»Mi lahko likvidiramo, vi ne«

Če prav razumem, predsednik največje opozicijske stranke v svojih retvitih že podpira streljanje svojih političnih nasprotnikov. Kako je že dejal? Najprej diskreditacija, potem likvidacija. Sovraštvo in sovražni govor dobivata svoja temačna, žal pričakovana nadaljevanja. Vse to nam je prepričljivo pojasnil njegov minister dr. Žiga Turk, ko je, kakšna ironija, sredi druženja s Socialnimi demokrati poznavalsko zaključil, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te ojača.

Janševa retvitana streljačina, objavljena na strankarskem tviterskem trolu z naslovom »vanja dolzan«, je animacija z uporabljenim delom avtentičnega posnetka nastopa Nicolaeja Ceauşescuja v »znamenitem« zadnjem govoru 21. decembra 1989, na katerem je res prišlo tudi do streljanja.

A to ni tisto streljanje, ki bo sledilo. Avtor je svojo animacijo uvedel s stavkoma »Zakaj se komunjare bojijo Božiča? No, tu je odgovor: Božić 1989« in ga na tviterju objavil dva dni po Božiču. Motiv streljanja v njem preide na božični dan istega leta, ko sta Ceauşescu in njegova žena Elena bila na hitrem sodišču po eni uri procesa spoznana za kriva zločinov proti človečnosti in že v naslednjem hipu odpeljana na dvorišče vojašnice v mestu Targoviste in pred nekim zidom usmrčena.

Animacija nam nato prikaže romunskega diktatorja in njegovo ženo, kako ju pokosi avtomatska pušča in kako padeta, nemudoma zatem pa, odete v enaka oblačila in pokrivala, še slovenske politike: Dejana Židana in njegovo ženo, Milana Kučana in njegovo ženo, Mira Cerarja in njegovo partnerko, Karla Erjavca in njegovo ženo, Tanjo Fajon in njenega partnerja, Luko Mesca in njegovo partnerko, Marjana Šarca in njegovo ženo, Milana Brgleza in njegovo ženo – no, tukaj avtor animacije ni našel fotomateriala, zato je na njen obraz preprosto nalepil logotip stranke SD, za konec pa še »šaleškega Dona in Donatelo«, Andrejo Katič in Bojana Kontiča.

Asociacija je jasna in povsem neposredna: vsi ti »komunjari« so vredni iste usode kot romunski diktator, zato jih je, ker jih še ni zapustil zgodovinski spomin, tako strah božičnega dne in morda kakšne od sten v katerem od zaporov, morda sredi Ljubljane.

Najbrž bi nas lahko vsi omenjeni pomirili na podoben način, kot je včeraj zapisal Marko Crnkovič, sicer te tedne deležen številnih napadov in žalitev: »Žiga Turk je imel prav. Besede res ne ubijajo. Še sem živ in zdrav.« Res je, menda so tudi zgoraj našteti komunjari s svojimi soprogami in partnerkami še vsi po vrsti živi.

Kar opazimo ob tej novi streljačini je ultimativna disproporcionalnost zimzelene manipulacije »Najprej diskreditacija, potem likvidacija«, o čemer sem pisal v Jezikovne likvidacije in primer JJ, in novega mota bivšega ministra, o čemer več v Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Kajti če besede ne ubijajo, temveč zgolj diskreditirajo, potem »vzročna« povezava, na kateri jaha celotna gesta fear-mongering pred komunizmom, ni utemeljena, celo več: po Turkovem prepričanju diskreditacija tako rekoč nikoli ne preide v likvidacijo.

Turk, in to ravno ob dopovedovanju socialnim demokratom, komunistom torej, nehote zanika Janševo zimzeleno idejo. In ker omenjena animacija ni bila deležna prav nobene pozornosti tistih, ki bi jih to moralo zanimati, še najmanj novinarjev, ker ni družbeno relevantnih reakcij, morda protestov, zgražanj ali opozoril, preostane le še teoretski interes, ki kaj bistveno več od tega, da se čudi selektivni pristranosti (selective bias) v »občutljivosti za likvidacijo« in kognitivnim disonancam, najbrž ne more storiti: ko streljajo po naših, je vse narobe, to so ravno napovedane in končno realizirane likvidacije.

Ko mi streljamo po njihovih, je vse v najlepšem redu – celo zaželeno je in manifestira nekaj božične radosti in prijetnega veselega pričakovanja.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

NAJPREJ DISKREDITACIJA, POTEM STRELJAČINA (ČIVKA J. J.), sonet

Kot tist’ Ceausescu s svojo grozno ženo
podvrže naj se strelski proceduri,
kar levega živí, deluje v Kuri.
Za desno stran ogromno bo storjeno!