Trumpovih 7600 laži v dveh letih: o konceptu »velikega števila laži«

Ameriški časopis Washington Post je izračunal, da je predsednik ZDA Donald Trump leta 2017, kar je bilo prvo leto njegovega predsedniškega mandata, izrekel ali zapisal nekaj manj kot 2000 laži, številka pa je do konca leta 2018 narasla na več kot 7600. Trump je lani tako izrekel povprečno 15 laži na dan oziroma trikrat več kot leta 2017.

Privzemimo, da je preštevanje Trumpovih stališč metodološko neoporečno in se vprašajmo, kako »blagodejno« laži politikov vplivajo na podporo volivcev. Delo poroča še, da je anketa organizacije Fact Checker ugotovila, da Trumpovim izjavam verjame okoli 30 odstotkov Američanov. Novembrska anketa Quinnipiac pa, da ga ima za poštenega 36 odstotkov Američanov, obratnega mnenja pa jih je 58 odstotkov. 50 odstotkov jih meni, da je manj pošten od svojih predhodnikov, kar je še vedno rekord.

Podpora politikom, ki lažejo

Ali obstaja korelacija med prepričanji volivcev, da je kakšen politik vreden podpore, ter njihovim prepričanjem ali »zavedanjem«, da jim isti politik laže?

Eden od načinov, kako razložiti, da lažnivci med politiki še vedno prepričajo neverjetne široke množice, je najbrž, da »laži« ne dojemajo kot laži, s tem pa tudi ne politikov kot lažnivcev na pričakovani način. Da, skratka, navzlic lažem nekako še naprej bodisi (a) verjamejo, da politiki sicer lažejo, a jim tega ne zamerijo iz nekih partikularnih razlogov, bodisi (b) verjamejo, da politiki v resnici ne lažejo, da so zgolj žrtve medijske in politične propagande proti njim, zato so podatki, ki jih ponuja npr. Washington Post, v resnici zgolj fabrikacija mračnih sil, ki so se tako ali drugače zarotile proti Trumpu, in seveda širijo fake news. Kar je sicer Trumpov zimzeleni motiv obrambe pred očitki medijev.

Kako deluje fašizem

V kakšnem političnem in družbenem sistemu pridobijo laži na tolikšni moči, da jih volivci nagrajujejo? Danes se krepijo prepričanja, da je v Trumpovi politični drži nekaj fašistoidnega. Nekaj takšnega menita Henry A. Giroux v American Nightmare: Facing the Challenge of Fascism in Jason Stanley v How Fascism works: obe knjigi nosita letnico 2018.

Slednji navaja nekaj lastnosti fašističnih politikov: (a) poudarjanje skupnega občutka zgodovine s pomočjo ustvarjanja mitične preteklosti, (b) vzpostavljanje novega razumevanja realnosti pri ljudeh skozi vzpostavitev jezika idealov, in sicer s pomočjo propagande in podpiranjem antiintelektualizma, (c) napad na univerze in izobraževalni sistem, kadar se ti upirajo njihovim idejam, (d) ustvarjanja stanja »nerealnosti« s pomočjo teorij zarot in lažnih novic, ki nadomestijo smiselno razpravo, (f) uvajanje nevarnih in lažnih prepričanj, ki nadomestijo utečeno razumevanje realnosti,  (g) naturalizacija skupinskih razlik, ki jo utemeljuje navidezno naravna in znanstveno podprta hierarhija vrednost, (h) učvrstitev družbenih razlik s pomočjo čustva strahu, (i) občutek žrtvovanja, ki ga razvija prevladujoče prebivalstvo vsakič, ko zazna napredek manjšinske skupine, (j) popularnost politike zakonitosti in reda, ki v »nas« vidi poštene državljane, v »njih« pa kriminalce, predstavljajoče eksistenčno grožnjo narodu, (k) spolna anksioznost, ki ogroža patriarhalno hierarhijo zaradi vedno večje enakosti spolov.

Hitlerjeva velika laž in Tertulijan

Trumpovih 7600 laži v dveh leti me je spomnilo na koncepcijo velike laži (die große Lüge) kot Hitlerjeve premišljene propagandne tehnike. Kot vemo, je osnovna ideja okoli nje preprosta, čeprav težko razložljiva: kadar nekdo izreče tako kolosalno laž, da je na meji verjetnega, se bo ta morda prijela, ker ljudje ne bodo želeli verjeti, da je njena vsebina neresnična. Zato politične manipulacije propagandno velikokrat močno učinkujejo ne glede na možnost, ali je nekaj res, in v osnovi v parafrazi ponavljajo že staro Tertulijanovo domislico »Credo, quia absurdum est« – »Verjamem, ker je absurdno«. No, antični pisec naj bi v svojem traktatu De carne Christi (O Kristusovem telesu) zapisal zgolj »… et sepultus resurrexit, certum est, quia impossibile«, oziroma »… in pokopan je vstal; gotovo je, ker je nemogoče«.

Koncept velikega števila laži

Kaj je gotovo, ker je nemogoče? Razlika med koncepcijo velike laži in Trumpovo »koncepcijo« 7600 izrečenih laži v dveh letih vendarle je, četudi neznatna: slednji bolj stavi na majhne. Če bi prvo uporabili na drugem primeru, dobimo naslednjo variacijo. Trumpovih 7600 laži v seštevku na volivce deluje kot velika laž, zato bodo številni dvomili, da jih je res toliko. V praksi to pomeni, da lahko nek politik ne samo izreče eno samcato veliko laž, temveč niz manjših, enostavnih laži, pa bodo državljanke in državljani še vedno verjeli, da jim govori resnico. Nadomestimo koncept »velike laži« s konceptom, ki ga poimenujmo za koncept »velikega števila laži«, in dobimo isti učinek: nihče ne bo verjel, da Trump na tako veliko laže.

Po drugi strani vidimo, da se bosta nujno spopadla dva propagandna stroja: tisti iz Bele hiše in Trumpu zvestih medijev, ter drugi, ki med njegove laži prešteva. Težava je zdaj v tem, da s svojim preštevanjem pri Washington Postu dejansko rišejo omenjeno konstrukcijo velike laži oziroma velikega števila laži, s čimer nehote ustvarjajo razmere, ki si jih ne želijo.

Je bolje petnajst ali deset laži na dan?

Če bi navedeno držalo in koncepcija velikega števila laži Trumpu sploh ne pride do živega, ker pač dovolj blagodejno učinkuje, bi v primeru, ko bi sploh bil voljan razmišljati in načrtovati svojo priljubljenosti, stal pred naslednjo praktično dilemo. Če mu povprečno 15 laži na dan oziroma trikrat več kot leta 2017 trenutno navrže okoli 30 odstotno podporo, ali naj potem v letu 2019 okrepi dnevno dozo laži in upa na višanje podpore, ali pa morda ubijalsko dozo nekoliko zmanjša, recimo na 10 laži na dan, ob predpostavki, da je morda malce pretiraval in obstaja neko realno število, neka aristotelska prava mera laži, ob kateri so Američanke in Američani z njim bolj ali maksimalno zadovoljni?

Mimogrede, kolikšno število laži na dan je ravno prava mera za slovenske politike in medije? No, obstaja razlika, ne obstaja slovenski Washington Post, ki bi štel. Ja, živimo v svetu norih presežkov.