Zadnje poročilo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev za mesec junij je zanimivo. Med podatki morda izstopa pritožba nad tretjim televizijskim programom, ki ga vodi Jadranka Rebernik, ker so na njem intervju Igorja Pirkoviča v desetih dnevih ponovili 17 krat. Kar je varuhinja Ilinka Todorovski označila za »moteče pretiravanje«.

In potem sem naletel na samega sebe. Presenečen seveda nisem: moja kritika Odmevov je pri urednikih in urednicah TV Slovenija bila deležna simpatične oznake iz časov menda totalitarne predhodnice naše države, postala je nesramen pritisk in napad, s tem tudi osnovni izvor problema, kot je v pojasnilu zapisala urednica Uredništva dnevnoinformativnih oddaj Nataša Rijavec Bartha:

Zapise, kot je spodaj prilepljen blog, razumemo kot neposreden pritisk in napad na novinarsko in uredniško avtonomijo.

Za razkritje sem ji iskreno hvaležen. Kot trdim vedno znova, je približno takšen status sicer redke medijske kritike v naši državi: če te že ne ignorirajo na polno, te razglasijo za razrednega (ali državnega) sovražnika, ki se vmešava v uredniško avtonomijo. O nekaterih rečeh se pri nas pač ne sme pisati. Saj se ve: novinarji in uredniki so nedotakljivi in dvomiti vanje je bogokletno dejanje. Več o tem v mojem razmišljanju o medijski kritiki. Da se to zgodi avtorju bloga kot avtorju bloga, je vendarle dobra novica za ta pri nas zaničevani medij.

Realnost etične dileme

O čem govori Rijavec Bartha? Zmotil jo je moj zapis o povabilu Sebastjanu Jeretiču v Odmeve, ki sta ga meni neznana gledalca I. B. in D. K. priložila k svoji pritožbi varuhinji in pri tem, sklepam, posvojila moje argumente. Ali kot so pribeležili v njenem poročilu:

Pritožbi sta gledalca priložila še blogovski zapis, ki naj bi utemeljil njuno stališče (avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa).

Naj spomnim: v njem sem dovolj nazorno pokazal na odsotnost sleherne novinarske empatije in solidarnosti, ki jo prakticirajo uredniki in vodstvo javne RTV v odnosu do svoje znane in cenjene novinarke Eugenije Carl. Zakaj? Ker v svoje prostore vabijo tistega, ki tako rad neženirano pljuva tako po javni radioteleviziji in njihovi novinarki – in to v funkciji plačanega piarovca koprskega župana in le zato, ker je novinarka desetletja razkrivala njegove nečednosti in pogumno opravljala svoj posel.

O vsem sem dovolj podrobno poročal v omenjenem zapisu z naslovom Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu, še pred tem pa še v Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija in Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje.

Trdil sem, da v situaciji, ko RTV nikoli ni niti poskušala zaščititi svoje novinarke pred nizkotnimi, osebnimi, žaljivimi javnimi napadi Jeretiča in njegovega delodajalca in ko se ne odziva na delovanje spornega portala Ekoper niti takrat, ko je kot institucija sama žrtev teh obračunov, povabilo uredniku portala in svetovalcu župana preprosto ni samoumevno. Še več: je izjemno sporno.

Ne mislim, da Jeretiča ne bi smeli vabiti, prepričan pa sem, da načete dileme niso niti poskušali reševati – raje so se pretvarjali, da je ni in so svoji novinarki obrnili hrbet. S tem je sam akt povabila pridobil status sporočila novinarki in manifestiral popuščanje pritiskom; in tudi najbolj pozorno prebiranje zapisa v poročilu varuhinje pokaže, da konteksta s pritiski na Carlovo niso omenili niti z eno samo besedico. Na analogen način trdim, da je, razen v izjemnih primerih, ko je to nujno, npr. predvolilnih kampanjah ali informativnih oddajah, neupravičeno in obenem mazohistično medijsko minutažo namenjati osebi, ki javno sistematično poziva proti neplačevanju RTV prispevka – pa četudi je to zadnji zmagovalec volitev. Znova opozarjam na kontekst: po tistem, ko javni servis ni zmogel problematizacije tega dejanja politika!

Redukcija na osebni spor

Že citirani stavek »Avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa« je zavajajoč opis stanja in tudi intence mojega zapisa, ki želi izpostaviti realnost etične dileme uredniškega dela. Intrigantna in že čisto simptomalna se mi zdi že redukcija intence na »dolgotrajni spor«, kar pomeni, da urednica Rijavec Bartha sodelavke v svoji hiši ne obravnava kot žrtve napadov, temveč vidi težavo zgolj v nekakšnih osebnih peripetijah, na podoben način pa evidentno obravnava tudi njeno novinarsko delo.

Povedano drugače: v tej zgodbi se je že na strani terminologije dobesedno postavila na stran Jeretiča, ne Carlove, saj je prav on tisti, ki nenehno manipulira s kontekstualizacijami o »osebnem sporu« in celo s tezo o manični novinarki, ki osebne spore razplamteva v državno stvar. Naj v dokaz temu citiram Janšev medij, v katerih sicer nenehno gostuje, a ga tokrat le navaja:

Očitno se s tem strinja tudi politični analitik Sebastjan Jeretič, na spletni strani ekoper.si je tako zapisal: »Nekoga, ki svoje osebne spore dviguje na raven vprašanja nacionalnega interesa, in vse, ki se ji pri tem ne klanjajo in sodelujejo, zelo hitro popljuva. (vir: Škandal24).

Referenčnost kot alibi

Da RTV medse vabi urednike drugih medijev, ki permanentno napadajo, diskreditirajo in omalovažujejo sam javni servis in njeno novinarko, in to na načine, ki so v čisti opreki z novinarskim profesionalizmom, je urednica nato želela upravičiti z navajanjem referenc, zaradi katerih je po mnenju urednice bilo smiselno povabiti Jeretiča:

Aljaž Bitenc Pengov je eden izmed prvih blogerjev na slovenskih tleh, tviteraš, politični komentator, direktor in odgovorni urednik Radia Kaos. Sebastjan Jeretič je odgovorni urednik portala Ekoper, vendar pa tudi dolgoleten politični komentator, strokovnjak za volilne kampanje, v številnih je aktivno sodeloval, jih tudi vodil, v Sloveniji in v tujini. Menimo, da imata oba dovolj referenc za nastop v Odmevih, kjer smo gostili in še bomo najrazličnejše komentatorje in analitike. Oba sta pogosto gosta tudi drugih oddaj in medijev, tudi neposredno konkurenčnih.«

Za Barthovo je torej referenca »biti odgovorni urednik portala Ekoper« – tistega, ki krši novinarske standarde na opisani način, tudi po mnenju Novinarskega častnega razsodišča. Referenca je nastopati na Nova24TV in Požarjevi oddaji VV Faktor, torej konkurenčnih medijih. Da se ve, čemu javni servis konkurira. Končno je referenca tisto, kar nenehno kritiziram na tej strani: za urednike je biti vodja kampanj, svetovalec in piarovec odlika uravnoteženega političnega komentatorja, ne ovira. Če si plačan za svojo politično pristranost, imaš torej najboljše kvalifikacije za povabilo v informativne oddaje javne radiotelevizije. Vedno znova je treba urednikom čestitati za ta briljanten kriterij.

Kam plove RTV barka?

In tako kot se je aktiv novinarjev RTV Slovenija molče strinjal z navodilom vodstva RTV Slovenija, da njihovi delavci javno ne smejo izražati svojih političnih stališč, se najbrž vodilni možje in gospe strinjajo z Natašo Rijavec Bartha. Gorje, če bi kdo kritiziral javni servis, to se ne dela, to se ne sme. Da je s tem argumentom nekaj narobe, je opazila celo varuhinja, ki me je delno vzela v bran in zapisala svoje nestrinjanje z uredničino interpretacijo, »da je sleherni zapis v blogosferi ali na družbenih omrežjih že mogoče razumeti kot pritisk; v skrajni konsekvenci bi takšna razlaga pomenila, da je pritisk na uredništvo že vsaka javno izrečena ali zapisana kritika (ali pritožba pri varuhu).«

Imel sem srečo, da je nekdo opazil, kako bi s pritrditvijo urednici padel cel inštitut pritožb na javni servis, s tem pa inštitut varuha. A kaj, ko se Ilinka Todorovski že v naslednjem stavku spomni ponoviti tezo o »sporih«, ki jih je treba reševati »po mirni poti«, s tem pa poglobi argument, ki sem ga zavrnil že zgoraj in ga naredi za še bolj komičnega: njen poziv se torej bere kot ideja o mediaciji med Jeretičem in Carlovo. Bizarno!

Še več, ob tem varuhinja moralizira o bunkerjih in prepovedih nastopanja, ki si jih hiša ne sme privoščiti. A to resno? Uredniki Odmevov v svoj studio ne vabijo cele vrste ljudi, med drugim tudi avtorja teh vrstic. Ne oporekam, ker se zavedam, da je takšna pač usoda medijskega kritika v državi brez demokratične in medijske kulture. Še vedno pa menim in vztrajam, da so povabila nekaterim gostom v kontekstih, ki sem jih opisal, neokusna in skrajno moralno sporna.

Cinizem izbire

Na koncu se želim ustaviti ob še enem neverjetnem momentu v cinizmu urednice, ki se pritožuje nad mojim »neposrednim pritiskom in napadom na novinarsko in uredniško avtonomijo«. Zanje v njenih očeh šteje moja medijska kritika in izpostavljanje etičnih dilem novinarstva, medtem ko tistega, ki žali ustanovo in novinarke, diskreditira in ponižuje – o čemer celo govori taista kritika – naredi za referenčnega, ga povabi in nato slavi svojo imenitno izbiro. Povedano drugače: Jeretič ne napada novinarske avtonomije, četudi počne prav to, pač pa jo jaz, ker na to opozarjam!

Tudi s tega vidika me res ni začudilo, kako pičlega odziva v širšem domačem medijskem prostoru so bila deležna sicer redka opozorila pred nevarnim poskusom erozije svobode javne besede zaposlenih na RTV Slovenija, denimo popolna cenzura izjave Alternativne akademije. »Forma mentis« absolutističnih prepričanj vselej manifestira sprevrženost, prepoznaš jo po pervertiranosti, privrženosti rablju, prostovoljnem sadizmu in občutku, da si svoboden šele takrat, ko nimaš svobode. Ko je vse to opravljeno, je treba locirati samo še zunanjega sovražnika in se zaslepiti, da je največji sovražnik tisti, ki te opazuje v zrcalu.

Dvojna žrtev

Za konec sem bom, preslišan, preprosto ponovil. Psihologi bi znali pojasniti, zakaj in kako je Eugenija Carl dejansko značilna dvojna žrtev svojega novinarskega dela: najprej zaradi tega, ker nosi glavo na pladnju in tvega številne ovadbe politikov proti sebi, diskreditacije in žaljivke, na koncu pa se, v čisti posmeh svojemu delu, njene urednice na tovrsten način perverzno priklanjajo in promovirajo osebe, ki bi si zaslužile popoln prezir. Ne, da ne vedo, da je to narobe: še kako dobro vedo, a to vseeno počnejo, celo navzlic opozorilom: formula, ki jo je svojčas Slavoj Žižek prepoznavno opisal kot cinično.

Več:

Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Medijska kritika