Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti

V primeru nesrečne in tragične smrti nam pietetno ravnanje veleva spoštljivost do pokojnika, sočutje do njegovih bližnjih in ravnanje v skladu s spoštovanjem človeškega dostojanstva. Prepričani smo, da bi vse to najlažje dosegli z molkom in tem, da nikakor ne pogrevamo okoliščin, ki so pripeljale do dogodka.

Izjeme so, kot sem že nakazal v prejšnjem zapisu: če obstaja kar nekaj indicev, da je morda za smrt soodgovorna neka druga oseba, da je ta oseba na izjemno izpostavljenem javnem položaju in sume kaznivega dejanja preiskuje policija, se javni razpravi največkrat ne bo mogoče izogniti.

Za Židana so to laži

Zgodba o smrti na Ministrstvu za kulturo ter ministru Dejanu Prešičku, ki ga je zdaj vzela v bran njegova stranka in ob tem izrekla abstraktni manever o »napaki« prevoza zasebnih stvar s službenim avtomobilom, povsem pa je zanikala in za »laž« razglasila sleherno ravnanja ministra, ki bi dokazovalo, da ta izvaja mobing, maltretira in se žaljivo obnaša do podrejenih, kar bi lahko bil eden od povodov za pokojnikovo dejanje, je točno takšne sorte.

Pokojnega so pokopali pred dvema dnevoma, ob izrecnem navodilu svojcev, da si na pogrebu ne želijo prisotnosti ministra, v preteklih dneh pa se je zvrstilo zelo veliko prič, ki so hitele dokazovati, da je delo s Prešičkom nevzdržno, da je neukrotljiv v svoji jezi, omenjale njegove verbalne izpade – tako v prejšnji službi v Konservatoriju in tudi novi na ministrstvu.

Nobena od teh ni zatrdila, da je ministrovo obnašanje neposredno vodilo v smrt zaposlenega. V dani situaciji je veliko ljudi izreklo pričakovanje, da mora policija opraviti svoje delo in jo razglasilo za nekakšnega končnega arbitra. A na tej točki se začnejo težave: ta bo najbrž lahko ugotovila, ali je minister nedostojno pritiskal na zaposlene, jih žalil, zmerjal, šikaniral, ali morda takšno izkušnjo zavrgla. Potem bo morala najti zakonsko podlago, ali naj na podlagi ugotovitev sproži postopke proti njemu. Da pa bi ugotovila, ali so bili pritiski povod za njegovo smrt, najbrž ne bo mogla z nobeno zanesljivostjo dognati. Na kaj takega bi, hipotetično, lahko kazalo zgolj poslovilno pismo, v katerem bi pokojni s prstom pokazal na ministra, ali zanj zelo obremenilna pričanja tistih najbližjih.

Ne trpinčim brez razloga

Ko se je minister v včerajšnji Tarči moral soočati z novimi pričevanji o svojem nadutem in žaljivem ravnanju, soočen celo z nekdanjo ministrico za kulturo, za nameček iz iste stranke, je izrekel tudi  usoden lapsus »Ne trpinčim brez razloga«. Resnici na ljubi bodo filozofi znali povedati, da je stavek pomensko dvoumen in ne pomeni že nujno implicitnega priznanja, da minister takrat, ko trpinči, to počne z razlogom.

Ta izjava je bila podlaga za današnji javni apel sindikata na tem ministrstvu, da ministra zamenja. Dejanja, ki bi ga moral storiti že tisti, ki se je vedno skrival za sloganom »Dejan(ja)«, namreč predsednik ministrove stranke Dejan Židan, saj ne more biti nobenega dvoma, da bo ob tolikšnih pričah in sklicevanju na kulturo dialoga ob tako tragičnem dogodku politična oportunost učinkuje kot norčevanje iz pokojnika.

Najbolj nenavadna je bila reakcija dela javnosti, ki je v oddaji uvidela še en primer »peke vola na ražnju«, tudi novinarsko neprimernega udrihanja po ministru. V nadaljevanju bi rad polemiziral predvsem z njimi, saj jih dojemam kot nepietetne, nespoštljive in nečloveške. V prvo vrsto takih reakcij sodijo pisma podpornikov s strani posamičnih kulturnikov, ki izrekajo podporo Prešičku. V drugo cela vrsta posameznikov, ki težko skrivajo, da je njihova solidarnost do njega zaznamovana s strankarsko izkaznico.

Pozicija kulturnikov, ki podpirajo ministra

Stališče tistih kulturnikov, ki dva dni po smrti podpirajo ministra v javnih pismih, ali stališče Mitje Čandra, nesporno temelji na naslednjem prepričanju:

Smrt zaposlenega ni ovira, da bi ne smel ali celo moral nadaljevati z imenitnim delom.

Stališče imam za nepietetno iz naslednjega razloga: poziv, da mora minister nadaljevati s svojim delom, implicira decidirano prepričanje, da njegova soodgovornost za smrt pokojnika ne obstaja.

Nemogoče je namreč resno trditi, da je zaradi mobinga za smrt soodgovoren minister res primeren za opravljanje to funkcije. Kulturniki torej že vedo, da minister ni izvajal mobinga, ali da ga vsaj ni izvajal v takšni meri, da ne bi mogli trditi, kako zaposleni na ministrstvu in Konservatoriju zdaj verjetno izvajajo nekakšno maščevalno akcijo, s čimer zagovorniki te teze, nesporno, relativizirajo tudi potencialno soodgovornost ministra za smrt zaposlenega.

Če pri strankarskih ljudeh v teh dnevih, na vse kriplje aktiviranih v obrambo »svojega« ministra, to lahko pogojno razumemo, ne pa tudi sprejmemo, namreč zaradi politične lojalnosti, postavljene nad pieteto in spoštovanje, odziva kulturnikov ni mogoče razložiti drugače kot z mislijo, da jih ob takšni relativizaciji na podoben način vodijo čisto posebni, ne sicer nujno strankarsko-politični interesi.

Mimogrede, med politični argumenti zmaga najbolj ganljivi ad misericordiam, ki sem prebral na socialnih omrežjih, češ da se mrtvega konja pač ne brca.

Teza o lenuhih, ki se skrivajo za zgodbo o mobingu

Vse opisane presoje niso pripeljale javne razprave o tragičnem dogodku zgolj v domeno debate o mobingu, ki z njim nesporno vzročno korelira, saj je zaenkrat nedokazana domneva ravno v tem, da je bil eden od razlogov za smrt, ampak v neko popolno zastranitev, v čisto »menjavo teme« po načelih logične zmote red herring: da se moramo raje pogovarjati o lenuhih na ministrstvu, ki temo mobinga in pokojnika zgolj zlorabljajo za to, da bi učvrstili svojo pozicijo nedotakljivih.

Red herring, načrtovan ali spontan in nehoten, je vedno enak: razpravo preusmeriti proč od tega, kar se je res zgodilo in je predmet razprave, iz tega pa povleči napačen sklep. Če je tema razprave ali argument o A npr. »Za smrt pokojnika je morda soodgovoren minister«, zaradi česar bi moral odstopiti, česar ne želi, ljubitelji te zmote radi servirajo B, ki s to temo ni povezana. Ta B je zdaj prepoznavno takšen:

»Na ministrstvu so se naredile lenobe, sistem na njem je zbirokratiziran, pospraviti je treba kramo, zato je minister ob vseh teh napadih dejansko žrtev, saj je želel stvari urediti, a so ga sodelavci ustavili.«

Včasih je B dejansko še bolj splošen C, dobesedno zahteva le menjavo teme in je še bolj prepoznavno zgrajen kot red herring:

»Ne pogovarjajmo se o mobingu na ministrstvu, ampak raje o lenobah na njem, o zbirokratiziranem sistemu, o tem, da je treba tam pospraviti kramo.«

Štiri argumentacijske sheme o mobingu

V javni razpravi so se oblikovale štiri argumentacijske sheme prepričanj o mobingu v danem primeru. Prvo zagovarjajo vsi, ki jih prepričajo številni dokazi o nadutosti ministra in sumijo, da je ta soodgovoren za smrt pokojnika, zato bi moral ta odstopiti. V drugo sodijo politični podporniki ministra, ki to zanikajo. V tretjo njegovi kulturni podporniki, ki ga branijo na podoben način – celo več, želijo si ga na tem mestu še dalje. V četrto sodijo tisti, ki bi na opisani način zamenjali temo in se pogovarjali o čisto drugi.

Naj povem, da med shemami lahko nastopajo določene modifikacije in variante. Verjamem tudi, da je sklep v prvi, da bi moral minister odstopiti, lahko tudi drugačen – predstavljam si koga, ki bi vsaj hipotetično in zame sicer nepojmljivo verjel, da je minister sicer izvajal mobing nad pokojnim, da pa to ni dovolj velik razlog za slovo z njegovega položaja. Podobno bi v naslednjih shemah našli koga, ki sicer podpira ministra v tej zgodbi, a ne pričakuje njegovega odstopa.

Shema spraševalcev o mobingu in posledični smrti

1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
3. Torej tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem posredno pritrjujejo možnosti, da je pokojni posredno umrl tudi zaradi njega.
4. Zato je odstop ministra upravičen.

Shema političnih podpornikov ministra

1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
3. Toda minister je delal dobro, zato vsi, ki zahtevajo odstop ministra, to počnejo iz partikularnih političnih ali osebnih razlogov.
4. Zato vsi, ki zahtevajo odstop, tudi zaposleni, manipulirajo s tezo o mobingu in zlorabljajo smrt zaposlenega.
5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema nekaterih kulturnih podpornikov ministra

1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
3. Toda minister je delal dobro in razvijal pomembne projekte
4. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, mehkejša varianta A

1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
3. Tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, služijo drugim zaposlenim, da lažje prikrivajo svoje slabo delo, da so lenuhi in s tem manipulirajo s pojmom mobinga, ki dejansko ni pravi problem.
4. Zato tisti zaposleni, ki manipulirajo z mobingom, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, ostrejša varianta B

1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
3. Toda tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, dejansko niso bili mobingirani, ampak s tem zgolj prikrivajo svoje slabo delo ali se ministru maščujejo.
4. Zato tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Prihaja “deus ex machina”

Zabavno je pri tem opazovati, da nobenega varuha ministra prav posebej ne zanima tisti del njegovih ravnanj, ki posega na področje integritete, nepotizma, zlorabe javnih sredstev. Še bolj je simptomalno, da je ob ministru spet molčala KPK – ampak tega smo od Borisa Štefaneca že navajeni.

Sam seveda verjamem, da bi moral minister odstopiti. Da se je pričakovanima skupinama političnih podpornikov ministra in kulturnim delavcem pridružila še skupina, ki konspirativno vidi v razpravi o mobingu manj pomembno temo in scenarij manipulacije, pa me je presenetilo. Kot tudi intelektualno nekorektno prepričanje, da je treba braniti ministra zgolj zato, ker je »naš«, ker bi to lahko ogrozilo vladajočo koalicijo. Napihovanje, da zdaj številni mediji zgolj sledijo scenariju podpihovanja linča ministra Prešička in s tem perfidni agendi dela zaposlenih, ker jim prikazovanje krivde ministra  koristi le za senzacionalistično poročanje, se mi zdi podobno nepošteno. Kajti pred kamere povabiti ljudi, ki so bile priče ravnanj, za katere lahko sumimo, da so prispevali k smrti zaposlenega, kot takšno ne more biti sporno novinarsko poročanje. Če je takih zgodb na desetine, pa ekscesnosti spet ni mogoče pripisati tistemu, ki nam o ekscesih poroča.

S tem, ko stranka Socialnih demokratov še naprej brani svojega ministra s smešnimi piarovskimi manevri, odločanje o njegovem odstopu pa modro prepušča predsedniku vlade, Marjanu Šarcu, smo, čisto mimogrede, dobili še eno od odličnih ilustracij, zakaj slednjemu javna podpora tako raste: znova bo v položaju, ko bo lahko, kot kakšen deus ex machina, razkadil to meglo slovenske hinavščine, ki gre preko trupel, in z odločno gesto storil tisto, kar od njega številni pričakujemo – razrešil ministra.

Več:

Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?