Glavni šolski inšpektor, ki ga minister nenadoma več ne hvali

Minister za izobraževanje Jernej Pikalo se je odločil predlagati zamenjavo glavnega šolskega inšpektorja Tomaža Rozmana. Nekaj zadnjih kritičnih in javno odmevnih primerov (zadeva kengurujčki z maltretiranjem otrok, zadeva Merc s spolnimi napadi na učenke in zadeva Steklasa s pritožbo na oceno in inšpektorjem Alenom Kofolom) mu je očitno odprlo oči in ga navdihnilo z opažanjem, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, zaradi česar se je končno odločil za razrešitev. In ker pač vse tli, je tudi odločitev »v njem tlela že nekaj let«. Kar bi dalo slutiti, da je tega še več.

Delo Pikalo Rozman
Minister Pikalo in njegov predlog: zapis v Delu

Koliko let? Vprašanje ni minorno. Rozmana je v svojem prvem mandatu na mesto glavnega inšpektorja postavil isti minister, kar so včeraj in danes opazili nekateri mediji. Česar niso, je tudi, da ga je tudi leta 2015 vehementno zagovarjal ob novem imenovanju.

Tistega leta je med novinarji zaokrožila kazenska ovadba proti Rozmanu, ki jo je evidentno spisala zelo poučena »notranja« oseba z inšpektorata. Ovadba, ki se lahko bere tudi kot anonimka, glavnemu inšpektorju očita, da je vse od leta 2006 naprej, ko je neposredno ali pa vsaj posredno vodil Inšpektorat RS za šolstvo in šport, z različnimi manipulacijami, korupcijo, zlorabljanjem položaja, goljufijami, tudi pri zaposlovanju in napredovanju »svojih« kadrov, diskriminacijo in mobingom nad zaposlenimi, finančnimi malverzacijami, okoriščanjem in drugimi kaznivimi dejanji oškodoval proračunska sredstva za nezanemarljive vsote, istočasno pa je s koruptivnim kadrovanjem po prijateljskih in strankarskih zvezah, mimo zakonsko določenih pogojev za zasedbo delovnih mest ter z neprestanim podkupovanjem »svojih« kadrov z različnimi denarnimi dodatki in drugimi ugodnostmi, popolnoma uničil vso strokovnost, verodostojnost in renome inšpektorata.

Pikalo, ki hvali Rozmana

Pikalo je poznal vse očitke, a je imel tudi ob novem mandatu leta 2015 o Rozmanu povedati veliko pohvalnega, zato ga je podprl raje kot protikandidata in prepričal tedanjo ministrico:

Vendar se Setnikar-Cankarjeva, ki sodi v kvoto ministrov SMC, ni dala. Na četrtkovi seji vlade je spet predlagala Rozmanovo imenovanje. V razpravi je po naših informacijah povedala, da gre za dobrega kandidata, ki mu podporo izreka večina zaposlenih, pohvalno naj bi se o njem izrazil tudi njen predhodnik na čelu šolskega ministrstva Jernej Pikalo, ki je sodil v kvoto ministrov SD.

Kaj nam to pove o sociološkem profilu stranke SD? Da je leta 2015 niso ganile navedbe iz ovadbe o korupciji, zlorabah položaja, goljufijah, diskriminaciji in šikaniranju zaposlenih, finančnih malverzacij, okoriščanji, ponarejanju in uničevanju listin, tudi ne številna druga pričevanja in opozorila. Niti o tem, da je Rozman domnevno zaposloval kandidate, ki večinoma niso imeli nobenih ustreznih delovnih izkušenj, ali da je svojo pozicijo uporabljal pri zaposlovanju odsluženih strankarskih kolegov, ki jim je prenehala funkcija na vodilnih delovnih mestih na ministrstvu in bi bili ali pa so bili brezposelni.

Mimogrede, zanimivo je, da je Rozman ves čas bil in veljal za odkritega pripadnika Janševe SDS, kar je tudi potrdil v intervjuju za Žurnal, kjer se je s tem odkrilo pohvalil, da bi se obranil pred govoricami:

Če kdo misli, da je nekdo vplival name, naj prinese dokaze. Sicer pa je javno znano, na kateri strani sem (SDS, op. n.), zato je to smešno.

Rozman SDS pohvali se
Intervju v Žurnalu: Rozman se pohvali, da je javno znano, čigav je

Kako je na inšpektoratu tlelo

Če bi očitki iz kazenske ovadbe držali, bi se smeli vprašati, »čigavi« strankarski  kolegi so prišli na vrsto. Kot vemo, so pri strankah zelo prepleteni. Ovadba mu očita, da je za svoje prijatelje in strankarske tovariše poskrbel tudi tako, da jim sploh ni bilo potrebno opravljati zahtevnega strokovnega izpita za inšpektorja za šolstvo, da je dodeljeval dodatke, skrbel za njihovo izredno napredovanje, da je na sedež inšpektorata prihajal le občasno, za par ur, večinoma ga menda sploh ni bilo. Pa tudi, da je uredil fiktivne posle in poskrbel za pranje denarja pri obnovi prostorov, da je službeni avto uporabljal v zasebne namene, čeprav seveda do tega ni bil upravičen niti kot generalni sekretar niti kot glavni inšpektor – vse stroške, vključno z gorivom, pa je vsa leta plačeval inšpektorat.

Za vse to, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, so skupaj z novinarji pri socialnih demokratih zelo dobro vedeli, tudi to, kot piše Dnevnik, da je kot šolski inšpektor za svoja predavanja šolam zaračunal visoke honorarje. A so ga, po besedah kasneje odstople ministrice, raje hvalili. Zato je Pikalu kot bivšemu ministru pač prisluhnila.

Zmagovita strankarska trgovina

Resnici na ljubo so takrat pri SD javno priznavali, da imajo nekaj pomislekov. Ampak ne dovolj velikih. Zmagala je, kot slikovito opiše Meta Roglič, strankarska trgovina. Do ut des, quid pro quo, staro rimljansko religijsko in očitno tudi trgovsko pravilo: dam, če daš. Po domače, skratka: če boste vi za našega, bomo mi za vašega:

Nekateri naši sogovorniki iz koalicijskih vrst to »pomiritev« SD povezujejo s še enim kadrovskim dogajanjem na četrtkovi seji vlade. Na njej je bil namreč na dnevni red uvrščen tudi predlog ministrice za delo iz vrst SD Anje Kopač Mrak, da se za generalno direktorico zavoda za zaposlovanje imenuje Mavricijo Batič. Tudi o delu dozdajšnje vršilke dolžnosti generalne direktorice zavoda so krožile anonimke in kritične pripombe.

Po naših informacijah je premier Miro Cerar na omenjeni četrtkovi seji vlade ocenil, da tako glede Rozmana kot glede Batičeve obstajajo pomisleki, na katere še ni bilo v celoti odgovorjeno, in napovedal, da se bo zato s predstavniki obeh ministrstev še pogovoril. Z dnevnega reda sta bili tako umaknjeni obe imenovanji. Očitno so predstavniki ministrstev za izobraževanje in delo premierja uspeli prepričati, da sta njihova kadrovska predloga dovolj dobra: na včerajšnji dopisni seji vlade sta bila imenovana tako Rozman kot Batičeva.

Zamenjava, ki ne bo dovolj

Zanimivo je gledati,  kako si zdaj minister rešuje svojo kožo. Motiti se je menda človeško in recimo, da je nekam pozno, ob vsej evidenci, spregledal svojo pomoto glede človeka, ki ga je podpiral in hvalil. Ob tem se celo strinja s kritiki, da zgolj zamenjava ne bo dovolj. Seveda ne – ob opisanem stanju, če so navedbe iz ovadbe vsaj v grobem točne. Na tej točki se postavi tudi vprašanje njegove odgovornosti, namreč ministrove. Še zlasti, ker Pikalo na zadnje afere ni želel imeti komentarja. Včeraj smo v poročilih lahko slišali, kakšen je njegov kronski argument ob tem: da bi s svojim komentiranjem lahko »okužil« postopek, zato se mora vzdržati sleherne sodbe. Le pri Mercu je potem storil izjemo, ker se je ta primer sodno zaključil.

Minister, ki ničesar ne komentira

Sklicevanje, da je ministrstvo drugostopenjski pritožbeni organ v postopku, zato mora minister molčati, ne vzdrži resne presoje. V praksi bi to pomenilo, da ministri ne bi smeli komentirati nobenega žgočega problema, ki je odprt na sodišču in spada pod njihov resor. V resnici drži le to, da ne smejo komentirati vsega, kar bi morda ogrozilo interese ministrstva. Mimogrede, iz istega razloga tudi Rozmana ne bi smeli predlagati v razrešitev, če postopki proti njemu še tečejo.

Če bi se na ta, očitno inventivno pahorjanski način, ko se predsednik republike ne želi vpletati v državne zadeve in komentirati ravnanja vlade, kar je izrecno pojasnil, vedli vsi ministri, bi njihovi štiriletni ali še daljši mandati minevali v izrazitem lagodju: o ničemer glede navadno najbolj ključnih težav v zadevah svojega resorja, ki so znašle v sodnih postopkih in so običajno v maksimalnem javnem interesu, ne bi smeli in rabili podati javnega mnenja. Zdaj razumemo, zakaj politikom takšnega kova ostane le še Instagram.

Po drugi strani je, ob tolikšnem molku in hvali, ko ta ni potrebna, zdaj končno le razumljivo: če je šolski inšpektorat v razsulu in ne deluje, so za takšno stanje nedvoumno nadvse soodgovorni politiki, takoj za njimi pa uspavani mediji. Imena smo ravnokar našteli.

P.S.

Dne 22. decembra, po dobrih desetih dnevih čakanja, lahko mirno pripišem: v »ambrožičlamprehtslokarurbaslesjakštrukeljstepišnikovskem« svetu domače medijske odgovornosti, če naštejem sedem najpomembnejših medijev, je minister Pikalo obveljal za povsem nedolžnega, brez ene žal besede.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

Discover more from ::: IN MEDIA RES :::

Subscribe now to keep reading and get access to the full archive.

Continue reading