Peter Rak v današnjem uvodnem komentarju Dela pod naslovom »Mavrični parlament« le dan po volitvah omenja možnost novih predčasnih volitev septembra.
Težava zapisanega ni v njeni »nemožnosti« ali neresničnosti, temveč bolj v tem, kako je svojo ugotovitev artikuliral in pripeljal do sklepa. Po njegovem devet strank »pomeni predvsem neskončno prerekanje kdo, s kom, kako in zakaj oziroma zakaj ne«, pri tem bodo pomembno vlogo igrali partikularni interesi posameznikov in ozkih skupin, vse pa je posledica najbrž nesrečnega zaklinjanja večine strank, »da z Janezom Janšo ne bodo sodelovali«.
No, do te geste se je Rak jasno opredelil, po njegovem se pred nami odvija nadaljevanje tega, kar je pri Erjavcu zaznal kot »gromoglasno protijanševsko kampanjo«, ne zdi pa se mu pri tej liniji razumno vztrajati zaradi trenutnega razmerja moči v parlamentu:
Ali je v ozadju res strah pred »orbanizacijo« države ter nesprejemljivost nekaterih principov in načinov delovanja SDS ali pa gre samo za strah pred trganjem nekaterih klientelističnih navez ter krhanja političnih, finančnih in gospodarskih monopolov, je stvar presoje, vsekakor pa takšno stališče ob sedanjem razmerju moči v parlamentu ni prav racionalno.
Novinarjeva razumskost je torej opredeljena. Nadaljevanje je posvečeno opisu konfliktnosti vladne koalicije brez Janše, kjer bi zmagoval »ego posameznih predsednikov strank«. Zato se sprašuje, če bosta dosedanji predsednik vlade Miro Cerar in Dejan Židan, oba s premiersko ambicijo, sploh dovolila, »da bo njun šef novinec Marjan Šarec?« Očitno je na tej točki izgubil vse primerjalne prednosti pred zmagovalcem volitev. Vrhunec njegovega komentarja pa je bržkone naslednji:
Ta ob popolni neizkušenosti tudi ne slovi po prav uglajenem odnosu do svojih podrejenih, čeprav poklic igralca načelno ne bi smel veljati za hendikep, je mož žal zgolj komedijant, kot so ga včeraj označili tudi na portalu BBC. Neskončne možnosti se tako hitro prelevijo v zelo omejene, trma in kapricioznost pa v realno možnost novih volitev septembra.
Na koncu bi se morda z zapisanim psihogramom lahko gladko strinjali, če ga ne bi izdala fraza obžalovanja: »mož je žal zgolj komedijant«. Težava Šarca s tem ni v tem, da opravlja poklic igralca, temveč je tudi tega izigral. Ob tem se avtor avtoritativno sklicuje na BBC. Seveda je zapisal nekaj drugega:
LMS (Marjan Sarec List) is led by comedian and political satirist Marjan Sarec who launched himself as an “anti-establishment” politician.
Posebna jezikovna znanja niso potrebna, da ne bi zaznali pomenske razlike med »komikom« in »komedijantom«, tako kot ni treba veliko ugibati, v čigav arzenal sodijo takšni diskreditacijski označevalci.
Kam drvi notranjepolitična usmeritev časopisa Delo, kot ne ugotavljamo prvič? Nekaj dni nazaj je tam odstopil Zoran Potič, njihov dolgoletni urednik in novinar. Na socialnih omrežjih je bil s strani SDS in Janeza Janše nenehna tarča političnih napadov, zdaj je odšel na Dnevnik. Z njim je bil pospremljen tudi odhod, nepričakovano tudi z vpotegnitvijo mojega nepomembnega imena, o čemer sem nato spisal demanti.
Vse več indicev kaže na to, da na Delu veje nek čisto nov uredniški veter. In da bo Janševa stranka s poročanjem »glasila kalifata«, »glasila udbomafije« in »glasila tranzicijske levice« vsaj občasno bistveno bolj zadovoljna.
Več:
Je časnik Delo žrtev nizke politične kulture ali propagande?
Uradni list tranzicijske levice se veseli vsakega potresa. Tudi brezveznega.
Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti
You must be logged in to post a comment.