Zakaj Janez Janša decidirano ne zaupa javnomnenjskim anketam in zakaj je to nezaupanje povzdignil v status političnega principa? Nenavadna, a hkrati tudi smiselna je konspirativna logika, ki jo širi SDS ob vseh javnih anketah že cele mesece, celo leta ali širše, tudi onstran volilnih kampanj: pri tem sledi prepričanju, da jim ne smemo verjeti, ker so fabricirane na način, da bi uspavale njihovo volilno telo.

Vera v prevaro je čvrsto zacementirana in paradoksalno jim najmanj zaupa tisti, ki mu že dolga leta kaže najbolje v skoraj vseh javnomnenjskih raziskavah. Fenomen zmagovalca, ki do zadnjega ne verjame nobenim napovedim, je tu prignan do konca. Predstavljajmo si: vsak prvak stranke ali njen član bi normalno bil navdušen nad  odličnim trenutnim rezultatom, skozi njega bi se promoviral in hvalil, morda bil tudi previden. On, ki ves čas močno vodi, pa je ob odličnih številkah konstantno čemeren, sumničav in prestrašen.

Anketna zarota

Tvegajmo torej naslednjo tezo: če na današnji petek, malo pred začetkom volilnega molka, SDS v eni najbolj reprezentativnih raziskav vodi s prepričljivimi 23,7 odstotki in ji je na sledi drugouvrščeni Marjan Šarec z okoli 11 odstotki, se načelo najbrž ne bi spremenilo niti v primeru, ko bi odstotek vodilnega dosegal tudi 90 ali več odstotkov. Celo obratno: sum bi se še povečal.

Najbolj svežo razlago za anketno paranojo, da bodo navzlic naskoku volitve na koncu izgubljene, da jih bo premagal nevidni mag iz ozadja, je dva tedna nazaj obnovil njegov poslanec Vinko Gorenak:

Volilne ankete večinoma ustvarjajo javno mnenje in ga ne merijo. Več kot tri leta sedanjega mandata je vodila SDS, pred nekaj meseci so ankete zaznale in takoj na prvo mesto postavile Listo Marjana Šarca, da bi umetno ustvarile njegovo moč že v času, ko liste na državni ravni sploh še ni imel.

Iz tega sklepa takole: »Pazite se napovedi, ki bi vas lahko uspavale«. Težava je seveda v tem, da je v paranoidnem registru vsaka napoved takšna.

Tehnika mobiliziranja in tehnika uspavanja

Uspavanje volivcev je tista metafora, ki se tu vztrajno ponavlja že na ravni terminologije. 31. maja 2018 so tik pred volitvami v Janševi Demokraciji zapisali, kakšnega uspavalnega praška se najbolj bojijo:

Že lani jeseni, pred predsedniškimi volitvami, smo v tedniku Demokracija opozarjali na sporno uporabo javnomnenjskih anket za usmerjanje ravnanja volivcev. Očitno se zgodovina ponavlja, kajti tudi tokrat imamo opravka s t. i. »spinanjem« preko anket, ki imajo v resnici predvsem psihološki učinek, saj so usmerjene k temu, da določen segment volilnega telesa bodisi mobilizirajo, bodisi uspavajo. Ali pa vnašajo fragmentacijo med volivce določene opcije.

Tovrstna tehnologija seveda ni nekaj novega, poznamo jo iz Kučanovega dvornega kroga inženirjev človeških duš, kot sta denimo člana Foruma 21 Niko Toš in Zdenko Roter. Kot je znano, je Toš povezan z kamniškim županom Marjanom Šarcem, ki javnost prepričuje, češ da se je z Milanom Kučanom samo enkrat rokoval, to je pa tudi vse.

Ankete, ki so vedno zrežirane

Vsa ta leta se nič ni spremenilo. Lep zgled povedanega je Janševa reakcija že davnega leta 2009 na rezultate javnih anket, o čemer sem že pisal. Če bi te njegovi stranki kazale slabo, bi seveda za to bili krivi manipulatorji – anketam se pač verjame le takrat, ko jim sam ponarediš, je menda dejal Churchill:

Iz zanesljivih virov vemo, da so bile zadnje javnomnenjske napovedi pred volitvami močno prikrojene, vse z namenom, da se kot na parlamentarnih volitvah pasivizira naše volilno telo.

Seveda: ankete nam dobro kažejo zato, ker nam strežejo po življenju, ker nekdo želi, da naši volivci ne bi odšli na volišča. Skratka, da bi nas uspavale! In res, v tej kampanji ni bilo trenutka, ko bi Janša ali njegova stranka katero koli od anket jemala resna in bila z njo zadovoljna. V njegovih medijih ni bilo nobenih optimističnih in spodbudnih poročil, ravno nasprotno, vselej so sledili namigi, da anketam nikakor ne smemo verjeti.

Omenjena paranoja pa ima dejansko tudi praktičen mobilizacijski učinek. Se pravi: dejansko mobilizira ljudi k odhodu na volitve, kar je natanko tista težava, ki jo ima levica. Na ta način se ustvarja na volitvah otipljiva in končno zmagovita razlika. Ali povedano radikalno: levica bi za večji uspeh potrebovala malo več paranoje.

A k tej razlagi velja nujno dodati še eno: paranoidni kontekst deluje, tudi če vanj osebno sploh ne verjamemo; lahko ga razumemo kot vzpodbudo k mobilizaciji volivcev ob zavedanju, da potrebujete maksimalno dober rezultat, zaradi česar z nobenim vodstvom, tudi če je res otipljivo, ne smete biti zadovoljni.

Nedeljska zmaga množičnih medijev

Ob realnem dometu, vedno večjem, permanentne psihopolitike paranoje, ki bo v nedeljo poglavitni zmagovalec volitev, bodo drugi zmagovalec množični mediji: tem ni uspelo do konca v kampanji problematizirati nič od tega, kar je bilo v njej sporno, ne sumljivih posojil, še manj nezakonitega financiranja iz tujine ali plagiatorstva volilnih spotov. Tudi jim ni uspelo negativno prezentirati komunikacijskih tehnik sovraštva in izključevanja, klasične politične propagande in retorike proti beguncem – vse našteto letošnjo kampanjo po madžarskem zgledu zaznamuje, paradoksalno ob izjemno majhnem številu beguncev v Sloveniji, in po tem bo letošnji praznik demokracije verjetno šel v zgodovino.

Že res, da so omenjene teme mediji načenjali, a je Janša napade, ko je bil denimo v TV soočenjih v živo izzvan, vedno znova odbil z argumentacijskimi varanji, menjavami teme, red herringi in ostalo retorično navlako. Žal je vsem voditeljem po vrsti zmanjkalo vztrajnosti in argumentacijske kompetence.

Ahmad kot kulturni minister

Psihopolitika sovraštva, paranoje, konspiracizma, izključevanja in retorika sejanja strahu so postali osnovna sestavine vplivanja na ljudi. Ko govorimo o retorični radikalizaciji desnice, se je treba zavedati, da je strogo premišljena, nikakor spontana in »emocionalna«: ljudje so postali bolj dovzetni za gnev, nesramnosti, politično nekorektnost. Najbolj privlačna figura za promocijo strahu je zato postala osredinjena okoli sirskega brivca Ahmada. Se pravi: potrebujete v ljudstvu poenoteno eno figuro, ki bo učinkovala kot sovražnik in okoli katere lahko gradite svoj strah in posledično sovraštvo – ta element mora nujno biti zunanji in dojet kot nekakšne vsiljivec, ki steguje prste po slovenstvu. Lahko celo ne obstaja ali obstaja v neznatnem številu. In ravno begunec, v njihovem žargonu migrant, je tokrat konstruiran na način, da maksimalno ustreza opisu takega ogrožujočega Drugega. Če karikiram povedano: v svoji vladi bi Janša moral za vse volilne zasluge Ahmada nagraditi s tem, da bi postal minister za kulturo in medkulturni dialog.

Več:

Madžarski kapital, ameriške ideje: o Janševih skopiranih rokah

Kapljica v morje madžarskih investitorjev: kako je nekdo pozabil preveriti dejstva

Dilema izsiljene izbire: »Ste za božičnico?«

Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo

Murgelska pica ali SDS v piceriji