Množični mediji nas danes množično ugrabljajo. Postajamo ujetniki vab, v katere se mimogrede ujamemo, in da bi stvar bilo še bolj zapletena, nam je največkrat to celo všeč. Da bi nam bilo ob tem fletno, so že spretno poskrbeli uredniki. Govorim o težavah borbe proti clickbaitom ali klikvabam, ki ima morda sicer čisto vsebinsko ali vsebinsko-tehnično podlago. Nekoč sem verjel, najbrž naivno, v nujnost prevzgoje medijev, ki je zelo verjetno nikoli ne bomo dočakali. In v to, da je klikvabam mogoče dokaj enostavno očitati kršitev profesionalnih načel.
Manipulacija in kršitev kodeksa?
O tem sem že pisal, skozi to, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane, predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:
Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.
Tudi danes, na dan kulture, ni nič drugače. Moja kritika je tedaj letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.
Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.
Samokritika in učna ura iz Slovenskih novic
No, danes s pomočjo Slovenskih novic in seksi slovenske poslanke izrekam samokritiko. Že res, da retorika naslovja danes rumene in tabloidne medije, a ne le njih, tržno »sili« v načrtovano klikabilnost in včasih ob načrtovani lascivnosti poraja tudi komične učinke. Toda ugotovitev, da po navedenem členu klikvabe v naslovih nujno temeljijo na potvarjanju vsebine, na vsebinskem odmiku od tega, kar bralec ali uporabnik medija pričakuje, ter tistim, kar nato »dobi« v besedišču novice, ni dovolj dobro utemeljena.
Logika klikvab se preprosto velikokrat perfidno izmakne omenjeni kršitvi, kar sem poprej očital, kajti včasih ni mogoče povsem enoznačno trditi, da se v naslovju zares potvarja vsebino – drži zgolj, da se največkrat manipulira s pričakovanjem bralca in igra na pomensko dvoumnost. Kolikor je zavezana dvoumnosti in ostaja znotraj njene sfere, pa ji je težko očitati »polno« potvarjajočnost. Kar pa je bržkone pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi lahko očitali kršitev omenjenega člena.
No, bilo je na letošnji praznik kulture. Pojutrišnjem bo praznoval Bertolt Brecht.
You must be logged in to post a comment.