Bi morali biti izjemno presenečeni, ker je Marjan Šarec s svojo stranko doživel vrhunski rezultat v današnji anketi Vox populi, prvič prehitel celo svojega rivala na predsedniških volitvah, Boruta Pahorja, kot predsednik vlade pa nato s svojo stranko po dolgih letih z marmornatega piedestala izrinil neuničljivega Janeza Janšo in njegovo SDS?
Kaj tvori krono takega Šarčevega trenutnega vzpona, kateri psihopolitični faktorji so ga povzdignili in naredili za trenutno zvezdo političnega neba? V nadaljevanju bom postavil tri teze: (a) da je Šarec nesporno komunikacijski populist, popularnost pa je posledica takšne drže, (b) da je njegov populizem politično in retorično zmeren in stavi na identifikacijo z »zdravo kmečko pametjo«, zato ga bom imenoval za »zdravopametni populizem«, ter da je verjetno (c) pogojen s Pahorjevim populizmom in njegova modificirana inačica.
O Šarčevem počasnem vzponu
Čeprav je bil doslej že dvakrat uspešen, najprej z rezultatom na predsedniškim volitvah, ko je skoraj porazil aktualnega predsednika Pahorja, nato pa z drugim mestom na junijskih državnozborskih volitvah, bo bolj držalo, da njegova rast priljubljenosti ni meteorsko nenadna, temveč bolj stopnjevite sorte.
Kot kamniški župan se je prebijal v ospredje načrtovano in postopoma, ni igral na zadnja leta priljubljeno karto presenečenja (kot večina v zadnjem času pred volitvami, npr. Cerar), vzpenjal se je, vsaj po lestvicah priljubljenosti, sorazmerno počasi in vmes menjaval registre volitev, s čimer je tudi edini predsednik vlade, ki je pred tem poskušal postati predsednik republike. K dobremu rezultatu je ob nekaj odločnih političnih gestah prispeval polom nekaterih levih strank, model »antijanšistične« koalicije, oportunost vseh partnerjev v njej, tudi nepričakovano malikovanje medijskega mainstreama, o čemer sem pisal v Ne klovn in ne županček, predsednik vlade, predvsem pa imidž nadvse pragmatičnega, zmernega, racionalnega, odločnega in po potrebi trmastega politika, ki ve, kako se gospodari in rokuje.
Prva teza: komunikacijski populizem
Šarec je nesporno komunikacijski populist – in kot nenehno ponavljam, moramo tega obravnavati ločeno od političnega. Z menjavo registra populizma mu ga je uspelo normalizirati tudi za pogled tistih, ki ga zavračajo. Levi volivci ne marajo populistov običajnega kova in s takšno agendo na levici in desnici hkrati nikoli ne bi bil uspešen. Iskala se je posebna receptura. Kako je že dejal Pahor zase? Morda sem populist, nikakor pa ne šovinist, nacist ali rasist.
Podobno kot on, ki zaradi omejenih pristojnosti tega niti ne more, Šarec ni klasični populist in ne obljubljal višje plače in pokojnine, nastopa proti imaginarnim elitam in riše dramatične scenarije zaradi prihoda beguncev ali razlaga, da nas bo ugonobila LGTB skupnost s teorijo spola. Izvor njegove všečnosti je drugje, v razumljivi in jasni komunikaciji z državljani, uporabi živahne in preproste govorice, v rabah metaforičnega jezika in formi »racionalnosti«, ki se zdi ljudska in odlepljena od klasične, že prežvečene in zato abotne vsakodnevne politične terminologije.
Ena najbolj prepoznavnih značilnosti takšnega populizma je zgoščena raba metafor, parabol in sklicevanj na osebno izkušnjo. Primeri metaforičnih rab in prispodob izvirajo iz ljudskosti v pravem pomenu besede – še noben politik v samostojni državi jih ne uporablja tako frenetično kot Šarec. Naj jih nekaj navedem. Silno popularne so primere, ki se navezujejo na hišo in hišna popravila. Upokojencem je popihal na dušo z metaforo o popravilu strehe:
»Na tretje življenjsko obdobje je treba gledati kot na popravilo strehe. Ta se popravlja v soncu. In tako je treba tudi na starost misliti v mladih letih«.
Podobno velja za njegovo razlago vprašanja naše varnosti:
»Ampak zakaj je varnost prioriteta? Predstavljajte si, da imate lepo hišo, da imate notri obešene lepe slike, vsi se lepo razumete, skratka vse je lepo in prav vendar imate na stežaj odprta vrata, sedaj če imate srečo ne bo nikogar, če pa nimate sreče bo pa skozi ta odprta vrata nekdo prišel. Zato je pomembno imeti varnost.«
Spet naslednjič se je spet spomnil na prispodobo hiše, ko izbiramo med pomembnejšim in manj pomembnim:
»Če bodo ljudje spoznali, da se ne smemo ukvarjati s tem, kdo je prižgal luč v hiši, medtem ko je jasno, da moramo obnoviti hišo, ker nam pušča streha.«
Zelo pogoste in ponarodele so predsednikove metafore z uživanjem hrane, recimo »Kuriti raženj, dokler zajec teka po gozdu, je prekmalu«, »Govorimo o klobasah, nismo pa še niti prašiča vzredili« ali »Jed se sodi takrat, ko je na mizi«. Vidimo, da gre za cel niz ljudskih domislic na ravni slovenskih pregovorov, s katerimi zna ilustrirati abstraktne politične probleme in jih s tem prevesti v govorico, ki bo všečna mnogim.
Včasih se približa ljudem skozi avtomobilsko izkušnjo: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi«, »Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko ne boš prišel domov, ampak v bolnico«, ali »Šarec je v neki družbi dejal, da potem, ko se enkrat odpraviš na dopust, sredi poti ne odpreš prtljažnika v avtomobilu, da bi vanj še enkrat zložil vso prtljago« so le trije primeri.
Po potrebi naš tvorec metafor doda ščepec humornosti: »Vsak dan povedati javnosti, da se ni še nič zgodilo, me spominja na Titov zdravniški konzilij, ki je vsak dan glede njegovega zdravja sporočal, da bistvenih sprememb ni«. Spet drugič v intervjujih navaja zelo konkretne osebne primere. V spodnjem kritizira sistem »zvez in poznanstev«, ki povsod odpirajo vrata:
»Recimo bom povedal iz svojega primera, včasih se zgodi, da kdo, ne vem, naroči za mene iz družine v trgovini ali pa kaj, aja, a niso povedali čigavi ste, recimo žena ali kdor koli drug, če bi pa to vedeli, tega ne sme biti, do vseh je treba delati enako. Do vseh enako. Zagotovo drugače ne bomo uspešni kot družba.«
V kombinaciji z nekaterimi odločnimi ukrepi znotraj vladne koalicije ali nepričakovano uspešnimi pogajanji s sindikati je Šarec uspel ustvariti pogrešani vtis, da politikova beseda nekaj velja – kot rečeno, predvsem s pomočjo svoje retorične inovativnosti, nedvomno podedovane iz številnih igralskih nastopov in neposrednega stika z ljudmi na veselicah, gasilskih zabavah in srečanjih sproščene narave.
Druga teza: zdravopametni populizem
Naslednja teza nam omogoči razumevanje komunikacijske razlike med Šarcem in Pahorjem. Če slednji uporablja vse razpoložljive tehnike flirtanja za dosego svojih ciljev, čemur pravim »flirtajoči populizem«, je Šarčev politično in retorično zmeren ter stavi na identifikacijo z »zdravo kmečko pametjo«. Zato ga bom imenoval za »zdravopametni populizem«.
Izraza ni bilo treba posebej iskati, v opisu zase in svojo stranko ga je ponotranjil in potem serviral kar sam. »Nismo ne levi ne desni, smo za zdravo pamet,« je značilno dejal pred volitvami in na ta način zakoličil svoj kredo. In k temu dodal še privrženost realitetnemu principu: »Nismo akademiki, ampak operativci, ki imajo stik z realnostjo.«
Drži, Šarec je tako rekoč razvil alergijo na »filozofiranje«, prepoznanega smrtnega sovražnika tistega, na kar v svoje naslavljanju na državljane stavi. Ko omenja zdravo kmečko pamet, jo čisla pri sebi in drugih. »Odpovedala je zdrava kmečka pamet«, je še kot kamniški župan komentiral informacijo, da bodo Kamniku ukinili službo nujne medicinske pomoči. Ob novem letu je takoj po tistem, ko je skoraj porazil Pahorja, izrekel neklasično željo Slovencem: »Obdaril bi jih s sodelovanjem in zdravo pametjo. In to vse dni v letu, ne samo za praznike.«
Kot predsednik vlade je pamet vpoklical tudi, da bi nas posvaril pred ksenofobijo: »Povedal bi, da je treba uporabljati zdravo pamet. Predvsem bi poskušal pojasniti, da se ne smejo mešati vzroki in posledice, da ljudje bežijo pred vojnami«. Včasih mu taista pamet, univerzalni recept za vse težave, suflira zdravo mero: ko gre za begunce, ni za strašenje pred njimi, a hkrati ni niti za to, da bi jih sprejemali kot nenevarne:
»In tukaj velja uporabljati zdravo pamet in ne gre nasedati ekstremom ne tistim, ki strašijo brez glavo, ker to strašenje ne vodi nikamor, samo v neko množično histerijo. Ne pa tudi tistim, ki absolutno zanikajo vsakršno nevarnost.«
Nedavno je beg dveh zapornikov spet povezal z ljudsko krepostjo dobre presoje: »Ker vendarle širša slovenska javnost, ki ima zdravo pamet, kakršno premorem še sam, se sprašuje, ali je zapor hotel.«
No, Šarčev »zdravopametni populizem«, s katerim se je prizemljeno približam ljudem, implicira eno veliko slabost: v domačem prostoru morda ni ravno originalen. Ima pa pri tem srečo, da se njegovi dosedanji uporabniki v njeni politični rabi niso najbolje znašli. Ivan Oman, morda največji protagonist zdrave kmečke pameti pri nas, je le dve leti nazaj ob 25. obletnici Slovenije ponovil, kaj ji želi v prihodnje: »To, za kar smo včasih molili, za zdravo pamet«. Mar to ne spominja na Šarčevo novoletno željo ob vstopu v leto 2018?
Če pomislimo, da je SLS ob 30. obletnici Slovenske kmečke zveze lani maja dobesedno napovedala »vrnitev zdrave kmečke pameti« v državni zbor, potem bi morala biti zadovoljna, če je namesto njej uspelo LMŠ. Šarec kot nekakšen »sredinski« ljudski tribun nekmečkega porekla je v resnici, kar se domene kmečke pameti tiče, po čisti pomoti pristal v bazenu politične levice. Uspešno, ker je svojo koncepcijo zdrave pameti zmehčal in naredil za bolj priročno.
Tretja teza: Šarčev populizem je modifikacija Pahorjevega
Kaj točno druži tehniko flirta in apeliranja na zdravo kmečko pamet, kaj ju ločuje? Oba sta komunikacijska in verjetno najbolj prepoznavna v tem prostoru, zato je Šarčev populizem videti kot korigirana verzija Pahorjevega. Če je aktualni predsednik države, kralj instagrama, v svojem flirtajočem populizmu prepričal v igri identifikacije s slehernim državljanom, s tem, da se je prelevil v slehernika in oblekel njegova oblačila, kar je navdušilo množice, Šarec počne nekaj zelo podobnega: tudi on se je bil kot bivši imitator Serpentinšek sposoben spremeniti v kogar koli in na podoben način osrečevati ljudstvo. Pahorju je želel ustvariti fikcijo, da je kot politik zgolj »mali človek« in zato ni zares politik, Šarcu pa takisto skozi fantazmo, da je zgolj igralec. Ker je v konkurentu vsakič malce videl sebe, njegov komunikacijski blef, si je najbrž dejal, da to sam zmore bolje. Zato je odlično povzel bistvo nujnega dvoboja komentator sredi predsedniške kampanje, ki je zlobno pripomnil nekaj takega: »Če že moramo imeti igralca za predsednika republike, potem je bolje, da imamo profesionalnega, ne amaterskega.«
Začetna pozicija obeh je sicer različna: Pahor je moral preiti v populizem flirtanja iz krvave potrebe po ustvarjanju vtisa, zelo pogumnega, da s politiko ni (več) povezan: nekdo, ki je celo življenje poklicni politik, odgovoren za vsa številna bremena v državi, nenadoma politike in ravnanj vlade ne komentira več, za njegov politični obstoj pa je postalo neizbežno, da ga ljudje percipirajo (tudi) kot antipolitika. Šarec te težave ni imel, ker ga posebni grehi preteklosti niso bremenili. Njegova stava je zato bolj usmerjena v sfero »drugačne političnosti« kot »antipolitičnosti«.
Oba končno druži tudi psihopolitika humorja: prvi ga uporablja nenehno s svojimi dovtipi in šalami, največkrat na instagramu in nezgrešljivo tudi na svoj račun, drugi je komik tako rekoč po profesiji. Imitatorski pedigre mu je omogočil, da ga ljudje na politične odru dojemajo kot nekoga, ki v resnici to ni in svojo vlogo zgolj igra. Kar je v času kronične demonizacije politike sploh šele omogočilo, da so ga izvolili in nagradili s pozicijo trenutno najbolj popularnega politika v državi.
V predsedniški kampanji se je Šarec, kar je zvenelo povsem paradoksalno, promoviral skozi agendo nadvse resnega politika. Paradoks, ki nam pove vse o tem, kako je aktualni predsednik degradiral svojo funkcijo: on, komik, proti neresnemu Pahorju. Zato je kot diplomirani igralec nenehno ponavljal refren o nujnosti vrnitve resnosti, denimo v izjavi »Politika je resna stvar, štose se poka drugje«.
Čeprav je takšen »Verneinung« komičnega pedigreja po svoje zabaven, se je pokazal za ključnega v prepričevanju volivcev. In res, njegovi politični nastopi so navzlic nekaterim dovtipom še zmerom pretežno resni, komični resni, zato se na trenutke zdijo zaigrani. Ker drugega ni imel, je v Pahorjev flirtajoči populizem moral vnesti nasproten element, s katerim bi ga na volitvah porazil; flirtanje v komunikaciji je odpadlo, saj je moral nastopiti kot resen politik, ki ga zanima vsebina in ne fizična všečnost. Nadomestil ga je z nečim, kar bi lahko imelo podoben končen učinek: s preprosto, prostodušno, zdravo kmečko pametjo kot nekakšnim odklonom od prevlade domnevno praznega političnega blebetanja, s katerem stereotipno operira ravno gostilniška zdrava kmečka pamet.
Kamniškemu županu je bil verjetno izziv postati predsednik republike in ne zmagati na državnozborskih volitvah. Izziv mu je bil Pahor, nezavedno pa morda lik, ki ga je tako učinkovito in ponotranjeno imitiral, Janez Drnovšek. Če bi to postal, kar mu je skoraj uspelo, bi vsaj deloma dobesedno realiziral sanje slehernega imitatorja: kako se povsem zliti s figuro, ki jo imitiraš. No, izšlo se mu je v vlogi premierja. Če drži psihološka razlaga, Šarec pretežno igra svojo novo socialno vlogo predsednika vlade in v njej neznansko uživa.
Končno pa premier rad pove anekdoto, kako sta se z Drnovškom nekoč srečala v studiu in mu je odhajajoči predsednik republike v šali navrgel, da bo kot imitator morda njegov naslednik. Dobesedno:
»Bila sva v studiu, ko si me je ogledal od glave do pet, kot je znal le on, brez besed. Ko so ga vprašali, ali bo ponovno kandidiral, se je obrnil proti meni in rekel: Njega vprašajte, on bo kandidiral,« se tega dogodka spominja Šarec.
Je res tako čudno, da se je potem odločil Drnovškove besede narediti za preroške?
Kaj je narobe z zdravo kmečko pametjo
Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti, ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.
Za zdravo kmečko pamet so stvar takšne, kot pač so, zato ljubi truizme. Vse je samoumevno, treba je vzeti lopato in delati, ne govoriti. Naslanja se na večne, »ljudske« resnice, ki povsem zadostujejo, zato ne mara intelektualcev. Hiša mora biti vedno pospravljena, rada uporablja svinčnik in zna natančno izračunati, brez nepotrebne višje matematike, kolikšen bo pridelek sena. Slovenska duša je naravnost ustrojena po tej meri!
No, vendarle je prekratka. Ker vse preračuna le na dva ali tri korake. Ker domišljavo verjame, da je najpametnejša. In ker ne opazi, kako je vodena in se uklanja sistemu najmočnejših, kot pravi N’toko v Mladini, ter nikoli zares ne poganja družbenega napredka: »Kaj bodo počeli politiki, ki se predstavljajo kot glasniki zdravega razuma? Še naprej se bodo trudili oblikovati sistem po meri najmočnejših.«
Zdrava kmečka pamet, ki stavi na empirično izkušnjo, je dogmatični konstrukt in deluje kot ideologija, a na koncu se vedno uklanja večjim in pristaja na družbeni status quo, na tržne modele in neoliberalne postulate. Vtis racionalne prizemljenosti, zanesljivosti in praktičnosti, ki da jih moramo podpreti, nikoli ne želi osvežiti s spominom na svoje zgodovinske neuspehe, na to, da je bila Zemlja zanjo včasih ploščata in da se Sonce giblje okoli nje.
Če nam Šarčev zdravopametni populizem pojasni vzpon v anketah javnega mnenja in marsikaj pove o volilnem telesu, pa ni ravno v pomoč pri dešifriranju, kako se je lahko njegova stranka znašla na levem polu in celo postala polnopravna članica Alde. Prejkone po pomoti.
Več:
Ne klovn in ne županček, predsednik vlade
Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik
Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas
Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno
You must be logged in to post a comment.