::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Referendum, Grims in Žižek

Zgodovina se ponavlja in največji sovražnik naše prihodnosti je spomin zlate ribice. Aktualna zahteva stranke SDS po posvetovalnem referendumu je te dni živo spomnila na pomlad leta 2016, ko se je podobna ideja glede nastavitve beguncev v Sloveniji že zgodila. Tokrat sicer pri Janševih predlagajo razpis posvetovalnega referenduma o dogovoru ZN-a o migracijah, ki so ga vložili skupaj s SNS-jem. Poanto o zaokroženo opisal njihov specialist za sovraštveni govor in predlaga, da se ta razpiše v najkrajšem možnem roku:

“Referendum bi pomenil, da vsi stopimo korak nazaj, da prepustimo to odločitev ljudstvu in se preprosto zavežemo, da bomo njegovo odločitev dosledno spoštovali,” je poudaril. “Samo če se vsi zavežemo, da bomo spoštovali izid referenduma, je namreč smiselno in tudi edino demokratično, da se odločanje o takšni zadevi prepusti neposredno ljudstvu,” je še dodal Grims.

Grims referendum

MMC RTV Slovenija: Grims o posvetovalnem referendumu

Grims, ki plonka Žižka

V Sloveniji je res nenavadno, da uporabljamo dvojne vatle. Nad desnico se zgražamo, ker bi z referendumi povozila človekove pravice. Ko kaj takšnega predlaga levica, velikokrat sramežljivo zamolčimo. Naj spomnim: referendum se zdi edina možna rešitev, ko gre za begunce, tudi Slavoju Žižku. V svoji knjigi Against the Double Blackmail. Refugees, Terror and Other Troubles with the Neighbours (Allen Lane: London, 2016, str. 10-11), pred tem pa na straneh In These Times in kasneje v Mladini, je v paketu ukrepov okoli beguncev Žižek predlagal tole:

Ko je Angela Merkel izrekla svoje slavno javno povabilo stotisočem beguncev, naj pridejo v Nemčijo, kaj je bila njena demokratična legitimacija? Na podlagi česa si je vzela pravico, da je brez demokratičnega posvetovanja tako korenito spremenila nemško življenje? Moj namen tukaj seveda ni podpora protipriseljenskim populistom, temveč nedvoumno poudarjanje meja demokratične legitimacije. Enako velja za tiste, ki zagovarjajo radikalno odprtje meja: se zavedajo, da njihova zahteva pomeni odpravo oziroma uveljavitev ogromne spremembe v statusu quo države, ne da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države? (Njihov odgovor bi se seveda glasil, da bi tudi begunci morali dobiti volilno pravico – a to gotovo ni dovolj, saj je to ukrep, ki bi bil mogoč šele, ko bi bili begunci vključeni v politično ureditev neke države.)

Bližino, če ne identičnost stališč SDS in Žižka, sem opisal že v prispevku Referendum o (tudi) hudobnih beguncih. Moj sicer minimalni eksperiment na majhnem vzorcu je v grobem pritrdil domnevi o nenavadni zadržanosti akademsko (in tudi levo) usmerjene domače družboslovne in humanistične stroke in nezgrešljivi pristranosti ti. kvalitetnih medijev. Nobeni disclaimerji tu ne pomagajo, tudi Grims bi se strinjal, da v zahtevi po referendumu ne gre za protipriseljenski populizem, temveč zgolj za podporo meji demokratične legitimacije. Podpora isti rešitvi je v temelju enaka – preden odpiramo meje beguncem, bi morali izpeljati posvet z ljudstvom, če smo pač demokratična nacionalna država.

Hudobni begunci – za ene in druge

V tem delu se zato ponavljam: v čem točno se že to pot razlikujeta esdeesovska in žižkovska retorika? Zgolj v tem, da poskuša slednja na dodani deklarativni ravni biti distancirajoča do »antiimigrantskega populizma«, nato pa ji v tem zelo hitro zdrsne? Zgolj v tem, da prva pove še kaj zraven? Drži, Žižek  ima v mislih kritiko naivne humanitarne levičarske pozicije, toda na koncu v vsebinskem smislu zdrsne in reduktivno mu preostane le imitacija argumentov, ki jih proizvaja desnica. Trivialna, posplošena in odvečna opozorila, npr. češ da so tudi begunci lahko grdi, umazani in zli, česar seveda nihče na levici ni mislil ali zanikal, v ničemer niso drugačna od tistega, kar kritizira na desnici.

Namesto, da bi v svoji ekvidistančni drži, ki jo želi razviti, dobrohotno opozoril na prehitre zaključke in naivnost pri njej, sledi razočaranje v podobi uporabe standardnega arzenala čisto desničarskih očitkov, tj. konglomerat fiktivnih posplošitev o beguncih, ki da jih proizvaja preveč solidarna levica, imputiranih očitkov o hinavščini (»govorite eno, delate drugo«), ki si jih je izmislil, opozoril o smiselnosti »demokratičnega legitimacije« prihoda beguncev, niz čisto administrativnih nasvetov za EU in podobno.

Grims bi se strinjal tudi z Žižkovo ugotovitvijo o hudobnih beguncih: »Begunci so ljudje, kot vsi drugi. Veliko med njimi je hudobnih, nasilnih, zabitih, nevarnih. O tem je treba odkrito govoriti.« Razlika je zgolj v tem, da bo »odkrit govor« pretvoril v odkrito agendo političnega propagandizma in jo popestril z generalizacijami. Ko se zdaj sprašujemo, kam vodi nevarna igra ad populum, sklicevanja na ultimativno voljo ljudi na ultimativni ravni plebiscitarnega odločanja, se ni treba slepiti, ker je odgovor na dlani: v »eleganco« populizma maskirani fašizem. Kako že pravijo Žižkovi epigoni? Da je besedica »fašizem« kot deskripcija odveč, da je netočna in bi morali raje uporabljati izraz »populizem«.

No, mislim, da je jasno, kdo so njegovi profeti. Ironično tudi tisti, ki pred njim svarijo.

Več:

Referendum o (tudi) hudobnih beguncih

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Žižkov »plagiat« Janše

Information

This entry was posted on 23/11/2018 by in mediji and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: