Ponovljena pristranost v Dolenjskem listu: proti sprejemnemu begunskemu centru

Zgodba se je ponovila: novinarka Mirjam Bezek Jakše v današnji ediciji tednika Dolenjski list ponovi vso že očitano ji novinarsko pristranost v poročanju ob nedavnem shodu Civilne iniciative proti možnemu sprejemno-registracijskemu centru za begunce v Metliki.

V prejšnjem zapisu sem podrobneje razčlenil, zakaj s svojimi pristopom krši novinarske standarde profesionalnega pisanja v prispevku z dne 6. septembra pod naslovom »Zgodila se je Metlika«. Seveda ni zaleglo. Njena današnja novinarska vaja je ponovitev prve: na začetni strani tednika, kamor je umeščen članek, znova ne izvemo prav ničesar o pomislekih na račun dogodka ali protestirajočih, tem ni namenjena niti besedica prostora, čeprav so bili javno artikulirani.

Po svoje je zato nadaljevanje njene pristranosti kot metode še bolj radikalno kot v prispevku teden nazaj. Hermetično in nepredušno zaprtost svojega subjektivnega afirmativnega pogleda na protestni dogodek novinarka podkrepi z anketami nastopajočih na strani 10, med katerimi seveda ni nikogar, ki bi smel misliti drugače, zato je končno sporočilo prispevka samo eno: v Metliki in Beli krajini ne sme biti nobenega centra za sprejem beguncev, prebivalstvo se je uniformno in brez izjeme postavilo proti temu.

Novinarka ima sicer srečo, ker v Kodeksu novinarjev Slovenije noben člen posebej na sankcionira neobjektivnosti in politične ali druge oblike pristranosti kot takšne. Tudi je ni mogoče neposredno obsoditi kršitve 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da je spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora nedopustno. Še več, novinar jih ne sme dopustiti.

No, Mirjam Bezek Jakše tega res ni dovolila, ker nihče od intervjuvanih ni opletal z eksplicitno sovražnostjo, temveč zgolj s klasično taksonomijo predsodkov, govorico strahov in skrbi za slovenstvo, recimo s tem, kako je treba najprej poskrbeti za »naše« ljudi. Je pa novinarka kršila 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki veleva, da novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme. Da obstajajo krajani in javno mnenje, ki se ne strinjajo s protestirajočimi, je že takšen tip informacije, kot je tudi, da je organizatorica protesta izrazito politično in strankarsko izpostavljena oseba, podobno pa velja tudi za zamolčanje in prihod Andreja Šiška s svojimi pajdaši v Metliko in njihovo udeležbo na protestu. Tako je postopala že v drugo.

Iz povedanega vidimo, da se je zavestno in premočrtno trudila dogodek predstaviti kot »neoporočen« in podpore vreden glas ljudstva, ki ne mara beguncev, zato je zamolčala vse okoliščine, ki bi takemu vtisu bile v napoto. S tem svojim bralcev ni informirala, ampak idejno preparirala.

Ob tem je nehote le zagrešila majhno napako. Naslov prispevka »Pomagajmo migrantom v domovini« je povzela po stališču enega od protestirajočih govorcev, ki je želel v svojem perverznem razumetju povedati, da bi morale begunce takoj pospremit v njihovo domovino (recimo Sirijo). Kot »potomec migranta« ima za »uboge migrante« to krasno rešitev: žičnata ograja in izgon iz Slovenije vendar služita nadvse požrtvovalnemu humanitarnemu poslanstvu in sta čudovito karitativno dejanje, s katerim bodo begunci lažje vzljubili svojo domovino – in v katero se bodo prisiljeni vrniti. Žiletna žica je pač za nekatere ultimativni izraz humanosti.

In če se vrnem k poanti: marsikdo bi zgrešeno pomislil, da naslov nagovarja k pomoči migrantom in da jo moramo nuditi v naši domovini. Ko bo prebral članek, bo videl, da se je strahovito motil glede obojega: glede narave pomoči in glede lokacije domovine.

Več:

Kako se je v Dolenjskem listu zgodila Metlika