Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Pri Socialnih demokratih so prepričani v pravilnost svoje odločitve, da se na okroglih mizah v svoji režiji pogovarjajo z drugače mislečimi. Še več, edino pravilno je, da takšne na okroglo mizo vabijo. Zato so na pogovor o kulturi dialoga, kjer so potem govorili o sovražnem govoru, povabili dr. Žigo Turka, ki ga je, med drugim, Svet za odziv na sovražni govor prepoznal kot nekoga, ki ga izvaja.

Iz tega razloga je, očitno, predsednik republike Borut Pahor prav danes na podobno okroglo mizo povabil isto osebo, nikogar pa, denimo, s Pravne fakultete v Ljubljani ali Mariboru. Na koncu so pri tej stranki sprejeli dokument z naslovom »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«. Zato, ker jim je veliko do resnice.

Pri SD so za vključujočo družbo

Seveda imajo pravico, da na svoja srečanja vabijo kogar koli, imajo pravico do Žige Turka. In drugi imamo pravico v to dvomiti. Kako so svoja prepričanja argumentirali? Oglasil se je dr. Milan Brglez in v reakciji na kritiko nekaterih (mojo, Domna Saviča, Eugenije Carl – vse so nastale popolnoma neodvisno) zapisal naslednje:

Spoštovane in spoštovani,

glede na napadalen odziv nekaterih (Domen Savič, Boris Vezjak in Eugenija Carl) na 2. konferenco Socialnih demokratov “Dvig kulture dialoga”, na katero je bil povabljen tudi prof. dr. Žiga Turk, poleg video posnetka objavljam tudi sprejeti dokument. Iz obojega je jasna razlika med njegovimi in našimi stališči, že naslov dokumenta pa ponudi tudi odgovor, zakaj smo ga povabili.

ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO.

Z mojim »napadalnim« odzivom je meril na zapis Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Na ravni argumenta Brglezova načeloma plemenita in racionalna trditev, tudi elegantna, saj lahko nasprotnika hitro obtožiš grdega izključevanja, ne ponuja nobenega dodatka glede na začetno, dobro znano floskulo, zato ostaja ravno to, floskula: v osnovi zatrjuje zgolj, da se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, ker nas pluralizem mnenj v demokraciji bogati.

Trdil bom, da je tak postulat že dolgo politično in teoretsko presežen, da je kalibriran pregrobo, da zadeva idealno situacijo, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev. Na moj sarkastičen komentar, da morda v prihodnje kanijo povabiti še dr. Boštjana M. Zupančiča, mag. Romana Vodeba in mag. Bernarda Brščiča, morda Sebastjana Erlaha, ker radi slišijo drugačno mnenje, je namreč Brglez odvrnil:

Dejstvo je, da nobenega od naštetih nismo povabili. Smo pa hoteli skozi razpravo vsaj enega argumentiranega zagovornika nasprotnega (desnega) tabora prepričati, da dvig kulture dialoga ni uvajanje cenzure. Nekje je z vključevanjem v dialog z drugimi treba začeti.

Pri čem in kom torej začenjajo Socialni demokrati? Očitno pri nekakšni hvalevredni prevzgoji, pri »prepričevanju« desnega tabora, kot pravi. Pri spravi med domobranci in partizani, kot bi dejal njihov zgled Borut Pahor. Drugačna pozicija bi bila izvajanje cenzure (da npr. na okroglo mizo o sovražnem govoru ne povabiš tistega, ki ga izvaja), povabilo pa razume kot odliko in tako rekoč imenitno priložnost slišati drugačno mnenje, ker ga, domnevno, še sploh ne poznaš. Očitno Brglez daje prav mojemu sarkazmu, ki je bil več kot na mestu: v skladu z njegovim pojasnilom si res lahko obetamo, da bodo naslednjič snubili tudi omenjene goste. Kaj je s tem razmislekom narobe?

Na kavi z antisemitom

Demokracija in privrženost kulturi dialoga se ne manifestirata v tem, da si se v vseh situacijah dolžan pogovarjati in piti kavo z vsakim, ki se s tabo ne strinja. Še več, ker ravno to v Brglezovi novi stranki počnejo: da jih vabiš na okrogle mize in s tem ozvočiš in na simbolni ravni daješ veljavo. Kar zveni kot dobrohotna gesta v argumentacijski situaciji, kjer se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, lahko velja v večini primerov z izpolnjenimi začetnimi pogoji, ne pa v vseh: z zagovorniki sovražnega govora, antisemiti, islamofobi, zanikovalci holokavsta, privrženci Hitlerja ne rabiš pomenkovati, da bi bil demokratičen. Če bi to pravilo veljalo in bi se ga v družbi vsi držali – k sreči se ga ne – bi preprosto izgubili bitko proti sovražnemu govoru in sleherni kulturi dialoga. Tisto, ki jo želi Brglez dobiti s plemenitim »prepričevanjem« drugih, kot se je izrazil.

Naj zelo na kratko pojasnim, zakaj bi to bitko izgubili v politiki in še prej v množičnih medijih. Ob tem bom uporabil analogijo, kajti ves čas pretežno govorimo o sovražnem govoru: tako kot se strpnost ne more kazati v tem, da smo strpni do nestrpnih, se demokratična kultura ne more v tem, da smo vključujoči in dialoški do tistih, ki so izključujoči po lastnem prepričanju.

Paradoks nestrpnosti

V filozofski teoriji povedanemu ustreza, ali se vsaj približa, tako imenovani Popprov paradoks nestrpnosti, ki govori o tem, da bo v primeru, če je neka družbena sredina strpna do nestrpnih in pri tem do konca konsistentno sledi takemu prepričanju, sčasoma tudi njena zmožnost, da je strpna, premagana s strani nestrpnih in na koncu kot strpnost izničena. Zato iz tega Karl Popper sklepa, da ne moremo biti strpni do nestrpnih, saj nas bodo, če po svojem uporabim Marka Twaina, nestrpni spravili na svoj nivo in na koncu premagali s svojimi izkušnjami. Pojma družbe, ki bo strpna do nestrpnih brez omejitve, potemtakem ni; paradoks je v tem, da moramo za to, da bi ohranili odprto, strpno in demokratično družbo, biti nestrpni do nestrpnih.

Čeprav sam menim, da pojma »nestrpnosti« v obeh rabah nista enakovredna in kot takšna v paradoksu nista niti zastavljena, ampak je prva nestrpnost preprosto ekvivokacijski izraz, ki bi ga moral nadomestiti pojem sistemsko podprtega »zavračanja«, se z osnovno gesto strinjam – kot dobrohotni in odprti do nestrpneža ravnamo naivno, če obstajajo dobri razlogi, da bo nestrpnost prizadela temelje družbe in njeno življenje. Naj k temu navedem še majhno korekcijo Johna Rawlsa, ki se je Poppru  v veliki meri zoperstavil in menil, da mora biti pravična družba strpna do nestrpnih, saj bi v nasprotnem primeru postala nestrpna – česar se Popper ne boji, ker tovrstne nestrpnosti ne misli v istem pomenu kot prve -, s tem pa nepravična.

Kot vidimo, je Rawlsa strah rezultata, ki ga predvideva Popper: da bi končna nestrpnost vodila v stanje nepravičnosti. A pri tem velja omeniti, da se Rawls z njim strinja v pomembnem delu: družba kot celota ima razumno pravico do samoohranitve, ki pa lahko izpodrine načelo strpnosti. V praksi si poskusimo zamisliti nevarno in nestrpno versko sekto, pravi: »Čeprav se neka nestrpna sekta sama po sebi ne more pritoževati glede nestrpnosti, bi morala biti njena svoboda omejena le, če strpna stran iskreno in z razlogom verjame, da je ogrožena njena lastna varnost in institut svobode.«

No, sam verjamem, da glede sovražnega govora živimo v takih časih, ki terjajo samoohranitev. Nekaj podobnega, po moje in po analogiji, velja za kulturo dialoga, kjer očitno lažiramo, kot trdimo, da bi se morali pogovarjati z nekom, ki drugače misli – kajti redukcija na takšen koncept v dani situaciji sploh ni v igri. Če Brglez želi slišati drugačno mnenje, je s tem na načelni ravni vse lepo in prav. Toda logika odprtosti do neodprtih se ne izteče, vabiti na razprave o sovražnem govoru za tiste, ki ga izvajajo, in to celo v funkciji strokovnjaka, očitno ne predpostavlja, da bi želeli slišati njegovo mnenje, ker ga dejansko že poznamo. Ne, drugega želimo, kot pravi, prevzgojiti s prepričevanjem. Kar pa, če sledimo istemu principu pluralne družbe, ravno ne sme in ne more biti cilj – s čimer pri Brglezovih kršijo točno tisto načelo, zaradi katerega so ga povabili.

Krepitev duha in lažne novice

Zakaj je moj sogovorec zapis z naslovom Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega, razumel kot napadalen? Saj je vendar na okrogli mizi svoje stranke iz ust povabljenca lahko (predvidljivo) slišal, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te okrepi? Pričakoval bi, da bo Brglez, obogaten z novim spoznanjem, tudi s pomočjo moje neznatne kritike, ki res ni napadalna, iz te zgodbe odšel močnejši, krepkejšega duha. Povedano drugače: bizarno in obenem povedno je, da nevarnost vidi v moji kritiki, ne pa v Turkovih besedah.

Naključje je hotelo, ali pa tudi ne, saj je prezenca Turka tako rekoč dnevna, da je na dan Brglezove reakcije prvi znova objavil svojo kolumno na Siolu, kjer nas že vrsto let osrečuje s svojimi domislicami. Zadnja je že bolj pregnantno izražena in najbrž rezultat večletnega ukvarjanja z lažnimi novicami. Te so po njegovem namreč nič manj kot pravica:

No, zato ni za odmet pravica do lažnih novic. Šele v soočenju različnih se namreč izkristalizira, katere so lažne in katere ne. Manj kot se politika in država v to vmešavata, boljše bo za vse.

No, Turk je bil lani imenovan v skupino strokovnjakov Evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami. V 39-člansko skupino ga je Evropska komisija izbrala na podlagi samoprijave – ki jo je očitno dobro unovčil. Kot vidimo, je prišel do globokega spoznanja, da obstaja pravica do lažnih novic. Ali je to zgolj pravica medijev ali morda tudi človekova pravica, ni pojasnil.

Taisti Siol, ki že leta gosti svojega kolumnista z neverjetnimi stališči, je pred dnevi poročal, da EU napoveduje boj proti lažnim novicam. Zato je Evropska komisija, pišejo, predstavila akcijski načrt za boj proti dezinformacijam, da bi tako »zaščitili demokracijo in javno razpravo«, tudi v luči prihajajočih volitev v Evropski parlament maja prihodnje leto. Akcijski načrt sloni na pozivu, ki so ga na Evropsko komisijo junija na vrhu naslovili voditelji članic in uvaja konkretne ukrepe v boju proti lažnim novicam, ki so v bistvu namerne dezinformacije. Tako naj bi se vzpostavil »sistem za hitro obveščanje«. Prav tako naj bi pozorno bdeli nad izvajanjem samoregulativnega etičnega kodeksa, ki so ga sklenile določene spletne platforme in oglaševalski sektor.

Pri pisanju tega poročila, ki se bori proti lažnim novicam in dezinformacijam, je sodeloval prav Žiga Turk. Povedano drugače: v Evropi se Turk bori proti lažnim novicam, doma pa se, očitno iz političnih namenov, bori njim v podporo in ga pri tem, tako kot v kabinetu predsednika republike, legitimirajo z omenjeno referenco evropskega strokovnjaka. »In this Report, we favour the word ‘disinformation’ over ‘fake news’«, beremo v njem. Sprašujem se, ali njegovi sodelavci v skupini strokovnjakov in pri Evropski komisiji sploh vedo, kakšne trosi član, ki je pri pripravi poročila sodeloval. Sprašujem se, zakaj jih tega ne povprašajo slovenski novinarji.

Pravica do laži

Kaj bi pomenilo za novinarstvo, če bi res obstajalo kaj takega kot »pravica do lažnih novic«? Kakšen servis za državljane bi potem morali opravljati nosilci četrte veje oblasti? Deklaracija Mednarodne zveze novinarje (IFJ) o načelih ravnanja novinarjev v svoji prvi točki nalaga:

Spoštovanje resnice in pravice javnosti do nje je prva dolžnost novinarja.

Muenchenska deklaracija novinarjev tudi v prvi točki, ki govori o dolžnostih, ugotavlja nekaj podobnega: »V zbiranju informacij, urejanju in komentiranju dogodkov so temeljne dolžnosti novinarja: 1) da spoštuje pravico občinstva, da izve resnico, ne glede na to, kakšne bi bile možne posledice zanj osebno.«

Etični kodeks Društva poklicnih novinarjev (SPJ), najstarejšega združenja, ki deluje v ZDA, v svojem prvem načelu preprosto pravi: »Išči resnico in poročaj o njej«. Slovenski novinarski kodeks bi omembo resnice moral vsebovati, žal je ne.

K sreči, kot vidimo, poklicni kodeksi novinarjem ne nalagajo nobene podobne dolžnosti in ne omenjajo podobne pravice. Le na Siolu, pri Socialnih demokratih in predsedniku republike mislijo drugače: da moramo dati besedo nekomu, ki nekompetentno govori o pravici do lažnih novic in zagovarja pravico do sovražnega govora.

»Išči laž in poročaj o njej«

No, sam vidim v tem popolno metaforo za medijsko sceno, ki jo želi Turk v svojem političnem krogu vzpostaviti pri nas: lažni novinarji naj se borijo z resničnimi, potem pa bomo že videli, kdo bo zmagal. In prav ima, res imamo lažne novinarje. Zdaj čakamo samo še, da jim nekdo napiše alternativni etični kodeks pravic, v katerem se bo prvo načelo glasilo: »Išči laž in poročaj o njej« ali »Spoštovanje laži in pravice javnosti do lažne novice je prva dolžnost novinarja.«  Seveda mnogi sledijo temu kodeksu, čeprav še sploh ni sestavljen.

No, o tem govorimo, ko govorimo o zmotah Socialnih demokratov. Da v prizadevanju za »kulturo dialoga« potrebuješ racionalne akterje, ki ne bodo pleteničili o pravici do nekulture in lažnih novic. Ker potem je najmanj to res, da takšni pogovori o resnicoljubni komunikaciji res nimajo smisla.