Ko njih več ne bo

Da v slovenski politiki ni načelnosti, da ideologije niso profilirane in čvrste, temveč prehajajoče in skrajno pragmatično fluidne, ker se z njimi sploh ne misli resno, se najbrž najbolj očitno kaže pred volitvami in še bolj v času sestavljanja vladajočih koalicij. Zgodi se, da se čvrsta levica po nujnosti mora povezati s kakšno interesno stranko ali celo povsem desno profilirano.

No, če si Dejan Židan kot prvak Socialnih demokratov tri tedne pred volitvami privošči hvalo Nove Slovenije in gladko, brez tresljajev glasu, napove koalicijo z Matejem Toninom, potem imamo pred sabo kar nazorno ilustracijo povedanega.

V politainment maratonu z Mirkom Mayerjem je Židan storil ravno to, svojo politično željo je celo razširil nazaj, vse do Ljudmile Novak:

O možnosti koalicije, v kateri bi sodelovale leve in desne stranke, je Židan dejal: “V Cerarjevi koaliciji sem si želel NSi. Tudi zdaj si želim vlado z NSi. Če bo naša stranka dobila največ glasov, jih bomo povabili.”

V praksi to pomeni, da moramo projekt socialne demokracije v Sloveniji ugledati kot nekaj, kar je kompatibilno z neoliberalnimi gospodarskimi pogledi Rada Pezdirja in Janeza Šušteršiča, med drugimi, ki sta pomagala pisati program Nove Slovenije. Oziroma, če sem natančnejši: da pri Židanovih ne računajo, da bi med obema programoma lahko prihajalo do kakšnih nepremostljivih težav znotraj njihovega sodelovanja v vladi.

Na ravni človekovih pravic in resorja družine, ki ga tradicionalno pokriva prav SD, zaradi tega nekdo ne vidi niti kakšne težave v programskih izhodiščih okoli tega, da je treba delati na predporočni pripravi mladih na zakon in družino z možnostjo primernega izobraževanja in svetovanja, kot pravijo v NSi. In da je treba razumeti zavračanje »enakopravnosti istospolnih življenjskih skupnostih z zakonsko zvezo med moškim in žensko pri pravici do posvojitve otrok«.

Vsega tega si torej Dejan Židan močno želi in obžaluje, da ni mogel uresničiti že v sedanji koaliciji s Cerarjem. Najbrž tudi kakšnih pahorjanskih skupnih komemoracij in spominskih obeležij na istem kosu granita, kjer bi se družno spominjali partizanskih in domobranskih žrtev.

In če to ni nadvse plemenito in hvalevredno, kaj poreči na njegovo spontano idejno sodelovanje s Karlom Erjavcem? Obljuba o 1000 evrih pokojnine, ki je postala epska in jo predsednik stranke upokojencev rad interpretira po svoje, gledamo ekonomistično v resnici ni nič v primerjavi z Židanovo novo, da bo minimalna plača šla čez 1000 evrov:

Ali kot pravi v taisti predvolilni oddaji »Volitve: nov začetek« na Planet TV: povedano velja za čas, ko več ne bo v politiki. Imenitna novica, kajne, zaradi katere bi si morali vsi iskreno želeti, da čim hitreje odide iz politike!

Res je, tudi Erjavcu bi veljalo svetovati, da v prihodnje svoje rožice bolj varno trosi ob refrenu pesmi Slavka Ivančiča »Ko mene več ne bo«. Pevca, ki zdaj kandidira na listi SMC.

»Ko njih več ne bo« bi bila kar primerna himna državljanov na teh volitvah.