po njegovem v tem primeru »ne gre za politično vprašanje, temveč za sodni postopek«. Pahor se je sicer izognil očitku, da sorodnikov žrtve ni sprejel, ker zdaj jih je. Toda svoje drže ni spremenil. Od kdaj je postalo politično škodljivo zahtevati rehabilitacijo protifašistov in bazoviških žrtev, kar je pozicija, ki jo je zavzel?

Še več, kako je možno trditi, da podpora protifašizmu ni politično vprašanje? Nihče ne pravi, da bi moral predsednik vplivati na sodne postopke, lahko pa bi storil tisto, kar politiki pač počnejo – za začetek podal jasno stališče o tem za domačo javnost, a tega ni zmogel. Nato pa izrazil pričakovanje do državnikov na italijanski strani. Takšno ravnanje morda ni tako naključno. V prispevku z naslovom Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi sem že pokazal, da se je doslej pri pojmu »fašizem« predsednik, če primerjamo njegovo obravnavo treh totalitarizmov, vselej še najmanj zdrznil.

Vmes, ko razglaša rehabilitacijo žrtev fašizma za nepolitično vprašanje, pa predsednik huronsko zabava slovensko ljudstvo, ki mu je namenilo že drugi mandat. V zadnji dogodivščini si je sposodil trenirko »Sonje v fitnesu«, jo s škarjami proti njeni volji jadrno razrezal v stilu Mr. Beana in potem z novim krojem poziral. Pahor ima srečo, da ni v stranki LMŠ. Poslančeva sposoja sendviča se namreč za omenjenega ni dobro končala.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KO PREDSEDNIK RAZGLASI REHABILITACIJO PROTIFAŠISTOV ZA NEPOLITIČNO VPRAŠANJE, sonet

Junaško so uprle se fašizmu
in prve njega žrtev so postale.
Da zdaj deležni bi bili zahvale?
Ne, to ne spada k »Barbi-aktivizmu«.

Ko vse plati je vpletanja izmeril,
sprejet’ je svojce žrtev se odločil,
a »brez polit’ke«, mejo je določil.
‘Tal’janom vendar se ne bo zameril!

Stališču jasnemu se izogiba,
očitno je, da s tem ima težave …
A v fitnessu cveti kot v morju riba,

saj noge rabi tam … namesto glave.
Si zadnjič je (ne)spretno skrajšal hlače,
pogled dal ljudstvu na prelestne krače!