Le kaj se dogaja na javnem zavodu RTV, da niti trije zaporedni datumi sklica izredne seje Programskega sveta RTV Slovenija niso bili uspešni? Moj edini vir je zapis na Žurnalu24 in zaenkrat nimam razloga, da mu ne bi verjel: Barbara Eržen piše o hitenju generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca, da bi na mesto direktorice TV Slovenije izmed štirih kandidatk in kandidatov predlagal svojo favoritinjo Katjo Šeruga, za kar potrebuje podporo programskih svetnikov, najmanj 15 od 29.
In ker se nekako in iz nekega neznanega razloga evidentno mudi, prešteto na dneve, redna seja pa je po junijski sklicana za 24. september, so preverjali kar tri datume za sklic izredne seje pred tem:
Doslej so skušali sklicati kar dve izredni programski seji, prvič 27. avgusta ali 3. septembra in drugič 10. septembra. Ker pa bi bila pri vseh terminih pod vprašajem številčnost udeležbe 29-članskega programskega sveta, so se na koncu vodilni le sprijaznili, da bodo imenovanje obravnavali na redni seji 24. septembra. Takrat naj bi obravnavali tudi poročilo varuhinje gledalčevih pravic, poročilo o poslovanju in metodologijo gledanosti in poslušanosti.
Zakaj je tako ravnanje sporno?
Poslovnik Programskega sveta daje možnost, da predsednik sveta skliče izredno sejo sveta na svojo pobudo, na predlog najmanj petih članov sveta ali na pobudo generalnega direktorja. S predlogom Igorja Kadunca potemtakem ni nič narobe.
Ostane le še vprašanje, čemu hitenje in kakšna je utemeljitev za posebno sejo. A tega ne vemo. Kar se mi resnično zdi sporno, pa je najbrž na javni radioteleviziji že uzanca: da nekdo preverja, ali bodo svetniki prišli na sejo ali ne.
V danem primeru so to zelo očitno storili, in sicer za tri datume: 27. avgust, 3. september in 10. september. Pri vseh teh je na koncu nekdo prišel do podatka o premajhni udeležbi – no, avgustovsko in septembrsko dopustništvo se med člani sveta zdi izrazito priljubljeno, vsaj na prvi pogled.
Zakaj se mi takšne preverbe zdijo problematične? Ker dopuščajo možnost manipulacije: predstavljajmo si, da tisti, ki naokoli komunicira s svetniki ali drugemu naloži takšno delo, kar dovolj natančno ve, kako kateri od njih razmišlja, zaradi česar lahko precej dobro sklepa, kako bo ta na seji glasoval. Če sledi vnaprejšnji agendi, lahko vedno najde termin, ko se bo na seji zbralo več tistih članov sveta, ki bolj ustrezajo pričakovanemu rezultatu, druge pa izbriše s koledarja. Omenjam le to perspektivo in lobistične akcije med svetniki puščam čisto ob strani.
Dopustništvo ali revolt
Navzven se sicer takšno početje marsikomu zdi smiselno: če se sklicuje izredna seja (ne pa tudi redna) z zelo pomembno točko dnevnega reda, je pač treba nekako preveriti prisotnost, da bi do nje sploh prišlo. A, kot rečeno, se potem navidezno zavrtimo v začaranem krogu: tudi če obstaja res dober in tehten razlog za takšen sklic, se odpira omenjena možnost manipulacije. In, kar je še huje, bi lahko kdo ravno zaradi te možnosti kalkulacije glasovanja izvedbo izredne seje tudi forsiral. Seveda je Kadunc načelen mož in nič od tega ni storil na opisan način.
Po drugi strani pri zares pomembnih temah, ki zahtevajo izrednost, mimo preverjanja ostane zgolj plediranje, da se svetniki seje udeležijo. Kar bi moralo zadostovati.
Če smo manj lahkoverni in ne kupimo razlage o dolgotrajni dopustniški zasedenosti svetnikov, temveč jo razumemo kot njihovo zavračanje, potem bi smeli ugibati, da obstajajo ob tem neki drugi razlogi. Da se takšnemu sklicu, ki ga je predlagal generalni direktor, izmikajo. Če drži, zanj in za njegove predloge to potem ni najboljša novica.
You must be logged in to post a comment.