»Torra je bil tu«: katalonsko nelagodje v predsednikovem komunikeju

Kako vemo, da so stvari pri Borutu Pahorju resne? Takrat, seveda, ko ga na njegovem instagramu, ki po njegovi lastni analizi izžareva njegov »značaj«, mineta smeh in volja do (samo)norčevanja. Lep zgled je zadnja objava: »Torra je bil tu«.

Kdo je ta, vsega običajnega duhovičenja in vedrega razpoloženja oskubljen Torra, ki si ne zasluži dostojnega naslavljanja vsaj z »gospod« v trenutku, ko je predsedniku republike povsem zmanjkalo humorja in običajno bogatega materiala za flirt z ljudstvom?

Avtistično nelagodje

Kot vemo, je predsednik katalonske vlade prišel v Slovenijo na pobudo evropskega poslanca Iva Vajgla, sprejel ga je tudi nekdanji predsednik republike Milan Kučan in Društvo slovenskih pisateljev. Glede ostalega je sledila drama. Kot je poročal Večer, si Torre vrh slovenske države najprej kakšen teden ni upal sprejeti, kar je Vajgl komentiral z zanimivo tezo o avtizmu:

Bojazen slovenskih politikov je popolnoma nerazumljiva in je samo simptom splošnega odnosa Slovenije kot avtistične države, ki zna iti samo tja, kamor nas nekdo vodi, sami pa nimamo avtonomnih stališč… Da prihaja na obisk predsednik velike evropske dežele, ki ima devet milijonov prebivalcev, z močno gospodarsko in kulturno tradicijo, in ga noben najvišji predstavnik slovenske države niti zasebno niti neuradno noče sprejeti, je škandal, zaradi česar je mene sram.

Potem je, najbrž po dolgih prepričevanjih, prišlo do manjše otoplitve, zato se je Torra do predsednika Pahorja in na kratko kavo k predsedniku parlamenta Dejanu Židanu odpravil z velikim nelagodjem. Ne svojim, temveč tistih, ki so ga po oklevanju vendarle sprejeli na »neformalni sprejem« in z njim ravnali kot z vročim kostanjem iz žerjavice, ki ga nihče ne želi vzeti v roke.

Slovenska srca in ohlajeni predsednik

Vedno ni bilo tako. Še lani je v času referenduma o neodvisnosti Pahor navdušeno vzklikal, da »danes zelo, zelo veliko slovenskih src bije za katalonski narod«. Ampak v letu dni je postal bistveno bolj hladen. Omenjeno zadržanost izžareva že komunike za javnost:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes dopoldne, 6. decembra 2018, sprejel na neuraden pogovor katalonskega predsednika Quima Torra.

Predsednik Pahor se je za neuraden pogovor s predsednikom katalonske vlade, ki se mudi na zasebnem obisku v Sloveniji, odločil po tem, ko ga je katalonski predsednik v začetku tega tedna, osebno pisno zaprosil za neuraden sprejem in po njunem telefonskem pogovoru.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik katalonske vlade sta v pogovoru na štiri oči spregovorila o tradicionalno dobrem sodelovanju med Slovenijo in Katalonijo.

Predsednik Pahor sicer glede prizadevanj za večjo samostojnost Katalonije poudarja, da je to stvar katalonskega ljudstva in Kraljevine Španije, v kar se uradna Ljubljana ne vmešava.

Pahor je bil tu

Besedilo sem objavil v celoti in na način, kot nastopa na uradni strani predsednika republike. Če odmislimo simptomalno repetitivnost začetka vseh štirih kratkih stavkov, ki vsi po vrsti z njo ne manifestirajo le hudega slogovnega zdrsa, temveč kažejo na (nezavedno) željo po afirmaciji »predsedniške« pozicije izjavljalca, vsak med njimi vsebuje omenjeno potezo distanciranja.

Prvi stavek z opisom uvede dogodek, sam sprejem, njegovo bistvo pa je najbrž v  poudarku, da je šlo za neuraden, ne uraden sprejem. Drugi, za vsak slučaj, čeprav je to storil ravnokar, že v čistem začetku znova ponovi sintagmo »neuraden pogovor«, njegov cilj pa je precizno pojasniti razloge za odločitev sprejema predsednika katalonske vlade, kjer je znova, še tretjič, navedena neuradnost. No, katalonski mediji so napisali drugače, da je Torra na uradnem obisku v Sloveniji (»President Quim Torra is on an official trip in Slovenia«; »Torra announced from Slovenia, where he is on an official visit«), nikakor ne zasebnem.

Tretja poved podaja kratek povzetek vsebine srečanja, ki je v resnici povzetek nevsebine, kajti nadvse pomenljiva je že zguljena politična fraza o dobrem sodelovanju med Katalonijo in Slovenijo. Če želiš povedati nič ali ne želiš povedati česa, najbrž uporabiš prav to univerzalno, nekaj besed dolgo prazno floskulo.

Četrta in zadnja poved pa vsebuje tuš z najbolj hladno vodo: od lanskih src, ki bijejo za katalonski narod, na koncu ni ostalo prav nič – Pahor seveda ni povedal, da on ali Slovenija podpirata prizadevanja za samostojnost Katalonije, ampak je hladnokrvno navrgel, da naša država s tem nima nič, da je to zadeva internega odnosa med katalonskim narodom in Kraljevino Španijo. Če je lani vsaj v eni minorni izjavi koketiral z domačim ljudstvom in apeliral na spomin slovenske poti v neodvisnost, bi ga lahko kdo malce spomnil, kako bi se počutili Slovenci leta 1991, če bi tam nekje v Evropi sedel kakšen predsednik, imitiral našega in se skliceval na interne odnose med Slovenijo in Jugoslavijo. Vmes pa mimogrede tvitnil, če bi to takrat bilo mogoče in če bi ga že po dolgem prepričevanju sprejel: »Pahor je bil tu.« Toliko o trdosrčni hipokriziji predsednika.

In potem o dialogu

Na podobnem izpitu iz načelnosti je padel tudi predsednik parlamenta. Na uradni strani Državnega zbora so s podobno sramežljivostjo in strahom objavili dva nadvse kratka stavka, kakor da bi se sramovali, na svojem tviterju pa je Dejan Židan potem čivknil, da sta se s Torro »pogovarjala tudi o pomenu dialoga«. Res impresivno kot izbrana topika že po sebi, sploh če pomislimo, kako je bilo treba slovenski državni vrh dlje časa prepričevati, da si predsednik katalonske vlade takšen dialog zasluži. Je pa Židan opazil vsaj delegacijo tega za Pahorja menda docela zasebnega obiska.

In kako so ob vsem odreagirali mediji? Tudi avtistično, po slovensko. Nimajo svojega stališča.