Delovi chefi kuhinje, prijazna šola in novinarski vampi

Ali Žerdin v svojem današnjem Delovem komentarju z naslovom »Vampi in cvetni prah« ob bok včerajšnjemu posvetu pri predsedniku republike o programih zasebnih osnovnih šol ponuja zelo nerazumljiv in že skoraj bizaren sklep:

Prijazna šola ne bo izučila chefa, ki bi se znal spopasti z neprijazno hektiko kuhinje. Javna šola mu bo dala zanesljiv temelj. Nekaj znanja bo moral nabrati po poti, morda tudi v zasebnih šolah. Domislica, da naj bo prijaznost prvi smoter šole, pa prinaša nerodno perspektivo. V prijazni šoli bi se naučili kuhati le vampe.

Vampi, chef, kuhanje, vse to v nekakšni mineštri, ki kritizira koncept prijazne šole? Kako je avtor artikuliral takšen zaključek ob dogodku posveta, kjer o vampih niso govorili, kakšno analogijo je uporabil in kaj je z njo želel doseči? Poskušal bom pokazati, da si je, da bi dosegel humorni učinek in razvil poanto, moral temo pogovora pri Pahorju preprosto izmisliti.

Piranska ribja juha

Urednik in novinar je v svoji kolumni o »prijaznem šolstvu« najprej spomnil na pokojnega Borisa Ježa in njegov star članek o izolskem gostinskem šolskem centru ter »paradoksu, da so dijaki šole mojstri imenitnih jedi, denimo piranske ribje juhe, čaka pa jih delo v delavskih menzah, kjer bodo kuhali vampe.«

Že naslov »Vampi in cvetni prah«, sploh ob spletnih označbah vsebine članka, ki so »prijazna šola«, »šolstvo« in »Borut Pahor«, obeta nenadno zastranitev v intenci kolumne, verjetno takšni: danes živimo v časih, ko mora šola učiti pripravo tistega, kar bodo prihodnji chefi res počeli.  In potem pridemo do »novega vprašanja« v šolstvu, o čemer so se »modre glave včeraj spraševale na posvetu pri predsedniku Borutu Pahorju«. In to vprašanje je, pravi Žerdin, naslednje:

»Naj bo šola prijaznejša od sedanje? Ali bi vendarle veljalo v šoli ohraniti dostojno mero strogosti?«

Marinirana pesa na riževem čipsu s cvetnim prahom

No, marsikomu, tudi meni, še vedno ni bila jasna povezava med strogostjo in vampi. Novinar mi je poskušal razložiti:

»Medtem ko so pri predsedniku razpravljali o zasebnem in javnem, prijaznem ali strogem šolstvu, so se dijaki ljubljanske srednje šole za gostinstvo in turizem ukvarjali s praktičnim vprašanjem: kako bo njihov talent prišel do izraza, ko bo Slovenija leta 2021 nosila naslov evropska gastronomska regija.«

Počasi se mi je začelo svitati, kaj je poduk komentarja: dobra šola bo chefa naučila tega, da bo njegov talent prišel do izraza. In, če prav razumem, pri tem ni tako pomembno, ali je to zasebna, javna, prijazna ali stroga šola, o čemer so se pogovarjali pri Pahorju.

V naslednjem koraku te kulinarične šolske moralke sem dobil potrditev v obliki še enega krožnika:

»Kaj morajo še narediti, da bodo izmojstrili pripravo marinirane pese na riževem čipsu s cvetnim prahom? Ali bi z jedmi, katerih rdeča nit je med, čez pičli dve leti lahko prepričali zahtevne obiskovalce evropske gastronomske regije?«

Zdaj torej vemo, s tem se menda v šolstvu ukvarjajo: s pripravo pese in riževega čipsa s cvetnim prahom, kar bo zadovoljilo prihodnjega zahtevnega obiskovalca. Vse drugo je, želi povedati avtor, povsem nepomembno.

Prijazna šola uči kuhati le vampe

Zaključek o prijazni šoli, ki ne bo prav nič v pomoč pri »neprijazni hektiki kuhinje«, je končno dobil nek vsaj zasilni smisel. Stavek »Javna šola mu bo dala zanesljiv temelj, nekaj znanja bo moral nabrati po poti, morda tudi v zasebnih šolah« razkrije, da se glede osnovne dihotomije posveta, vsaj ene izmed njih, ne bo opredelil. Ostane le še ugibanje, čemu se je toliko trudil, da bi spodbil zanj osrednji koncept prijazne šole in kritiziral »domislico, da naj bo prijaznost prvi smoter šole«, iz česar je potegnil končni sarkazem, da bi se »v prijazni šoli naučili kuhati le vampe«?

O prijazni šoli, o kateri niso govorili

Na posvetu so ob predsedniku republike govorili še Jožica Frigelj, dr. Slavko Gaber, dr. Roman Globokar, dr. Zdenko Kodelja, mag. Melita Kordeš Demšar, Iztok Kordiš, dr. Igor Lukšič, dr. Maja Makovec Brenčič, dr. Jernej Pikalo, mag. Branislav Rajić, dr. Tadej Rifel, Miha Skubic, dr. Ivan Janez Štuhec in Lenart Zajc, skupno 14 povabljencev, če ne omenjam dr. Franceta Arharja, nepogrešljivega dr. Ernesta Petriča in še koga. Ker sem si v celoti že včeraj ogledal posnetek dveurnega posveta, lahko povem, da je osnovna nit Žerdinovega kulinarične moralke o šolstvu tendenciozno sfabricirana na zmanipuliranem podatku.

Udeležencem pogovora pripisana razprava o prijazni in strogi šoli, ki da je deplasirana in anahrona, se ni zgodila. Ni bila središčna topika razprave, niti ni bila majhna in nepomembna. Ne samo, da niso govorili o konceptu prijazne šole, nihče od 16 ali 17 govorcev prijazne šole niti omenil ni, niti ni bila omenjena v vabilu ali predsednikovih vprašanjih.

Še več, omenjali niso niti strogosti ali česarkoli, kar bi kontrastiralo »prijazno šolo« – in »strogost« in »strogo šolo« Žerdin omeni dvakrat. Zakaj ali čemu se je potem novinar v komentarju zatekel k »fake news« – k popolnoma izmišljeni trditvi, da so na posvetu govorili o prijazni šoli?

In še slamnati chef

Lahko le ugibamo: poskušal je pač biti duhovit in poučen. V zadregi je iskal kontrast, da bi lahko izpeljal svojo bolj ali manj (ne)posrečeno poanto o praktičnih ciljih kuharskih mojstrov. Morda je domneval, ne pa tudi slišal, da so kaj malega povedali tudi o strogosti in prijaznosti zasebnih in javnih šol, nato pa imel veliko smolo, ker res niso.

Čeprav pred sabo nimamo argumentacijske sheme v polnem pomenu, je njegov moralični sklep podoben postopkom v zmoti slamnatega moža ali »strašila«. Žerdin z bujno domišljijo zboru sogovorcev pripiše stališča, ki jih niso izrekli, toda to stori z namenom, da bi jih lažje ovrgel. Premišljena ali manj verjetno nehotena fabrikacija sobesednikove začetne pripisane trditve (»Potrebujemo prijazno šolo«) je bila podtaknjena le zato, da bi se na koncu triumfalno iztekla v njegov zapisani sklep »V prijazni šoli bi se naučili kuhati le vampe«. Da o čem podobnem pri Pahorju sploh niso govorili, pa mora zamolčati.